Odisejada odraščanja

»Naslednjič boš bolj prijazen … je začel spet brbrat vragec. Bolj potrpežljiv boš! To je tvoj oče! Možakar, ki te je vzgojil! To je edini človek na celem svetu, ki je potrpežljiv s tabo!« so besede, ki odzvanjajo v glavi pripovedovalca, štiridesetletnega Honze Beneša, ko se poslovi od svojega sedemdesetletnega očeta Ivana. Besede, ki izražajo tako univerzalen občutek, ki ga v otroku lahko vzbudi le eden njegovih staršev.

V romanu sledimo večernemu druženju očeta in sina, ki se odpravita na sprehod po Pragi – oziroma na obhod mestnih gostinskih obratov, če smo natančni. Pozornost je namenjena predvsem njunemu dialogu, ki ga spremljajo pripovedovalčevi spomini in refleksije ter krajši opisi praških ulic in lokalov. Pogovor se sprva vrti okrog splošnih tematik – začne se s sinovim pozdravom in vprašanjem »Kaj je novega?«, kar očeta razburi, češ da na svetu že dve milijardi let ni nič novega, a nazadnje se spomni, da nekaj pa je vseeno novega, in tako se prične izmenjevanje zabavnih anekdot o znancih, ki se z vsakim popitim kozarcem preveša v bolj osebne tematike. Oče pripoveduje sinu o svojem odraščanju na Hrvaškem, selitvi na Češko in družinskih članih, med katerimi so nekateri Honzi povsem neznani. S tem tvori zgodovino neke družine, ki se prepleta z zgodovino Vzhodne Evrope, saj so vojne in povojni režimi močno vplivali na način življenja tamkajšnjih prebivalcev. Vendar to ostaja v ozadju, kot kulturni kontekst, v katerem moramo razumeti tudi odnos, ki ga imata Honza in Ivan danes – ta namreč predstavlja osrednji problem romana. 

Že na samem začetku, ko se oče razburi, zakaj sin vsako srečanje začne s tako nesmiselnim vprašanjem, kot je »Kaj je novega?«, lahko zaslutimo, da so v razmerju prisotna trenja. Ta se skrivajo tik pod površjem in privrejo na dan v trenutku, ko alkoholna omama zmehča čustvene blokade in zamaje temelje družbenih norm, ki narekujejo, kakšen naj bi bil »primeren« odnos med staršem in otrokom. Vidimo lahko, da sta si moška zelo blizu in da so tovrstna druženja njuna stalnica, čeprav se zdi nenavadno, da oče in sin skupaj popivata, kar izrazi tudi Honzev znanec, na katerega naletita v enem izmed barov. Nenavadno se nam lahko zdi tudi to, da se njuni pogovori v veliki meri vrtijo okrog žensk in njunega spolnega življenja. Zlahka bi lahko rekli, da gre za prijatelja, ki sta se dobila na pivu, če med njima ne bi bilo konstantnega neodobravanja, nestrinjanja in očitkov glede preteklih odločitev. Ti z očetove strani prihajajo bolj nezadržano, medtem ko se pri Honzi izražajo v glasu »vragca« ali »demona«, kot ga sam imenuje, ki vzroji v njegovi glavi, vsakič ko njegov oče izreče ali naredi kaj, kar ga vznemiri ali v njem zbudi stare zamere iz dobe odraščanja. Vendar pa lahko v njuni posebni dinamiki uvidimo tudi nekatere univerzalne značilnosti odnosa med starši in otroki. Poistovetimo se lahko s sinovim občutkom, da je ob očetu nedorasel in indolenten, čeprav je moški, star štirideset let. Razumemo lahko njegov sram ob nekaterih očetovih čudaških navadah. Začutimo lahko razdvojenost med zamerami za vse napake, ki so jih starši storili v našem otroštvu, in hvaležnostjo, da so nas privedli do odraslosti. Pripovedovalec se na koncu spominja trenutka iz otroštva, ko je očeta iz veselja poljubil, in kako tega ni bil zmožen, ko je kot odrasel stal ob njegovi bolniški postelji, čeprav si je želel to storiti. V tem prepoznamo njegovo željo po očetovi bližini in toplini, ki pa je ta ne zna predati tako, kot bi si sin želel. Ljubezen do sina izraža po svoje, a vendarle jo. Honza in Ivan, oče in sin, sta neločljiva, saj vesta, da sta drug za drugega edina človeka, ki se v resnici lahko prenašata. Kljub temu da drug drugega ne razumeta, vztrajata v tem odnosu, ker je edini, v katerem se jima ni treba pretvarjati. Obojestransko se kritizirata, a drug od drugega ne pričakujeta, da se bosta spremenila. Iz Honzevih besed, ki smo jih navedli na začetku, je razvidno, da si spremembe v odnosu do očeta želi tudi sam. A hkrati se zdi, da si to reče na koncu vsakega njunega srečanja. Tako se moška vrtita v začaranem krogu želje po spremembi in nezmožnosti, da bi jo udejanjila. Njuno medsebojno ljubezen lahko vidimo prav v dejstvu, da se kljub temu redno srečujeta, toplino v tem, da si vse izrečeno in neizrečeno vedno znova odpuščata. To nezmožnost odkritega izražanja čustev lahko delno pripišemo tudi kulturnemu razumevanju moškosti, ki naj bi bila trdna in bolj na strani racionalnosti, čustvovanje pa v tem kontekstu predstavlja šibkost. Opitost je pravzaprav edino stanje, v katerem se oče in sin lahko pogovarjata o bolj intimnih temah, saj je za moške, predvsem v bolj tradicionalnih kulturah, pogosto le v pijanosti to družbeno sprejemljivo. 

Morda zgornji opis osrednje teme romana daje vtis, da gre za težko in tragično delo, a ni tako. Avtorju kljub teži vsebine uspe vzpostaviti lahkoten ton in sproščen potek dogajanja. Oče in sin se resda kar naprej kritizirata, a drug proti drugemu nista zlohotno naperjena. Njuno zbadanje je skorajda igrivo in pogosto se njunemu prerekanju nasmejimo. Lika nista ravno najbolj všečna – njun pogled na svet je ciničen, njun odnos do žensk vse prej kot spoštljiv in korekten, zdita se nekako sprijaznjena s svojim položajem, čeprav vesta, da sta sposobna v življenju doseči več. V pogovorih se oba izkažeta za izjemno razgledana in načitana, njune replike so inteligentne, njuni uvidi globoki. Zdi se, kot da njuna vsesplošna zagrenjenost izvira prav iz zavedanja, da sta svoj potencial zapravila. V tem kontekstu lahko razumemo tudi očetovo pretirano kritičnost do sina – v njem vidi sebe, svoje potenciale, pa tudi svoje napake, ki jih sin sedaj ponavlja. Kljub vsemu temu pa je na njiju nekaj simpatičnega, saj delujeta pristno, iskreno, vse svoje negativne lastnosti izražata odkrito in ne popolnoma brez samorefleksije. Vendar pa več od želje po spremembi tudi v tem primeru nista zmožna. 

O starših in otrocih pa ni samo roman o intimnih vezeh med očetom in sinom, temveč tudi roman, posvečen Pragi, ki predstavlja kuliso sprehoda Honze in Ivana od lokala do lokala, pa tudi kuliso njunega sprehoda po spominih. Zasnova zgodbe kot sprehoda po mestnih ulicah spominja na Joyceovo modernistično klasiko Ulikses, a Hakl iz monologa prestopi v dialog, iz toka zavesti v tok pogovora, ki se v romanu odvija spontano, naravno in nasploh deluje zelo prepričljivo. Odisejada Honze in Ivana ni v iskanju samega sebe, temveč v iskanju poti do drugega, do tistega drugega, ki nam je blizu, a hkrati tako daleč – očeta, sina; starša, otroka. 

Ne nazadnje lahko ugibamo, da morda Emilu Haklu v romanu uspe na tako pristen način posredovati pogovor med očetom in sinom – z vsemi odtenki in niansami – zato, ker piše o nečem zelo osebnem. Emil Hakl je namreč psevdonim Jana Beneša in menda ni naključje, da je Beneš tudi priimek protagonistov romana. Jan Beneš je sicer eden najvidnejših čeških literatov, ki je bil za svoje delo večkrat nagrajen. Tudi za roman O starših in otrocih je prejel nagrado magnesia litera. 

Delo govori o specifičnem odnosu med očetom in sinom, a že s svojim naslovom, ki izraža neko občost, nakazuje, da obravnava univerzalne problematike odnosa starši – otroci. Avtorju uspe v upodobitvi enega samega večera prikazati najlepše in najbolj boleče plati tega tako določujočega in ključnega razmerja. Odraščanje, prevzemanje odgovornosti, osamosvajanje, staranje – vse te teme se preigravajo v duhovitem dialogu med očetom in sinom, ki pa imata kljub razlikam nekaj skupnega – nihče od njiju si ne želi zares odrasti. Si tega sploh kdo želi?