Kamni z Marsa

V zbirki Prišleki pri založbi LUD Literatura je izšla prva knjiga, zbirka devetih kratkih zgodb, Teje Močnik (1982) s pomenljivim naslovom Kamni z Marsa. 

Pisateljica je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala iz antropologije otrok in otroštva. Piše kolumne, eseje in kratko prozo. Obravnava aktualno družbeno problematiko: kaj bo z našim planetom in predvsem z medosebnimi odnosi, ki se krhajo; piše o očetih in sinovih, možeh in ženah, mladostnih prijateljih, istospolni usmerjenosti, starševstvu istospolnih parov in o odnosu do življenja na tem planetu. Problematika, ki je dandanes zelo aktualna, saj se spopadamo s podražitvami hrane, osnovne človekove dobrine, in vojno v Ukrajini.

V devetih zgodbah se s podobami kamenja, prahu, peska poistoveti tok dogajanja na tistih koncih sveta – v Johannesburgu, Palmiri, na Otoku sv. Ane, na morju, v Rimu –, kjer je kamenja, puščave največ, pa tudi tam, kjer je puščava samo v naših odnosih, ki se tkejo skozi čas. Od 15. stoletja do danes, v času vojne, v modernem času in prostoru. Včasih zelo na tanko, s skorajda nevidno nitjo, včasih pa zelo boleče in skeleče – koliko žrtev prinašajo vojne, koliko žrtev prinaša revščina..

Zemlja je ogrožena zaradi nesnage, konzervansov, ki ubijajo človekovo zdravje, ujeta v vrtinec lažnih novic in teorij zarot ter spletne nesnage. Tudi če imamo zakrite obraze kot protagonistka zgodbe »Kamni z Marsa«, vse te nevarnosti čutimo in se lahko oziroma se moramo boriti proti njim. Na koncu koncev: eteričnost in pišmeuhovstvo ter neprizemljenost lahko premagujemo z novim življenjem in ljubeznijo, četudi v času karantene.

Izguba v zgodbi »Očetje«, ki je razdeljena v 3 pomenljiva poglavja, ki med seboj niso vsebinsko povezana, se pa drugo na drugo navezujejo tematsko. V prvem protagonistka izgubi očeta, ki ga hoče nadomestiti materin ljubimec, v drugem oče pove sinu, da ima polsestro, v tretjem se mladenič odpelje v 140-kilometrsko puščavo. Skupno vsem trem je, da se vera v očete krha, kot kamen izginja v pesek in v prah. Mladi potrebujejo veliko poguma za samostojnost, ne marajo skrivalnic, čas pa teče kot elektrika. Zgodba »Izkrcanje« postavlja tri otroške prijatelje, ki hlepijo po odraslosti, pred preizkušnjo prebujajočega se poželenja, spolne pijanosti. Z lahkoto se spuščajo v namerno škodoželjnost, ker ne poznajo razsežnosti posledic.

Časovno oddaljene so zgodbe, v katerih bo treba zakopati in pokopati, zvaliti kamen na pretekli, otroški svet, v »Lepih zapuščenih krajih«, ki verjamejo v moč mladosti, na plesih z glasbo Beatlov se dekleta »opijajo s pogrošnim vinom, ki prežene sramežljivost in ojača njihovo mladost, slepo verjamejo v mlade razuzdance, ki jih popeljejo do lune«, saj so naivne in tako »v enem samem pljusku morja« nenadoma postanejo mame, preveč neizkušene, preveč vdane, potem pa živijo na skrajnem robu in so slab zgled svojim otrokom. 

Otrokom pred drugo svetovno vojno so starši in guvernante pogosto grenili mladost s strogostjo, kaznimi, nepopustljivostjo. Vse zaman. Končalo se je z vojno, ko so bile družine odpeljane v taborišča, njihovo bogastvo je propadlo, a življenje teče dalje. V 15. stoletju so bila dekleta žrtve pohlepnih staršev, ki so jih prodali v zakon. »V zameno za lovišče me bo dal tistemu volkodlaku.« Vojne sirote pa žalostno pristanejo na otoku, prepuščene krutim, neživljenjskim ženskam iz samostana.

Teja Močnik se večkrat dotakne zapuščenosti. V zgodbi »Drobiž« zapuščeno nezakonsko dete čaka mater, ki gara za strojem, čeprav bi najraje »slekla kamniti obod, stopila v rjavo prst in stekla med široko razraščene bezgove grme«. Samo kdaj pa kdaj se je srečala z malimi očmi, ki so jo bodle s pogledom. Z detetom sta si bila odtujena in zdelo se je, da se nevidne roke raztezajo, kot bi vlekle testo za zavitek, »ki postaja vse tanjše in tanjše in bo zdaj zdaj razpadlo«. 

Celo najbolj drzni – v »Zgodbah, ki jih ne želim zapisati« – lahko podležejo, če ostanejo brez sreče. Na svetu je premalo človečnosti, nemogoče je preseči mnoga trpljenja in bolečine, največji človeški strah pa je strah pred brezimnostjo, zato mnogi črpajo notranje zaloge moči za občutek lastnega uspeha. Ljudje smo tekmovalni, kot sta tekmovalna dva chefa v zgodbi »Terasa v Rimu štiri stoletja pozneje«.

To so zgodbe o srečanjih, ki se zgodijo samo enkrat, a nas zaznamujejo in določajo, pa o srečanjih, ki nas zasledujejo, čeprav si želimo, da bi se zgodila samo enkrat. Kot tudi o srečanjih, za katera smo mislili, da se ne bodo zgodila, a so se izkazala ravno za tisto, kar smo najbolj potrebovali.

S podobnimi vprašanji se pogosto soočamo, ko smo opomnjeni na lastno minljivost – zdi se, da opominom nanjo ob številnih problemih, s katerimi se sooča sodobni svet, kar ne moremo ubežati.

Zgodbe veže predvsem občutek neizrečenega, neizpolnjenega in neizživetega, pa tudi premišljena, zgoščena in prepričljiva atmosfera, ki vzbuja vtis, kot da gaziš skozi meglo in se spotikaš čez kamenje. *

• citat iz članka Pie Prezelj, ki je objavljen v Delu 6.7.2021.