Od prišepetovalke do izumiteljice

Kdor je vsaj bežno spremljal profesionalno pot Mete Hočevar, ki je svoje arhitekturno znanje zelo uspešno uporabljala kot ena naših najbolj uveljavljenih scenografk in gledaliških režiserk, nad izidom njenega proznega prvenca Drobnarije ne bi smel biti preveč presenečen. Navsezadnje ga je mogoče brati tudi kot literarno obravnavo nekaterih tem, ki se jim je posvečala v monografijah Prostori igre (1998) in Prostori mojega časa (2020), s katerima je pustila tudi kot raziskovalka in predavateljica močan pečat. A Drobnarije so, k sreči, še mnogo več(je).

Da je postavila pred bralca avtofikcijo, nemara namiguje že uvodni motto – »Piši!« »Nimam zgodbe.« »Piši svojo.« Osrednji junak njene zgodbe je, kot se kmalu izkaže, družina, primarno zbrana okoli oboževane, angelske, cankarjanske mame – na njenem pogrebu se presenečeni znajdemo že v prvi zgodbi – in radovedne, navihane hčerke, v kateri največkrat slutimo avtorico, ter sina (oziroma brata). Že res, da je denimo starata padel s tepke in da je »mama odšla z enim rdečim in je zato oče odšel med bele«, a v tej knjigi velike, prelomne dogodke največkrat spregledamo. Na voljo so nam predvsem drobnarije nekih odraščanj (in, neizogibno, staranj), ki so resnično spremenile svet – igramo se z motivi flancata in čaja na Rožniku, »dedovanja« bratovih zelenih gumijastih škornjev, prehranjevanja s solatnimi srčki, potovanja starih copat v Ameriko, risanja načrta odra na športnem stadionu … Priča smo tako odraščanju na kmetih, na senikih in v cerkvah, kot odraščanju v urbanem okolju, na kopališču Kolezija in v ljubljanskih gledališčih; zdaj v obdobju, ko so bile maše še v latinščini, družine in hoste pa polne (padlih) ujcev, drugič v času, v katerem je Kongresni trg protestiral ob umoru prvega premierja Demokratične republike Kongo Patriceja Lumumbe, nekatere tovarišice so postajale gospe, slovenska arhitektka in scenografka pa je snovala odprtje zimskih olimpijskih iger leta 1984 v Sarajevu.

Razcep med preteklostjo in (prejšnjo) sedanjostjo odsevajo tudi vrednote, ki ključno zaznamujejo junake oziroma predvsem junakinje. O tem priča ne le nekoliko tradicionalistična, pa nemara vseeno avtentična podoba očetov, ki nedeljski maši raje prisluhnejo v gostilni nasproti cerkve, temveč tudi serija ironično opisanih prigod, v katerih denimo pošlje mama jeseni v mestno šolo brata, sestra pa se bo pri botrici raje učila šivanja, ki pride ženskam vedno prav. »Župnik pravi, da je res škoda, da si punca, ker bi te sicer poslal v šole, tako bo poslal pa fanta, saj če si ti lahko vse takoj zapomniš, si on najbrž tudi lahko, saj je tvoj brat,« ji pove mama, ko deklica praktično sklene, da se bo pač doma učila iz njegovih knjig, prej ali slej bo potreboval prišepetovalko. Navsezadnje je včasih vsako dekle vedelo, da je nespodobno že, če si požvižgava, pleza po drevju ali rezlja piščalke, kaj šele če razmišlja o »prepovedani spolnosti«, a junakinja Mete Hočevar je zelo zgodaj vedela tudi, da se bo pri nujni izbiri med tem, ali bo punca (in počasne pameti), in tem, ali bo (fant in) brihtna, odločila za slednje.

»Ko bom odrasla, bom izumitelj,« dodaja, in pomenljivost njenih besed je simbolno večplastna. Da je postala izumiteljica zgodb, ni le poklon mami – »Bila je njuna šepetalka. Kadar je bila sama, je najbrž šepetala pticam in z njimi požvižgavala« –, temveč tudi vsem drugim ženskam, ki svojega glasu niso mogle v polnosti uporabiti, a bi brez njihove pomoči propadla še najboljša predstava (življenja). In ni zrasla le v prišepetovalko (svojih) zgodb, ampak v scenografko in režiserko pripovedi, Drobnarije namreč niso le zgodbe, v katere vstopamo tridimenzionalno, kot v prostor z natančno izbranimi fizičnimi objekti (hiša, grad, plesna dvorana, kor, kopališče, pokopališče, zid, okno, nebesni obod …). Še bolj jih definirajo točke, v katerih je ujet pogled pripovedovalca, pri čemer prednjači spretno prečenje prvo- in tretjeosebne, večinoma personalne perspektive znotraj iste zgodbe; primarno to omogoča zelo spontano stopnjevanje bralčeve identifikacije (ali vsaj empatije) s protagonistom ali denimo celo s kapljicami (solz, morja).

Predvsem pa je za literarne »uprizoritve« Mete Hočevar značilna raba nezanesljivega, otroškega pripovedovalca, kar je v (najbolj uspelem) prvem in zadnjem ciklu precej posrečen, celo duhovit literarni prijem (dekličino soočanje z odraslostjo, z novim partijskim režimom), v srednjem razdelku »Španski bezeg« pa se nekoliko iztroši. Izjemno pretresljivo deluje v prizorih, ko se deček naivno igra s »patroni« ali ko si položi v naročje glavo umirajočega očeta, kot je videl početi mater, sicer pa je raba nekoliko preveč konvencionalna, denimo ko sin misli, da je mati, ko je odšla »z enim rdečim«, odšla z Indijancem, ali ko se hči sprašuje, zakaj tudi njiju z bratom kljub oranžnim puloverjem ne kličejo Taoranžna.

Čeprav je avtorica z Drobnarijami pravzaprav ponudila zelo prostorsko doživetje, je to, pričakovano, bliže odrski kot filmski izkušnji. Montaža, ki spretno veže včasih že po nepotrebnem raztresene pripovedne fragmente v eno, je tudi s koncentričnim ponavljanjem posamičnih drobnih motivov (gumijasti škorenjci, vejice španskega bezga, žuljenje čevlja) gotovo privlačna za snemalca, a prevladujoč element, h kateremu gravitirajo vsi ti drobci, je zelo začasna (melanholična, upajoča) atmosferičnost, efemernost izkušnje, še najbolj primerljiva z otrokovim prvinskim raziskovanjem, čudenjem. Če kje, so ga junaki teh zgodb doživljali, ko so zrli (velikokrat tudi »buljili«, »strmeli«, »gledali«) v svet na odru, »tako drugačen od resničnosti zunaj«.

»Bil je začaran. […] Zdelo se mu je, kot da gleda v nekaj prepovedanega: toliko svetlobe, glasbe, ki se je zlivala po dvorani, ga preplavljala, da je čutil mravljince po rokah. Ni si upal dihati, glasba ga je skoraj bolela, in ko se je oglasil zbor sužnjev, se mu je zdelo, da ga je dvignilo nekam gor v nebo.« Že zgodaj zaslutimo, da bo varnost večkrat omenjenega družinskega okolja z dolgo tradicijo petja (vse sestre so imele, v nasprotju s svojimi možmi, absolutni posluh) v prihodnosti lahko nadomestilo le gledališko okolje. In če kaj, je uspelo avtorici s to nezadržno silo, ki njene protagoniste ves čas sili navzgor med ptice, ki so eden nosilnih, ponavljajočih se simbolov svobode, in oblake – »stvari so lepše, če se jih ne dotikaš, če si jih samo predstavljaš« –, izumiti tudi lasten svet domišljije, ki meji na spomine in sanje, in umetnosti. Njegova temeljna lastnost je, da je onkraj strahu – »če me je strah, ne vidim rožic, ne vidim lepote, ne upam si pogledati dol na jezero« – in krivde, ki tako pogosto tareta njene junake, gre namreč za svet užitka. »Če se počutim krivo, ne morem uživati,« bistro sklene njena otroška junakinja.

Še bolj elegantno kot gledališče odpira za raziskovanje časa nemara prostor literatura, s čimer ne merim toliko na konkretno zgodovinsko obdobje niti na nelinearnost, ki lovi zaporedje obravnavanih proznih delcev. Minevanje časa je v tej knjigi deležno največje eksistencialistične refleksije, podobne prej omenjenemu razmisleku o pripadnosti ali tujstvu v nekem (družinskem, državnem, gledališkem, umetniškem) okolju. Avtorica sicer večinoma vztraja v (bolj intimno kot družbeno-politično) srečnejši preteklosti, medtem ko je prihodnost zaznamovana predvsem s (trezno sprijaznjenostjo z) osamelostjo, a sedanjost – »Prehodnost. Ali pa začasnost« – je tista, ki ves čas boleče uhaja. »Ko zaspim, sem otrok, ko se zbudim, sem starka,« beremo v prvencu Mete Hočevar, po shakespearsko zaznamovanem s tem, da je življenje oder, svet pa nič več in nič manj kot prostor igre. V dialog s tem stopa tudi neskončna zanka, ki jo tvorita uvodna pripovedka o materinem odhodu, naslovljena »Šla je …«, in zaključna poteza zbirke, minimalistična risbica (v knjigi jih je več), prav tako delo avtorice, ki nosi pripis »Šla bom …«.

Enako mirno kot o zbirki bi, če dobro pomislim, v primeru domiselno poimenovanih Drobnarij lahko govorila tudi o fragmentiranem, poetičnem romanu, gotovo pa so ti fragmenti s prevlado impresionističnih, tudi domala nadrealističnih poudarkov nad klasično naracijo mnogo bliže črtici kot kratki zgodbi. Tudi črtici, ki se (zgolj) včasih po nepotrebnem, predvsem ob koncih ciklov, nagne v didaktičnost namesto v zamolčanost, odprtost (če hočete: večnost). Moje življenje Mete Hočevar spominja stoletje kasneje na vrhniškega predhodnika navsezadnje tudi po že omejeni vrhovni veri v moč ustvarjalnosti – od arhitekturne, glasbene in gledališke do literarne. Vrhunca ne doživi le ob uporniški izjavi študentke arhitekture, da dobivajo njene sošolke iz Amerike najlonke in žvečilni gumi, ona pa iz Moskve, od strica, knjige, temveč ob prizoru, v katerem se kljub cestnim barikadam med vojno njena mama odpravi v knjižnico: »Nikjer nobenega obiskovalca, nobenega hrupa s ceste, nobene knjižničarke, ena sama velika tišina in knjige. Vse skupaj je bilo kot fantastično tihožitje, kot večni mir in ravnotežje, kot nekaj, kar se sploh ne more nikoli končati. Čas je kar izginil.« In nič od pravkar opisanega ni nobena drobnarija. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS