Mesto na meji
Mateja Gomboc: Gorica. Dob: Miš, 2023 (Zbirka .pika)
Sanja Podržaj
Kraji, v katerih prebivamo, se nenehno spreminjajo – stavbe rastejo in poniknejo, mreže novih cest se širijo kot kapilare, ljudje prihajajo in odhajajo, nekateri za seboj pustijo veliko sledi, spet drugi prav nobene. A kljub temu se kraj zdi samoumeven, kot da je tam že od nekdaj. Pa vendar je moral nekje imeti svoj začetek. Kdaj in kje? Priznam, da se tega o kraju, v katerem živim, nisem spraševala, dokler nisem prebrala romana Gorica, v katerem smo priča rojstvu Nove Gorice. Ta se je kot potaknjenec razrastla iz amputiranega dela starega mesta, ki je nastal po kirurškem rezu državne meje, določene s Pariško mirovno pogodbo leta 1947.
Trije pripovedni tokovi
Mateja Gomboc je v romanu zgodovinsko natančna, ko nam skozi oči dveh odraščajočih deklet najprej odstre življenje pred vojno, ko se je v Gorici italijanščina živahno mešala s slovenščino in furlanščino, nato negotovi vojni čas, ki je bil tudi čas delitev, te pa so se po vojni manifestirale v meji in žičnati ograji. Nazadnje pa nam odstre tudi perspektivo druge generacije, tiste, ki je bila že rojena v novi državi in novem mestu.
Pripoved uvede Mateja, edina resnična oseba v romanu, ki v sedanjem času obišče Novo Gorico. Tam se sreča s svojo teto Doro in mamo prijateljice iz mladih let, Pino. Ko odhaja, se s pogledom ustavi na Blančah, kjer sta bili gospa Pina in teta Dora rojeni. To je del Gorice, ki zdaj nosi drugo ime in kamor zgodba pelje tudi bralce. Od tu sledimo trem pripovednim tokovom, ki se med seboj izmenjujejo. Svojo zgodbo povedo Slovenka Dora, nato Pina, ki prihaja iz slovensko-furlanske družine, in pa Lili, Pinina hči, rojena v Jugoslaviji.
Doro najbolj zaznamuje to, da odrašča in dozoreva v turbulentnih časih. Razpeta je med bratom partizanom in ljubeznijo do Franka, v Italiji živečega Slovenca, ki ji brat nasprotuje. Težko razume novonastalo delitev in bratova ostra stališča do Italijanov, Furlanov in vseh tistih Slovencev, ki se niso odločili za selitev iz Italije v novo državo, saj so bila njihova življenja pred vojno tesno prepletena. Čeprav je dojemljiva za zgodovino, ki se odvija vpričo nje, njene misli zaposlujejo predvsem sanjarjenja o lepši prihodnosti, ki pa se z nastankom nove meje razblinijo. Od Franka je za vedno ločena – nekaj časa se še srečujeta ob žičnati ograji in se gledata le na daleč, a Franko kmalu izgine iz njenega življenja in Dora nikoli ne izve, kaj se je z njim zgodilo. Zdaj mora svoje življenje zgraditi na novo, tako kot morajo vsi tisti, ki so ostali odrezani od Gorice, zgraditi novo mesto od temeljev dalje.
Podobno je tudi s Pino, ki ji meja odvzame sestro Rozalijo. Njena pripoved je zaznamovana predvsem s tem, da so bili z družino po očetovi strani Furlani in kmetje. Njihova zemlja je bila razdeljena med dve državi, velik del te, ki je bila na jugoslovanski strani, pa je nova oblast zasegla in na njej postavila temelje novega mesta. Pina pogreša tudi živahno prepletanje italijanščine, furlanščine in slovenščine, ki ga je bila vajena od otroštva. Njen oče se vse bolj vdaja žalosti in alkoholu, družina pa je čez noč pahnjena v revščino, ki je pred tem niso poznali.
Tako Dora kot Pina pripovedujeta o tem, kako sta si zgradili življenje v Novi Gorici, ob tem pa izvemo, kako je nastajalo samo mesto, ki se je dvignilo iz močvirja. Kot središče, iz katerega se je začelo širiti novonastajajoče mesto, obe izpostavita staro frnažo, ki je pred vojno propadala, po vojni pa ponovno zaživela. Postala je glavni urad, trgovina in zdravstveni dom obenem, kasneje pa nastanitev za tiste, ki so prišli z vseh koncev Jugoslavije in gradili nove in nove stavbe, dokler nekdanja opekarnica ni bila več potrebna. Kljub temu da se v Novi Gorici ustalita, pa se vseeno radi vračata v Gorico, ki je zanju domača in polna spominov. Obe jo primerjata s staro, uglajeno in modro damo, medtem ko je Nova Gorica zanju smrklja, blatna in potolčenih kolen.
Obe sta tudi kritični do nove oblasti, a le v svojih razmišljanjih, ne pa tudi na glas. Med vojno sta obe občudovali pogumne partizanke, po vojni pa sta samo razočarani. Dora se svojega brata, ki se vrne iz oboroženega odpora, celo boji, saj so ga ideje nove države močno spremenile. Bil je proti njeni zvezi s Frankom, do njega je bil sovražno nastrojen, saj je živel na italijanski strani. Pinina družina je bila zaradi novega režima, ki je podržavljal zemljo kmetov, ob večino imetja, kar je še posebej dotolklo njenega očeta. Lili pa, po drugi strani, Jugoslavijo naravnost obožuje. Zavrača učenje italijanščine in furlanščine, čeprav ji Pina želi približati tudi ta del družinske dediščine. Lili odrašča z Jugoslavijo, in medtem ko ona vse bolj raste, začne država počasi razpadati, s tem pa tudi ideali, ki jih je Lili posvojila.
Medtem ko Dora in Pina razmišljata podobno, na trenutke celo preveč, tako da se nekateri razmisleki v njunih pripovedih ponavljajo, na primer primerjave Gorice z Novo Gorico, pa je Lilijin glas bolj samosvoj. Zanjo je Nova Gorica domač kraj, Gorica pa tuj – obiskuje jo le zato, da lahko nakupi vse tisto, česar v Jugoslaviji ni moč dobiti. Lili čuti razliko med socialnim statusom Italijanov in Jugoslovanov, ki so v goriških trgovinah obravnavani kot drugorazredne stranke, zato se med svojimi izleti čez mejo vedno pretvarja, da je Italijanka. Seveda je tudi to povezano s socialističnim režimom, ki ni omogočal obilja dobrin – a Lili se to niti ne zdi problematično, saj gre vedno lahko čez mejo in si kaj novega kupi. V njeni pripovedi spoznamo tudi Matejo, tisto, ki nas je v pripoved uvedla. Nastopa kot stranski lik, Lilijina prijateljica iz šole, ki biva med Ajdovščino in zamejskimi Sovodnjami. Avtorica tako v roman vplete sebe in svoje spomine, saj je bil to tudi čas njene mladosti. Občutiti je kar nekaj jugonostalgije, predvsem pa nostalgije po brezskrbnem času mladosti. Morda je Lilijin glas tudi zato toliko bolj jasno oblikovan, medtem ko sta Dora in Pina bolj enotni in bi si kot bralka želela, da bi bili v svojem pripovedovanju bolj raznoliki. Pina resda uporablja tudi furlanske in italijanske besede, avtorica jo imenuje nabiralka jezikov, a bi tega pri njej želela še več. V pripovedih Dore in Pine smo pogosto priča istim dogodkom, njuna zorna kota pa sta si preveč podobna in bi bilo morda bolj zanimivo, če bi bili njuni pripovedi osredotočeni na različno dogajanje, tako kot je na primer Lilijina.
Spomenik Novi Gorici
Roman Gorica ustvari svojevrsten spomenik Novi Gorici in ljudem, ki so jo zgradili. Pripoveduje nam zgodbe »malih« ljudi, katerih usodo je usmerjal veliki tok zgodovine in ki so zgodovino hkrati gradili – dobesedno, saj so zgradili povsem novo mesto, mesto mladih, Novo Gorico. Hkrati pa je Gorica roman o mladosti in odraščanju ter o zrelosti, ki pride z izkušnjami in preizkušnjami. Zgodbo naprej poganjajo dogodki v življenju pripovedovalk, ki se odvijajo na ozadju zgodovinskih prelomnic. Te oblikujejo usodo posameznic, posegajo v njihova življenja, a jih ne ustavijo. Protagonistke odraščajo, hodijo v šolo, se spoprijateljujejo in zaljubljajo, ustvarjajo svoje družine … skratka, živijo dalje ne glede na vse. In to je tista prvina romana, ki presega časovne oznake in okvire.
Mateja Gomboc je opravila obširno zgodovinsko raziskavo in v romanu izvemo zelo veliko o dogajanju pred in med drugo svetovno vojno ter po njej na Goriškem. Vse te informacije pa je spretno prepletla z intimnimi zgodbami prvoosebnih pripovedovalk, da bralke ne bodejo v oči, ampak se zdijo organske in pomembne za razvoj likov. Skratka, nič ne deluje prisiljeno ali didaktično. K temu pripomore tudi to, da je zgodba razdeljena med tri prvoosebne pripovedovalke in da se zgodovinsko dogajanje ovija na ozadju njihove osebne zgodbe, in ne obratno. Roman je opremljen s slovarčkom neznanih in narečnih besed, kar pride prav bralkam z drugih koncev države, sledijo zgodovinski podatki, s katerimi se lahko orientiramo v času, in pa spremna črtica dr. Mitje Velikonje, ki ima tudi sama po sebi literarno vrednost in se podobno kot roman izogne suhoparnemu navajanju dejstev. Knjigi manjka le zemljevid, s pomočjo katerega bi si lahko bralke (posebej tiste, ki mest ne poznamo) še bolj živo predstavljale ulice Gorice in Nove Gorice, po katerih so hodile Dora, Pina in Lili.
Intimnost pred zgodovinskostjo
Kljub tej zgodovinski natančnosti pa bi kot največjo vrlino romana izpostavila tisto drugo plat – junakinje in njihov plastični notranji svet. »Včasih dogodek, ki se zdi usoden, izgubi svojo zgodovinsko moč, če ga intimnost preseže,« pravi Dora. Misli pripovedovalk se ne osredotočajo zgolj na pomembne zgodovinske dogodke, temveč se vrtijo predvsem okrog vsakdanjih stvari, in številni njihovi premisleki so še vedno aktualni. Razmišljanje o prihodnosti v negotovih časih, soočanje s staranjem, boleznijo in umiranjem staršev, vzgajanje svojih otrok ter kaj je prav in kaj narobe – je to, kar počne oblast, vedno tudi upravičeno? Katere informacije so resnične in katere zgolj propaganda?
Sama sem Novo Gorico obiskala samo enkrat, ko sva bili s prijateljico na kratkem oddihu v Vipavski dolini. V mestu sva spoznali prijetno druščino in vzeli so naju s sabo v Gorico, ker »se tam več dogaja«. Tja smo se peljali skozi ozek tunel in predstavljam si, da je to prav ta, skozi katerega so mejo prehajale tudi Dora, Pina in Lili. Takrat sem se čudila, da je to to – pomežikneš, pa si že v drugi državi. Za nekoga, ki že vse življenje živi v osrednjem delu države, prehajanje meje ni nekaj vsakdanjega in običajnega, je poseben dogodek. Roman Gorica ne opozarja na probleme slovenskih zamejcev danes, ampak osvetli preteklo situacijo, s tem pa pokaže, kako hitro nam je lahko tisto, kar se zdi samoumevno, odvzeto. Če samo pomislim na tisti nenavadni čas, ko nismo smeli prehajati med občinami, si sploh ne morem zamisliti, kako sta se počutili Pina in Dora, ki sta bili kar naenkrat postavljeni na eno stran zastražene žičnate ograje, skozi katero sta lahko le od daleč gledali tiste, ki so bili prej tako blizu. Kot številni drugi, ki tako kot jaz niso bili rojeni v Jugoslaviji, sem se tudi jaz naposlušala zgodb svojih staršev in starih staršev o njihovih izletih čez mejo – v Gradec, Gorico ali Trst –, kjer so kupovali kavo, čokolado, pralne praške, pa kavbojke in plošče. Jasno je, da življenje v socialističnem režimu ni bilo bleščeče. Tudi roman je do režima kritičen, a ob branju nisem začutila tendenčnosti ali ideološkosti. Verjetno zato, ker je pripovedovan s strani običajnih žensk, ki so se prilagodile danim okoliščinam, tudi če jim niso bile všeč. Se pa roman na koncu, v razmišljanjih ostarele Dore, obregne tudi ob današnji kapitalistični svet in to, kako se je Nova Gorica v njem razvila v igralniško mesto.
Gorica je »zgodovinski roman«, ampak to oznako tudi presega, in prav v tem je njegova najvišja literarna vrednost. Premišljevanja pripovedovalk so dovolj aktualna, da se lahko z njimi poistovetimo tudi danes, slog pa je dovolj preprost, da ostaja roman kljub zgodovinski tematiki in obsežnosti dostopen širokemu krogu bralcev. Roman me kot zahtevne bralke ni presunil, mi pa je odstrl nekaj novih plati zgodovine in bil z osebnimi zgodbami ter ljubezenskimi zapleti povsem prijetno branje.
Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 398.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.