Daleč od oči, daleč od srca?

Uvodnik Literature 369

Milena Pivec

Založba Pivec je aprila 2021 vstopila v polnoletnost. Z veseljem gledam na prehojeno pot, zdaj, ko se od nje kot urednica počasi poslavljam. In tudi s ponosom. Bila je prava odločitev, za katero je bilo treba kar nekaj poguma. Časi namreč že pred 18 leti niso bili preveč naklonjeni založništvu. Kar sem takrat imela, je bilo preko dvajset let dragocenih izkušenj v branži – od dela v knjigarni preko administracije do pospeševanja prodaje na založbi. Pred tem sem bila namreč zaposlena pri Založbi Obzorja, ki je v tistem času napovedovala stečaj, a se je kasneje izkazalo, da je šlo za znani sindrom privatizacije podjetij. Poznala sem torej bistvene segmente dela v založništvu, in ker sem tudi poslanstvo mame že privedla do točke, ko me družina ni več potrebovala 24 ur na dan, sem se želela preizkusiti tudi v poslu.

Vedela sem sicer, da urednik Obzorij Andrej Brvar sodeluje pri ustanovitvi Študentske založbe Litera. Osebno me je povabil, da bi pri Literi vodila prodajo, a njegov koncept mi ni bil všeč. Marsikdo je doživel ta prelomni trenutek, ko si nepričakovano, pravzaprav nenačrtovano postavljen v povsem novo poklicno situacijo. Takrat bi lahko iskala službo drugje, a je v meni od vselej tlela želja po nečem mojem, po nečem, česar bi se lahko lotila v polnosti. Takrat se mi je zdelo pomembno tudi to, da bi se obdržalo ime Obzorja, od katerih sem naivno hotela odkupiti avtorske pravice za del programa. A naše novo poimenovanje Obzorja, založništvo in izobraževanje d.o.o. je v nadaljevanju prineslo kar nekaj zmede, tako da smo se leta 2005 preimenovali v Založbo Pivec d.o.o. In počasi začeli pisati svojo zgodbo.

Spopadli smo se z izzivi, kako ustanoviti svoje podjetje, pripraviti celostno podobo, poslovni načrt (program, prodajne in komunikacijske poti, organizirati delo, urediti skladišče, logistiko …), pridobiti avtorje in sodelavce, se postaviti ob bok uveljavljenim založbam, skrbeti za finančno stabilnost in prepoznavnost … Eden večjih izzivov na začetku je bil, kako sestaviti program, kako priti do dobrih rokopisov, obenem pa tudi kako zavrniti neustreznega in pri tem ne užaliti avtorja. Pričeli smo z nekaj učbeniki in priročniki, ki so nam omogočili preživetje. Med prvimi naslovi je bila Ivačičeva Kuharska knjiga, ki je v novih izdajah še vedno v naši knjižni ponudbi. Pa Družina Maria Puza v odličnem prevodu Miriam Drev. Sledili so poezija in bolj ali manj naključni naslovi na posameznih področjih. Kot delčki sestavljanke, ki bo svojo podobo pokazala čez nekaj let. Še vedno se spominjam mešanih občutkov, ko smo poslali v knjigarne prvo obvestilo o naših izdajah. Pa prvi katalog, prvi nastop na knjižnem sejmu, prva predstavitev … Ustvarjalno vznemirjenje in hkrati rahlo nelagodje, ker se počutiš tako majhnega, tako na začetku poti.

Naša prednost je bila dobro poznavanje področja. Branje in znanje je bilo naše vodilo takrat in nas usmerja še danes. Vedeli smo, kako deluje založništvo, poznali akterje in tudi oni so poznali nas – samo da smo zdaj nastopali kot samostojna založba. Seveda pa so bile tudi ovire in težave. V prvi vrsti je to bil zagonski kapital. Za izdajo knjig ga je potrebnega kar nekaj, obrati pa so z izjemo sezonske šolske knjige relativno počasni in  dolgotrajni. Seveda v začetku ni bilo nobenih subvencij, saj zanje še nismo imeli pogojev. Ko smo te izpolnili, smo začeli prejemati subvencije za posamezne projekte, do programskih pa nam nikakor ni uspelo priti. Do pred dvema letoma, ko je Založba Modrijan prenehala s črpanjem subvencij JAK, kar je končno tudi nam odprlo pot do subvencije za knjižni program, seveda za minimalnega – za sedem naslovov, čeprav smo jih prijavili več. To je za nas, ki smo bili v veliki meri na trgu (občinske subvencije in celo evropske smo sicer pričeli prejemati že prej), pomenilo dokajšnje olajšanje in nam povečalo konkurenčnost. Zanimiv primer: znan slovenski pisatelj, Mariborčan, ki je velikokrat pohvalil delo naše založbe, nam je svoj rokopis zaupal šele letos. In ob tem priznal, da v začetku ni popolnoma verjel v našo zgodbo.

Takrat, na začetku naše zgodbe, me je uspešen direktor s področja, ki nima nič z založniškim, opozoril na pasti in nevarnosti, ki jih prinaša državna finančna podpora. Danes to še kako razumem, saj smo med drugim priča manevrom kadrovanja na Javni agenciji za knjigo, za katere v urejenem kulturnem svetu ni prostora ne opravičila, a pri nas gredo skozi. Malo završi, pojavi se kak novinarski prispevek – četudi zelo argumentiran –, glavni akterji pa svojo zgodbo kljub vsemu uspešno peljejo naprej. A največja nevarnost državne podpore je zagotovo v tem, da se nanjo zelo hitro navadiš in na neki način izgubiš stik z realnostjo. Ni več pomembno, da knjige tudi prodaš, ampak da obdržiš subvencijo, jo po možnosti zvišuješ in si na ta način zagotavljaš relativno lagodno življenje.

Nazaj k zgodbi o mojih uredniških začetkih in začetkih naše založbe. Druga težava so bili kadri. Za dobro delovanje založbe jih je treba izbirati skrbno in ekonomično. S kadrovskim modelom predhodne založbe bi morda preživeli leto, največ dve, zato je bilo treba ubrati drugačno pot. A katero? Sama sem bila pripravljena delati 24 ur na dan. A ko vidiš, kako ti uspeva nekaj, o čemer si že dolgo sanjal, ni nič pretežko. Nasprotno – bolj ko si vpet v delo, več energije imaš. Kmalu se je model zarisal sam od sebe in danes sem ponosna na našo družinsko založbo. Družina je seveda bila – hote ali nehote – vpletena v razvoj. O knjigah smo veliko govorili (naša družinska knjižnica je zelo bogata), se posvetovali in hči Zala se je že kot študentka zelo hitro vključila v ekipo, po študiju pa se tudi zaposlila kot vodja projektov, danes prevzema vodenje založbe. Za prodajo skrbi njen mož Rudi. Nekaj časa je bil naš sodelavec tudi najmlajši sin (danes je naš pravni svetovalec in zastopnik), vsi otroci pa so tako ali drugače pomagali pri delu: v skladišču, pri pakiranju, na sejmih in še kje. Našo razširjeno družino pa predstavljajo tudi naši zaposleni in zunanji sodelavci ter seveda naši avtorji. Zgodilo se mi je skratka to, kar sem brala v knjigah: da je nekaj najboljšega, če postane delo pravzaprav tvoj način življenja.

Po mojih izkušnjah je prednost manjših založb v večji odzivnosti, dogovori in odločitve so sprejeti hitreje, stik z avtorji in kupci je pristnejši. Po drugi strani mora imeti posameznik več znanj, slediti je treba zakonodaji, se nenehno prilagajati novim pogojem delovanja založništva, komunicirati, iskati nove poti do bralcev, kupcev, vstopati tudi na mednarodne trge, biti skratka ves čas prisoten na vseh področjih … 

Ko sem ustanovila založbo, nisem slutila, da bo doživela tak razvoj. Ves čas ohranjamo tip splošne založbe, ki s svojimi knjigami nagovarja bralce vseh starosti – izdajamo tako slikanice in leposlovje za mlade in odrasle kot učbenike, priročnike, slovarje, znanstvene monografije … Poleg knjižnega smo oblikovali tudi glasbeno založništvo. Samo Rugelj nas je v enem svojih člankov pred leti postavil v kategorijo neopredeljivih založb, ki delujejo na lokalnem področju. Sama sem se takrat sicer počutila nekoliko prizadeto, a sem izjavo – kot mnogokrat v življenju – vzela kot izziv in spodbudo. Mnogo teže se je bilo spopasti s podtikanji in lažmi, ki jih je proti naši založbi nizal kolega iz založniških vrst, in sicer v zvezi z mojim takratnim možem, ki je bil direktor Univerzitetnega kliničnega centra, po letu 2006 pa je s podporo SDS kandidiral za župana. Preprosto ni mogel verjeti, da ne izkoriščam njegovih političnih navezav za svoje delo. Kvečjemu so mi škodovale, saj je imel marsikateri avtor prav zaradi mojega moža zadržke do naše založbe. Pred sedmimi leti sva se ločila, založba k sreči raste, Samo Rugelj pa nas je tudi bolje spoznal …

Nagrade, priznanja, nominacije. Veseli smo jih – domačih in tujih –, saj še dodatno potrjujejo, da delamo dobro, a se k sreči z njimi ne obremenjujemo preveč. Prihajale so postopoma, kakor sta rasla založba in njen program. Vselej pridejo nepričakovano – po navadi ko smo najbolj zatopljeni v delo, nikoli ne lobiramo zanje. Smo pa presenečeni in včasih tudi nekoliko jezni, ko je kakšna knjiga (ali avtor) spregledana. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila na kanček klientelizma ob tem. Knjiga, ki je bila na primer nominirana za desetnico in večernico, ni prejela znaka zlata hruška. Gre za Čarimatiko Bine Štampe Žmavc z ilustracijami Andreje Peklar. Tudi Kraljična onkraj ogledala Bine Štampe Žmavc z ilustracijami Darke Erdelji ni prejela zlate hruške. A tukaj je vzrok morda v hudomušni pesnitvi »Hruška v pesmi«, ki na izviren in zabaven način problematizira tekmovanja v literarnem ustvarjanju. Takole pravi: »Je sen le ali resnica / ta neusmiljena borba peres? / Naj pesniška je govorica / sabljanje za hruško z dreves?« Tudi Pesem za liro, ki je v New Yorku prejela zlato medaljo Združenja ameriških ilustratorjev za knjižno ilustracijo (za ilustracijo Evridike), npr. v Sloveniji ni bila prepoznana kot najlepša na Slovenskem knjižnem sejmu … 

Pogosto je pri nagradah prisotna tudi nevoščljivost. Ko je pred tremi leti naša avtorica prejela občinsko nagrado, je to kolega s konkurenčne mariborske založbe tako razjezilo, da je v prav prostaški govorici v elektronskih sporočilih ozmerjal njo in eno izmed članic komisije. Še vedno je v svetu JAK, leta 2020 je tudi on prejel taisto občinsko nagrado.

Kot založba, ki prihaja iz Maribora, se močno zavedamo zavezanosti našemu mestu, lokalnemu okolju, seveda pa v program obenem premišljeno vpletamo vseslovenske in svetovne avtorje. Uspešno smo zakorakali tudi v mednarodni prostor, in število jezikov, v katerih so izšla dela naših avtorjev, se vztrajno povečuje. Prav za to – vstop v mednarodni prostor in sledenje novim tehnologijam – je zaslužna hči Zala. Jaz sem ji lahko predala znanje in izkušnje, navezave tako pri avtorjih kot pri poslovnih partnerjih, ona pa je mene naučila gledati na založništvo kot na posel, ki se spreminja, kot se spreminjajo družba sama, tehnologija in ekonomija, vključno s prodajnimi in komunikacijskimi potmi.

Poseben dosežek za nas je bil v zadnjem času izid dveh slikanic našega avtorja Igorja Plohla pri ameriški založbi Holiday House. Vsi, ki so se kdaj lotili vstopa na mednarodni trg, vedo, kako zahtevna pot je to in koliko potrpežljivosti zahtevajo izbor naslovov, priprava prevodov in katalogov, navezovanje stikov, obiski sejmov …. Treba se je kosati z uveljavljenimi založbami, prenesti številne zavrnitve in ohranjati psihofizično kondicijo pozitivnega nastopa. Zato, da se lahko od časa do razveseliš pozitivnega odgovora … In poskusiš znova. Toliko bolj sem zato ponosna, da so naše knjige izšle tudi v Rusiji, Avstriji, Italiji, na Kitajskem in na Češkem, kmalu pa bodo tudi v Iranu, Albaniji in Srbiji. Kljub vsem turbulencam, ki so spremljale lanskoletne dogodke na JAK, se še vedno intenzivno pripravljamo na nastop na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023, leto zatem pa še v Bologni. Kot založba, ki ni vezana na noben lobi, povrhu pa še prihaja iz odročnega Maribora, daleč od oči, daleč od srca, se zanašamo predvsem nase – spremljamo sicer, kaj se dogaja, a se maksimalno posvečamo iskanju lastnih navezav. To pogosto ni lahko, je pa okrepljujoče in osvobajajoče.

Delo na založbi je torej zelo kompleksno. Poleg splošne razgledanosti je izjemno pomembno biti ves čas v stiku z dogajanjem in trendi v ožjem in širšem okolju. Izredno pomembna je intuicija – velikokrat pomembnejša od ekonomskih kazalcev in izračunov. Potem je tu občutek za ljudi, komunikacija. Mariborski bralci niso nič drugačni od ostalih po Sloveniji. Radi imajo dobre knjige, morda so le za spoznanje bolj izraziti lokalpatrioti – v dobrem pomenu besede. Radi prebirajo utrinke in spomine ter kolumne mariborskih novinarjev v knjižni obliki, denimo Dejana Pušenjaka ali žal že pokojnega Srečka Niedorferja, navdušujeta jih etnologinji Jerneja Ferlež in Maja Godina, da ne govorimo o Tonetu Partljiču, še kriminalke so se jim prikupile, ker jih Avgust Demšar umešča v Maribor in bližnjo okolico. V vseh teh letih smo posledično veliko vlagali v druženje z našimi bralci, npr. v Pesniški turnir, Kresovanje, Valentinov dvojec, Slovenske dneve knjige, se tam srečevali, spoznavali zanimive goste, poslušali njihove zgodbe, se skupaj smejali, jokali, izobraževali – predvsem pa bogatili. 

Nanizanih je samo nekaj iztočnic, ki predstavljajo moje delo in vztrajanje v založništvu. Upoštevaje našteto se mi je zdelo, da bo vodenje založbe nemogoče predati komu drugemu in da je samo moj koncept pravi. A ko človek stopi iz svojih ozkih okvirov, se pogovori sam s sabo (in seveda tudi s svojimi nasledniki) ter naredi prvi korak, vidi, da ima v ekipi sposobne mlade ljudi, ki se zavedajo vrednosti doseženega, imajo znanje in vizijo razvoja, predvsem pa odgovornost in delavnost, s katerima bodo razvijali in nadgrajevali to, kar je nekoč zastavil, se bojazen razblini. V mojem primeru je verjetno nekoliko laže tudi zato, ker se zavedam, da bodo moje izkušnje v podjetju še nekaj časa dobrodošle in bo ta odhod postopen. Delo, ki ga opravljam, je čudovito, pravzaprav sploh ni delo, ampak je poslanstvo. In privilegij.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

 

O avtorju. Milena Pivec (Maribor, 1957) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala francoščino in angleščino. Že med študijem je spoznavala zakonitosti založniškega posla pri DZS (takrat še Državna založba Slovenij), nato pri Mladinski knjigi, Založbi Obzorja in leta 2003 ustanovila Založbo Pivec. Poleg urednikovanja se podpisuje še pod nekaj prevodov iz … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kamni z Marsa

    Maja Drolec

    Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

  • Habemus editorem: It’s a girl

    Maja Šučur

    Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Primož Čučnik, Maja Šučur. To ni uvod v igro najdi vsiljivca, to je posodobljen seznam odgovornih urednikov revije Literatura.

  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 2. del )

    Urša Zabukovec

    Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

Izdelava: Pika vejica