Harmonija svetlobe in sence

Louise Glück: Zimski recepti iz kolektiva. Prevedla Veronika Dintinjana. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021 (Nova lirika).

Silvija Žnidar

Poezija, ki je izjemno jasna, krhka, presojna in neposredna, hkrati pa tudi enigmatična, gosta in pomensko obtežena: tako bi lahko povzeli prvi vtis ob branju pesniške zbirke Zimski recepti iz kolektiva pesnice (in Nobelove nagrajenke) Louise Glück. Avtorica, za katero se zdi, da z vsako novo knjigo nadgrajuje, transformira svojo poetiko, se nam tokrat predstavlja v malce krajši obliki, tudi same pesmi se ponašajo predvsem z izčiščeno kračino, asketskostjo, zgoščenostjo. Kot v spremnem besedilu napove oziroma nakaže že prevajalka Veronika Dintinjana, se tokrat tematsko spuščamo v lirične prostore »kolektivnega imaginarija, ki se opira na izročilo Vzhoda in Zahoda«, zvečine se nahajamo v nekem oniričnem, nezavednem, a duhovno presvetljenem svetu, kjer mimo nas tečejo poetične pripovedi o naravi, skupnosti, minevanju, teži časa, individualnem popotovanju skozenj itd. Vsaka pesem v Zimskih receptih je izpiljena, premišljena naracija, ki pa se z vsemi ostalimi staplja v pomensko poenoteno celoto, ki priča o perfekcionizmu avtorice. 

Pesnica, ki jo je Charles Simic označil (kar se imaginarija tiče) za eno najbolj nenavadnih, edinstvenih v ameriški poeziji, je sicer svojo liriko zasnovala na tem, kar mnogi imenujejo postkonfesionalna poezija: njena prvotna dela se izogibajo izpovednosti, poudarjeni čustvenosti, neposredni avtobiografskosti, izkušnje beležijo skozi hladno, distancirano prizmo, jim dajejo pomen ter moč skozi strukturo, vpeljevanje mitskih in biblijskih figur ali pa jim podarjajo intenziteto z ostrino naracije in izbranih podob. Vsebine, ki se jih lotevajo zgodnejše zbirke (Prvorojene, Hiša na barju, Ararat, Livade itd.), pogosto izhajajo – tako kot pri Sharon Olds – iz družinskih razprtij, naslanjajo se na teme anoreksije (za katero je avtorica trpela kot najstnica), smrti sestre in staršev, propadlih razmerij, ločitev, osebnih zlomov; vsekakor je v teh delih mogoče zaznati nekakšno jedkost, temino, težo sfere izoliranega, ranjenega jaza, ki se vselej vrača k svojim ranam in iz njih niza pesniške forme, variacije. V nasprotju s tem se poznejša poezija Louise Glück – čeprav ohranja mnogo izhodiščnih karakteristik – odpira navzven in se mehča, obrača se k naravi, refleksije postanejo bolj »univerzalne«, glas se umirja, postaja širši, v poeziji je prisotnega tudi več osebnega, pesniški subjekt razrahlja svoj hitin, nas spušča skoz svoj oklep. In iz tega opusa (prav na njegovem koncu) izstopajo tudi Zimski recepti iz kolektiva, ki najbolj »zamaskirajo« personalno noto ter težijo k neki univerzalni, celo arhetipski izkušnji.

Ena osrednjih tem, na katere naletimo, je minevanje časa in posledično z njim tudi človeka. S tem pride seveda v besedilo nekakšna tesnoba, nelagodje vpričo (lastne) smrtnosti. A če se je še v prejšnji zbirki Zvesta in krepostna noč (Faithful and virtuos night) subjekt potapljal v tegobe in krize staranja, v izgube nekdanjih strasti (ob čemer se je zatekal v otroške spomine), je tukaj minevanje prisotno kot nekaj neizbežno, neizprosno prisotnega, a tudi sprejetega. Soočeni smo z najtežjimi, končnimi fenomeni življenja, ki pa jim poezija vselej pridaja neko vzpostavljanje pomirjenosti, se odločno spoprijema z njimi. Na delu je nekakšno iztekanje nemira v poetično spokojnost, prisotno je (harmonično) kroženje kontrastov. Iz dojemanja časa se izmika tudi linearnost, poudarek je predvsem na transformaciji in krožnosti: »Vse je premena, / je rekel, / in vse je povezano. / In vse se vrača, toda kar se vrne, ni, / kar je odšlo.« Spomini na otroštvo, mlajša leta (pogosto prisotni pri Glück), tukaj niso v ostrem nasprotju s sedanjim miselnim stanjem subjektke; nosijo sicer svojo težo, a se kot nujna kontinuiteta vpisujejo v izkustvo in misel, pesnica jih ponotranja (»Kako težke so moje misli, / polne preteklosti. / Je dovolj prostora, / da svet prodre vanje? / Nekam mora iti, / ne more zgolj obsedeti na površju«), vzpostavlja se moment pretočnosti, cikličnosti življenja, ki se odvija nad površino vseprisotnega nezavednega: »[I]n zdelo se mi je, da se kraja / spominjam iz otroštva, čeprav / v mojem otroštvu ni bilo nobene reke, / samo hiše in trate. Torej sem se / morda vračala v čas / pred otroštvom, v pozabo, morda / sem se spominjala tiste reke.« 

V tematski sferi minevanja ima svoje mesto kajpak tudi smrt; prisotna je eksplicitno, izklicana, ali zavita v simbole in metafore noči (ki ima sicer pri Louise Glück nasploh širok pomenski spekter). Pesniški glas popisuje predmetnosti, zapisane izginevanju, žaluje za njihovo smrtnostjo: »In kako žalostni smo bili, ko je eno umrlo, / in tudi drevesa umirajo, čeprav smo jih / vzeli iz narave; vse stvari sčasoma umrejo.« A kakršnakoli melanholija se poraja ob nizanju takšnih občutij (v zvajanju smrtnosti na najbolj krhke stvari življenja se morda še bolj vzpostavi presunljivost naše ranljivosti), dobimo občutek, da se subjektka ali privaja nanjo, priznava prezenco, mesto žalosti in žalovanja v eksistenci, ali pa po drugi strani vzpostavlja zgodbo, s katero formira svojstven vzporeden obstoj, ki teče onkraj smrti, jo na neki način presega. Morda se ob tem spomnimo na pesničine besede, ki jih je nekoč izrekla: »Svet je popoln brez nas. Neznosno dejstvo. Na kar pa se pesnik odzove z upiranjem, ki hoče dokazati nasprotno.« Pri tej poeziji ne gre toliko za silovito, brezupno upiranje izbrisu lastnega, človeškega, gre prej za polaganje eksistence v pripoved, ki se plete onstran življenja. Pesnica pozna slutnje in odseve z roba noči, vpisani so v njeno poezijo, a uporna svetloba, ki »zanika« popolno izničenje in temo, preseva kot iz sanj: »In jaz rečem, potem sem vesela, da sanjam; / ogenj še živi«.

In sanjskost (v spregi z nezavednim) je, kot že rečeno, temeljno razpoloženje te zbirke: pa naj gre za sporočanje nekih osebnih izkušenj, poti, ki delujejo kot zapisane nekemu lebdečemu spominu, odvodu preteklosti, ali za pripoved, ki zadeva kolektiv. Občasno se nam celo zazdi, da Glück piše nekakšno onirično pravljico, razvezano v pesniško govorico, povezano s skrivnostmi narave. V pesnitvi »Zimski recepti iz kolektiva« se soočamo z načini preživetja v težkih trenutkih, obdobjih, z načini skrbi zase, ko naraste pritisk teme, a skorajda na način nekakšne alegorije, pripovedke z Vzhoda. Na takšen način deluje tudi sklop pesmi »Neskončna zgodba«, ki reflektira prepletanje zgodb in meditacije z idejami končnosti, človeškosti, zorenja. Kot v sanjah se nam končnost in začetek oddaljujeta, zdita se speta drug z drugim: »Torej ne moremo biti gotovi, / da smo konec že doživeli. / Toda kdo je lahko, je rekel. Kdo je lahko?«

Ob branju se občasno zdi, kot da smo v tej pesniški zbirki na točki, ko se subjekt skozi dolgo prehojeno življenjsko pot zave, da so najpomembnejše tiste na videz preproste lekcije življenja. Da je to čas, ko se zares ustaviš iz spoznavaš odbleske neke temeljne resnice. Da je za lastno ustvarjanje, napredovanje, včasih treba stopiti vstran, pustiti stvarem dihati, da je treba odstranjevati balast, se vračati k skromnosti, začenjati vsakič znova iz malega. Ne glede na zatemnitve in sence išče pesniški glas med ruševinami in naplavinami eksistence živost, vitalnost pod vsem prisotnim. In morda je konec koncev ob zaključku zbirke eden njenih najizrazitejših motivov samo popotovanje. Pa naj gre za pot posameznice skozi različne življenjske stopnje in preizkušnje, skozi težke in pisane zgodbe, kot upoveduje prva pesnitev zbirke (ki morda tudi metapoetično nakazuje na preteklo liriko pesnice), ali za prehajanje od jutra do noči, za postopanje proti končni temi, od enega spoznanja do drugega, za pot vsakega začetka, vnovične ponovitve. Kajti navsezadnje je pot življenja vselej neko vračanje na začetek, razlika v ponavljanju, vračanje k lastnemu izviru in zgodbi (»Vidim, je rekel, da ne želite več / nadaljevati svojega prejšnjega življenja, / se premikati, tako rekoč, v ravni črti, kakor nam čas / daje misliti, da se, temveč (tu je pokazal na jezero) / v krogu, ki stremi k tisti / negibnosti v srčiki vseh stvari, / čeprav sam raje mislim, da je podoben tudi uri?«).

Pesnica in pisateljica Laurie Sheck je v eni svojih pesmi zapisala, da ima mišljenje tiho kožo, kar bi definitivno lahko pripisali tudi poeziji Louise Glück. Njena poezija je premišljena, asketska in tiha, pri čemer ji ob tem vseeno uspe povedati veliko, ogromno dati bralcu. Sama je v nekem eseju izjavila, da kopica informacij ne pomeni nujno bogatejše pesmi, da se sama nagiba k eliptičnosti, neizrečenemu, sugestiji: to ji uspeva tudi v zadnji zbirki. Na delu sta preprostost, izbranost podobja, naracije; pa naj gre za podobo bora, ki se po snyderjevsko maje v vesoljnosti, za zvezde, ki se zrcalijo v vodi, za mah, ki postane hranilo ljudstva v zimi, za žensko, ki sanja o transformaciji ptic: te pesmi uspejo predajati sporočila o temeljnih življenjskih izkustvih in modusih, ki se bralca dotaknejo takoj, ko jih prebere. Nekaj nas v pesmih Louise Glück hipnotizira, se nas neprisiljeno dotakne; očara z nečim neizrekljivim, a vendar čudno prisotnim, domačim.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S tradicijo prepleten feniksovski vzlet

    Jasna Lasja

    Založba Beletrina je konec leta 2018 izdala roman Seme smrti kot prvi del romaneskne trilogije Kaj pripoveduje pepel bosanskega romanopisca, kratkoprozaista, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika ter predavatelja na evropskih univerzah Dževada Karahasana.

  • Kamni z Marsa

    Maja Drolec

    Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

  • Postoj, trenutek

    Maja Drolec

    Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

Izdelava: Pika vejica