LUD Literatura

Skoraj magično

29. sarajevski filmski festival

Martin Justin

Kakšni dve leti tega sem na Youtubu gledal serijo predavanj univerze Yale z naslovom »Power and Politics in Todays World«. Predavanja so bila izjemno informativna in na trenutke celo zabavna, me je pa zmotila neka podrobnost. Predavatelj – politolog Ian Shapiro – je pogosto govoril o relativni stabilnosti dvopolne geopolitične ureditve med hladno vojno. V tem času je sicer stalno vladala napetost med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami, a je bilo razmerje moči med velesilama in njunimi sateliti nekako uravnovešeno – meje so bile začrtane, zavezništva so bila jasna, tveganja predvidljiva. Ob tem sem vedno pomislil: kaj pa neuvrščeni? Kaj pa države, ki niso pripadale niti enemu niti drugemu bloku? Od takrat sem še kdaj kje prebral, da je bila Jugoslavija del vzhodnega bloka in se malo zdrznil, a zares tudi sam nisem vedel dovolj o zgodovini hladne vojne in jugoslovanski vlogi v njej, da bi si mislil kaj bolj konkretnega. Vedel sem dovolj, da sem zaznaval prazno mesto, a ga nisem znal z ničimer zapolniti.

Zato je film Non-aligned: Scenes from the Labudović Reels srbske režiserke Mile Turajlić, ki sem ga videl na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu, deloval kot nekakšna intervencija. Film je namreč plod avtoričinega raziskovanja arhiva Filmskih novosti, produkcijske hiše, ki je v času prejšnje države skrbela za izdelavo propagandnih novičnikov, predvajanih v kinih pred filmskimi projekcijami, danes pa predvsem skrbi za ogromen arhiv filmskih kolutov. Med njimi tudi kolutov Stevana Labudovića, snemalnega mojstra, ki je s kamero pogosto spremljal Tita na njegovih diplomatskih poteh. Mila Turajlić v arhivu, ki v veliki meri še vedno ostaja nepregledan in nedigitaliziran, tako med drugim odkrije krasne posnetke Titovih obiskov Indonezije, Indije, Burme (današnjega Mjanmara), Cejlona (današnje Šrilanke), Etiopije, Sudana, Egipta in Sirije, na katerih je jugoslovanski voditelj med letoma 1958 in 1959 po sporu s Sovjetsko zvezo iskal nove zaveznike. V dokumentarcu pa se osredotoči predvsem na posnetke s prve konference gibanja neuvrščenih, ki je med 1. in 6. septembrom 1961 potekala v Beogradu. (Ladubovićev arhiv je seveda mnogo obsežnejši: režiserka je celoten dodaten film posvetila posnetkom, ki so nastali med njegovim triletnim dokumentiranjem alžirske osamosvojitvene vojne.)

Projekcija filma Non-aligned: Scenes from the Labudović Reels na 29. sarajevskem filmskem festivalu.

Gibanje neuvrščenih se je kot alternativa zahodnemu in vzhodnemu bloku mednarodni javnosti prvič konkretneje predstavilo na 15. zasedanju generalne skupščine Organizacije združenih narodov leta 1960. Na njem so Tito, Gamal Nasser (Egipt), Jawaharlal Nehru (Indija), Sukarno (Indonezija) in Kwame Nkrumah (Gana) predstavili deklaracijo o alternativni poti do svetovnega miru, v kateri so zavzeli izrazito protikolonialno in protiimperialistično držo. Skupščina o deklaraciji na koncu ni glasovala, je pa skupni nastop petih državnikov predstavljal nekakšno zmago: pred mednarodno javnostjo so predstavili svoja stališča, poleg tega pa so drug drugemu pokazali pripravljenost za sodelovanje. Konferenca neuvrščenih v Beogradu leto za tem je tako predstavljala naslednji logični korak pri oblikovanju političnega gibanja in velik korak naprej – udeležilo se je je 25 držav iz Afrike, Južne Amerike ter južne in jugovzhodne Azije, med njimi veliko ravnokar osamosvojenih bivših kolonij.

V filmu prikazani posnetki konference so, no, precej veličastni. Labudović, pa tudi ostali sodelavci Filmskih novosti, so bili odlični snemalci. Hkrati pa moram priznati, da sem bil kot človek, rojen leta 1998 in vajen perifernosti Slovenije, navdušen tudi nad sijajnostjo dogajanja: navdušeni ljudje na ulicah, otroci z zastavicami, resni državniki v velikih dvoranah, več kot tisoč novinarjev z vsega sveta, ustavitev vsakdanjega življena in občutek, da se dogaja nekaj pomembnega …

Prizora iz filma Non-aligned: Scenes from the Labudović Reels. Foto: Poppy Pictures.

Da je šlo pri snemanju materiala za Filmske novosti tudi (ali pa predvsem) za odlično propagando, se dobro zaveda tudi Mila Turajlić. Njen film deluje kot kurz iz medijske pismenosti. Jugoslovanske posnetke na primer kontrastira z reportažami francoskih in ameriških novinarjev – slednji so udeležence konference recimo primerjali z eksotičnimi živalmi v živalskem vrtu – in tako pokaže, da jih ne gre razumeti kot odseve zgodovinske resničnosti, temveč kot vektorje za prenos političnih idej. Nato pa naredi nekaj, kar se mi je med gledanjem zdelo skoraj magično. Labudovićevi posnetki načeloma niso imeli zvoka, saj je bil čeznje kasneje vedno posnet glas pripovedovalca s takšnim ali drugačnim propagandnim sporočilom. Je pa konferenco v celoti snemal Radio Beograd. Mila Turajlić se zato poda v še en arhiv ponovno slabo označenih, nepregledanih in nedigitaliziranih avdio posnetkov, najde prave in jih združi s posnetki Filmskih novosti. V filmu Non-aligned: Scenes from the Labudović Reels lahko tako prvič po letu 1961 vidimo in slišimo Tita, ki še pred koncem vojne prizna neodvisno Alžirijo, ali pa Nehruja, ki govori o svobodi, ki bi jo morali imeti kolonizirani narodi, da se odločijo za samostojnost.

Mili Turajlić uspe doseči nekaj, za kar si verjetno prizadeva vsak dokumentarist, ki dela z arhivskim gradivom – razpre plasti različnih zgodovinskih naracij in svoje gledalce_ke pripelje malenkost bliže nekemu ključnemu zgodovinskemu trenutku. S tem, da niti ne dela samo z arhivskim gradivom – središče njenega filma namreč predstavlja sam Labudović, ki režisersko spremlja na njenem raziskovanju, ji kdaj da kakšen snemalni nasvet in pripoveduje anekdote o Titovih srečanjih z voditelji drugih neuvrščenih držav. Turajlić je že v svojem prejšnjem filmu Druga stran vsega (2017) pokazala, da zna zelo spretno prepletati politične in osebne zgodbe, a ne vem, ali sem pred Non-aligned kdaj gledal film, ki bi tako nežen in sočuten portret združeval s takšnim tour de force v zgodovinski naraciji.

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Glasba prodre v vse celice telesa, zaje se v meso in pride ven v obliki filma

    Robert Kuret

    Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

  • Fino pogrnjena miza

    Veronika Šoster

    Obvezna oprema gotske srhljivke je tudi vzdušje, ki mora biti primerno strašljivo in povzročati nelagodje.

  • Medjezikovno posredovanje

    Aljaž Krivec

    Na trenutke se je sicer težko otresti suma, da sta tako Rejenka kakor tudi Tiho dekle umetniški deli, ki ustrezata predstavam o tem, kaj je kvalitetno delo katerega medija.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.