»Moral si bom poiskati novo stanovanje, bil sem trdno odločen, da bo tokrat takšno, v katerem bom lahko gostil kogar koli in kadar koli, v katerem bom lahko kadil in poslušal glasbo in telefoniral,« (1) piše Jurij Hudolin v romanu Ljubljanske ulice iz leta 2018 in s tem povzema najemniške sanje neke mladosti, ki so presegle rok trajanja, se razvlekle in razplodile v sanje drugih mladosti in drugih generacij – tudi v moje sanje in mojo generacijo, in to je vredno omeniti že na začetku.

Kdor je vsaj bežno spremljal profesionalno pot Mete Hočevar, ki je svoje arhitekturno znanje zelo uspešno uporabljala kot ena naših najbolj uveljavljenih scenografk in gledaliških režiserk, nad izidom njenega proznega prvenca Drobnarije ne bi smel biti preveč presenečen.

Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem.

Založba Beletrina je konec leta 2018 izdala roman Seme smrti kot prvi del romaneskne trilogije Kaj pripoveduje pepel bosanskega romanopisca, kratkoprozaista, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika ter predavatelja na evropskih univerzah Dževada Karahasana.

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

V resnici nimam nič proti tatujem. Samo zdi se mi, da mi enostavno ne bi pristajali. Hkrati si jih v nekem smislu, nerodna, kot sem, ogromno pridelam sama. Hitro britje pred maturantskim plesom, in že imam po dolžini svoje golenice krace, ki spominjajo na posedel gozd ceder.

Poezija, ki je izjemno jasna, krhka, presojna in neposredna, hkrati pa tudi enigmatična, gosta in pomensko obtežena: tako bi lahko povzeli prvi vtis ob branju pesniške zbirke Zimski recepti iz kolektiva pesnice (in Nobelove nagrajenke) Louise Glück. Avtorica, za katero se zdi, da z vsako novo knjigo nadgrajuje, transformira svojo poetiko, se nam tokrat predstavlja v malce krajši obliki, tudi same pesmi se ponašajo predvsem z izčiščeno kračino, asketskostjo, zgoščenostjo.

V romanu sledimo večernemu druženju očeta in sina, ki se odpravita na sprehod po Pragi – oziroma na obhod mestnih gostinskih obratov, če smo natančni. Pozornost je namenjena predvsem njunemu dialogu, ki ga spremljajo pripovedovalčevi spomini in refleksije ter krajši opisi praških ulic in lokalov.

Založba Pivec je aprila 2021 vstopila v polnoletnost. Z veseljem gledam na prehojeno pot, zdaj, ko se od nje kot urednica počasi poslavljam. In tudi s ponosom. Bila je prava odločitev, za katero je bilo treba kar nekaj poguma. Časi namreč že pred 18 leti niso bili preveč naklonjeni založništvu.

Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Primož Čučnik, Maja Šučur. To ni uvod v igro najdi vsiljivca, to je posodobljen seznam odgovornih urednikov revije Literatura.