Živeti ali o življenju razmišljati

»V loncih na štedilnikih je brbotalo, sijalo je aprilsko sonce, skozi ponekod odprta okna so se iz radijskih sprejemnikov valili valčki in poskakovale polke. Dišalo je po praženi čebuli, česnu, krompirju in nedeljskih pečenkah.« Lahko bi se skratka dogajalo tudi to nedeljo, tako strateško izdelan je čutni uvod v zadnji roman Draga Jančarja. A kot je za avtorja bolj tipično, nas Ob nastanku sveta premakne v povojni čas, radio poroča o Rusih, ki letijo v nebesa, časopis prinaša fotografije raket Vostok, ko pride v mesto M. v guberniji S. mlada Korošica Lena. Ali bo srečo našla prav v mestu pod Pohorjem, ob Dravi, skratka v Mariboru, kjer so vsi vedeli, kateri od fantov je bil mobiliziran v nemško vojsko in kateri je šel v partizane, najprej ni povsem jasno, a – gledano iz vesolja – nemara niti ni bistveno. Profesor Fabjan, ki »razume ves svet« in o njem razlaga tudi dečku Danijelu, nas vse skupaj poduči: »Ali ni nemara pisatelj s tem hotel povedati, da bi se lahko zgodilo kjerkoli v njegovi veliki deželi?« In učno leto, romaneskna pripoved se namreč odvije med pomladjo in zimo, se lahko začne.

Navsezadnje pražena čebula v vseh slovenskih mestih podobno diši in v vseh slovenskih krajih še vedno velja, da je mlada ženska, ki si pridno poišče službo in ne opozarja preveč na svojo prisotnost, kaj šele na svojo morebitno lepoto, dobrodošla članica skupnosti. V Jančarjevem romanu nekatere sicer moti, da stoji vsako nedeljo v vrsti za hostijo, a dokler si za partnerja izbere delovnega pasarja Pepija (»on je samo živel, ne pa o življenju razmišljal«), je dobrodošla, ko ga začne šmirati s čednim pritepencem Ljubom, ki bo zapečatil njeno prihodnost, pa že malo manj. Edini, ki v tem romanu zlepa ne izgubi zaupanja v sosedo Leno, je mladi Danijel. Prišlekinja zbudi v osrednjem protagonistu hrepenenje, kot ga njegov pijanski oče, nekdanji lageraš in aktualni član Zveze borcev, in mama, katere uporniški duh se nemara pokaže zgolj ob nedeljah, ko gre tudi sama po zakrament k patru Alojziju, zlepa ne čutita več.

Če se torej gospodični Leni in smrkavemu Danijelu še zdi, da imata svet na dlani, se družina soseda Rainerja, čigar nemška vojska je v Rusiji izgubila boj, sam pa v njem nogo, prihodnosti v tem mestu težko veseli, z distance se zdi izživljanje razredne tovarišice Benedetič nad otroki, ki obiskujejo verouk, kratkovidno, tudi na duhovnikovo zgroženost, ko pride Danijel – ne kriv ne dolžen – v cerkev z majico, ki jo krasi napis RED DEVILS, se uspe Jančar zazreti z ironijo. Da na srečo v družbeno-politično delikatnih časih pač ne gre računati, se najbolj od vseh zaveda uvodoma omenjeni Fabjan, pri upokojenem učitelju zgodovine si namreč Danijel izposoja knjige in povsem mimogrede širi obzorja. Razsvetljeni učitelj naj bi bil menda nemškutar, za to pa bo slej ko prej plačal – in ko Danijel ob neki priložnosti obišče njegovo prebivališče, na tleh razdejane sobe profesorja, ki je najbrž edini od odraslih junakov zmožen trezno razmišljati o prihodnosti, pomenljivo leži prevrnjen globus sveta. Podobno prevrnjena, v koščkih, bo nekoč ležala Lenina kristalna skleda, ki jo je dobila »za pot v novo, samostojno življenje«.

Če bi Jančar ob mnogih polnokrvnih moških naposled le ustvaril tudi kako celostno žensko junakinjo, torej tako, ki je, čas bi že bil, ne bi definirala le telesnost – »Gospodična Lena je bila vsa svetla, čipkasta in čista« ali »Lena je bila ena tistih čudovito čutnih žensk, ki moškemu pomagajo razumeti, kaj je življenje« – ali naivnost, ljubosumje in želja po žrtvovanju za moškega, in če bi mu uspelo šale z enako vnemo zbijati na račun tako očetovega komunizma kot patrovega klerikalizma, bi lahko njegovo zmožnost t. i. poglabljanja v človeško dušo pohvalila vsaj toliko kot dejstvo, da ima med drugim odličen uvid v to, kako močno značaj literarnih junakov določa njihov govor. Slednje med drugim dokazuje z debelinkom Malčkom, intelektualno zaostalim fantom, ki se kot vsak pravi dvorni norec vedno pojavi ob najbolj neprimernih trenutkih z najbolj neprimerno, pogosto boleče resnično in precej duhovito izjavo tipa »Bicikelj becakelj, kurca v žakelj«. Tudi jezikovna sredstva kakopak pričajo o času in kraju, v katerih avtor prepleta življenja stanovalcev te rdeče hiše, in Ob nastanku sveta je posledično prav toliko sodoben družbeni roman, kot je zgodovinski, malo je ljubič in mestoma celo krimi. A je, in to je ključno, tudi eksistencialistični roman in bildungsroman o dečku, ki pripoveduje, kot da ne bo oziroma nikoli ni odrasel – čeprav pred bralčevimi očmi v tistem ciklu, ki ga Zemlja enkrat naredi okoli sonca, hkrati neizogibno odrašča, v to ga prisilijo okoliščine, družbeno-politične prav toliko kot intimno-družinske.

Slednje bodo gotovo bolj pritegnile tiste, ki se tudi v literaturi neradi vračamo v povojno obdobje, kar ne pomeni, da cenimo tudi vsak avtorjev zavoj v razčustvovan intimizem, kot je »Hudo je, ker se njeno drhtenje spreminja v trepetanje besa, trepetajoči bes se premika nekje v globini. Kakor gomazenje belih črvov v očesnih duplih. Tam grizljajo mehko tkivo zrkel.« A kot že kdaj prej je tudi v primeru tega Jančarjevega romana pripoved tista, ki prepriča. Izstopa izbira nezanesljive perspektive, zdaj je že jasno, da dogajanje največkrat spremljamo prav prek Danijela, ki ni le k opazovanju nagnjen otrok, ki si (in nam) tudi najbolj boleče dogodke razloži na otroški način, kar pisatelju glede na izbiro nekaterih politiziranih tematskih izhodišč pušča nemalo prostora za manipulacijo. Njenim škodljivim platem se Jančar izogne in iz tehnične rešitve potegne najboljše, navdušujoče pri tem pa je zlasti, kako zanesljiv je pri performiranju dečkovega toka misli, s čimer ne merim na kakšno cicibansko čebljanje, temveč na vztrajne, zelo ritmične ponovitve prizorov preteklih dogodkov in nekaterih detajlov (Pepijevi čevlji, Ljubov motor …), ki so fanta očitno dovolj zaznamovali, da se k njihovemu opisovanju neprestano vrača. Da je Danijel spodbujen z nečim, kar v zgodbi deluje kot običajen tok življenja – denimo s krivdo, ker je nekomu želel nekaj slabega –, v pripovedi omogoča paralelno spremljanje usod več junakov, čeprav se v ločenih fragmentih bolj osredotočamo na posameznike.

Nezanesljiva – oziroma prav zato nemara še bolj zanesljiva – pa je Danijelova pripovedna perspektiva tudi v luči dejstva, da ni »navaden deček«, temveč je videc, torej izbran, da vidi sanje in jih prebere: »Bilo je nekaj takega, kar te povsem zasede, ob čemer ne moreš pogledati proč, kar te zagrabi, nekaj neznanega, neka moč, neka bolezen, neka radost, vse hkrati. Nekaj, kar se naseli vate, kar te ne izpusti in v tebi valovi vse življenje.« Naposled se torej razodene tudi skrivnost njegovega imena, Daniel je bil namreč v Stari zavezi judovski prerok, ki je z božjo pomočjo razlagal sanje in imel videnja o prihodnjih dogodkih; natančni bralci ne bodo spregledali, da se na Danielovo knjigo Jančar navezuje že v pretkano izbranem motu svojega romana. V Ob nastanku sveta tako – deloma skozi refleksijo bibličnih alegorij, o katerih razlaga pater, pri čemer izstopata pripovedi o Davidovem junaškem boju z Goljatom ter njegovi grešni zagledanosti v Batšebo, deloma pa tudi prek motivov iz priljubljenega poljskega zgodovinskega, tudi na resničnih dejstvih temelječega romana Z ognjem in mečem – Danijel neprestano sluti prihodnost, atmosferska napetost pa skoraj brez izjeme pomeni, da bo ta prihodnost slaba. Navsezadnje je tudi Danielova knjiga svetopisemska apokalipsa, skratka opis konca sveta. Ali, kot se ponovno učiteljsko meta-pošali Jančar – tudi Danijel se naposled nauči, da bo puška, ki se pojavi v prvem dejanju, še pred zadnjim zagotovo počila. Na prav tak način – s sopostavljanjem otroškega in odraslega, bibličnega in znanstvenega, nedoumljivega in faktičnega – ostaja Jančar pri uprizarjanju Danijelovih »videnj« izrazito inventiven. V zabrisovanju meja med realnim in irealnim, med spanjem in budnostjo, se pretežno naslanja na učinke sanjskega, domišljijskega, s kar nekaj veselja pa tudi filmskega sveta; posebej uspel je fantastični prizor, v katerem se njegov oboževani brat iz pogoltnega tolmuna dvigne kot sulec, največja vrsta postrvi (ali, slovarsko, »prebrisan, drzen človek, zlasti moški«, kar je skladno tudi z junakovo predstavo o bratu).

Ko torej spremljamo Danijelovo pripoved, kot jo zdaj retrospektivno rekonstruira – »Danes vem, pravi Danijel, da je to velika zgodba življenja, odvija se v nešteto različicah od začetka sveta« –, in sicer kot svojevrstno knjigo v knjigi tudi s pomočjo prisotnosti neke druge, ne povsem določne vsevedne perspektive, morda zapisovalca njegovih besed, spremljamo tudi svet v svetu (tudi Sveto pismo je po Fabjanu namreč polno »starih in velikih modrosti zgodovine in življenja, ne pa pravljic«). Po eni strani je to seveda nov svet, kot si ga bolj ali manj naivno trudoma gradi odraščajoči fant, obkrožen s svojimi deškimi (npr. zaljubljenost) in manj deškimi skrbmi (npr. očetov alkoholizem, vojna zgodovina mesta). Po drugi strani je to nov povojni svet, kot ga gradi delavska slovenska družba, čeprav se vojna v glavah ljudi več kot očitno še ni končala. Družba, v kateri so ob očetih narodoosvoboditeljih tudi tovarišice Benedetič in patri Alojziji in precej bolj redki učitelji Fabjani, pa tudi danes aktualne prekarne/revne delavke s podeželja, ki v mestu iščejo boljšo prihodnost, osamljeni obrtniki, ki si želijo ljubezni in družine … In mladi Danijeli, ki sicer niso več pionirji, a bi vsaj danes najbrž morali imeti priložnost, da bi jih v življenju skrbelo zgolj to, da se bodo po stopnišču kot po naključju sprehodili ob istem času kot njihov_a najljubši_a sosed_a.

A življenje ni potica ali pražen krompir, Jančar pa tudi tokrat dokazuje, da je preveč izkušen, da bi dopustil, da bi v zgodovini sveta, kot ga vsakič na novo literarno uprizarja, postopale karikature. Le glede prihodnosti, ki je domnevno bolj v bralčevih rokah, je manj prepričan, pa tudi njegov Danijel se, ne brez razloga, sprašuje: »Zakaj mi vedno zmagamo samo v vojni, ki je že minila?« Saj bi hotel z nami deliti zaupanje, da je nov svet mogoč. V začetku je bila Beseda, »nič ni zunaj besede, nič ni brez nje«, a se zdi, da ga ves čas premaguje misel, da je navsezadnje vse že zapisano. Škoda bi bilo, če ta roman, morda Jančarjev najnežnejši, ne bi bil.

Kritika je bil prvič objavljena v 381. številki revije Literatura. Revijo lahko naročite tu.