Vračanje v panonski tuskulum

»Kot navlažen listič na vrvici visijo vrata s tečajev«, v cimpračo pesniške zbirke Tuskulum nas pozdravljajo razpelo v kotu sobe in ura z nihalom, vonj po orehovi potici in vinu ter brenčanje čebel ob opazovanju panjskih končnic. A na steno, na kateri visita jelenje rogovje in nagačena mačka, je naslonjena puška, »[v] razžarku se prikaže ženska postava, / ki za uho vleče oslovsko glavo, nakar izgine v temo kresne noči. / Plameni sikajo. Noč gluho narašča.« Ali vračanje v panonski tuskulum res pomeni mirno in udobno zavetje, kakor besedo razlaga slovarska definicija?

Tuskulum Denisa Škofiča uvaja pesem »Povodenj«, ki je nekakšen most do pesnikove prejšnje zbirke Seganje (Cankarjeva založba, 2017), hkrati pa napoveduje pot stremljenja pričujoče zbirke – apokaliptičnost starega sveta in vzajemno, ciklično porajanje novega. V uvodni likovni pesmi prepoznavamo motive, ki že od prvenca Sprehajalec ptic (Beletrina, 2013) gradijo Škofičev pesniški slovar – vodovje, nabrežje, ribolov, metki, trnki, ribe in druge živali –, a pomensko gotovo najbolj izstopajo verzi: »ko pride povodenj / se izenačijo poganski in krščanski oltarji posvetni in cerkveni / kipi ter spomeniki.« In povodenj je res prišla, neustavljiv tok njenih posledic, na katere namigujejo navedeni verzi, pa zajame celotno pesniško zbirko.

A pesem, vsaj na ravni temeljnih potez poetike in pesniških postopkov, ne naznanja katastrofalne ujme, za kakršno velja povodenj. Pesnik ostaja zvest svojemu vsebinskemu ter motivno-tematskemu toposu, le da se tokrat poglobi v domačo panonsko krajino, ki se je že prej svetlikala v pesmih, ne da bi privrela na površje. Kot tak je Tuskulum logično nadaljevanje prejšnjih dveh zbirk, ki s premišljeno konceptualno zasnovo gradi prepričljiv in enovit svet, v katerega vstopajo tudi izredno osebni spomini, asociacije in podobe, povezane z otroštvom, folkloro in tradicijami domačega kraja. V posameznih pesmih (»Osebni slovarji«, »Mali rihtar«, »Vsi prizori bodo izginili«, »Prijte vsi«, »Ljudski običaj«) k temu pripomore tudi raba germanizmov in narečnih besed, ki so tesno povezane z osebno in kolektivno identiteto ter spominom in bi bile lahko v pesmih še pogostejše, saj tako na ravni zvena kot na ravni pomena učinkujejo dobro. Na prvi pogled se morda zdi, da gre za idealizacijo, nostalgijo po (pol)preteklem času in totaliteti tradicionalnega sveta, a pesmi neprestano in brez moraliziranja vzpostavljajo kritično perspektivo, zlasti s tematizacijo garaštva, sezonskega dela v tujini, diskriminacije, problema izseljevanja, antropocentrizma, ekološke problematike, alkoholizma in nasilja.

»So nevidni kraji, so nevidna mesta. / Mimo mojega teče reka in ga prepreda z mnogimi / mrtvicami in obkroža z rokavom, čez katerega vozi / izrezbarjen oltar z razpelom,« zapiše Škofič v pesmi »Nevidna mesta«, a prav tu so nastali in se v spomin naselili spomini na otroške potegavščine, zaradi katerih je teti iz rok padel krožnik z orehovo potico, ki »se razlupini / po kotih«, na spuščanje rumenega zmaja ter ciljanje lobanje namesto žoge v prostor med dvema hrastoma. Pesmi ubesedujejo motive vsakdana, ljudskih običajev, ritualov, kolin, čebelarstva, lova, žganjekuhe, pustovanja, kurentovanja, verskih obredov in praks, ki jih pesnik lokalizira tako z rabo jezika kot z zelo specifičnimi motivnimi drobci, kot so mlini na Muri in Hotel Dobray v Murski Soboti.

Ljudsko, pogansko, folklorno, cerkveno pretresa z uvajanjem lastnih leitmotivov (slepi naboji, zemljevid, rogovje, rumeni zmaj, panjske končnice) in fantastičnim potujevanjem znanih folklornih motivov (v pesmi »Ljudski običaj« se pozvačin v svoji zunanji podobi zlije s kurentom), pri čemer, kot v prejšnjih zbirkah, uporablja fantastične in groteskne metafore, ki pogosto sprevračajo logiko in pričakovane vzročno-posledične ali semantične povezave. Nosilne podobe, ki so pogosto zelo konkretne, predstavljajo semantični okvir, ki pa vsakič znova omogoča prestop v polje nepričakovanega, tako na ravni vsebine kot na ravni oblike. Brž ko mislimo, da smo njihov pomen že predrazumeli, ga obrne na glavo, s tem pa kroji posebno in prepričljivo atmosfero, ki je skrivnostna, grozljiva, a hkrati mitično privlačna.

Škofičevo obvladovanje pesniškega jezika pa se ob tankočutnih sinestetičnih metaforah kaže tudi v njegovi rabi besednih iger, blizuzvočnic, anafor, naštevalno-stopnjevalnih brezvezij, s katerimi v prostem verzu gradi ritem. Prav ob motivih ritualov pesnik večkrat poseže po zaklinjevalskem ritmu (izstopajoče v pesmih »Obred« in »Pust«), nemalo pa je tudi refrenskega ponavljanja in paralelizmov. Vsekakor je ponavljanje učinkovit način grajenja ritma, poudarja naravo cikličnosti, priklicuje stanja in podobe, a je v zbirki mestoma rabljeno nereflektirano (pojavlja se namreč tudi ob motivno-tematskih sklopih in atmosferah, ki jih refrenskost pomensko ne obogati – »Ni južni otok, ni«, »Zgodi se, kot se je zgodilo Janu Boklövu«, »Kopito«, »Najležje je izbrati, oditi v Taršíš«), izvrstno pa učinkuje v kontekstu zaklinjanja ali stopnjevanja grozljivosti (denimo v pesmih »Pust«, »Obred«, »Ljudska pesem«). Podobno je tudi z medbesedilnimi drobci, ki so stalnica Škofičevega pesniškega jezika. V pesmih niza besedne zveze, kraje, imena, naslove in motive, ki se neposredno navezujejo na Biblijo, antično mitologijo, Goldingovega Gospodarja muh, Faulknerja, Rushdiea, Cortázarja, Becketta, Cankarja, Tavčarja, Kosmača, Kovičev Južni otok … In čeprav lahko odkrivanje intertekstualnosti predstavlja interpretativni užitek ob večkratnem branju, se navezave v zbirki marsikje zdijo odveč, saj je pesnikovo panonsko svetovje dovolj močno, bogato in samosvoje, da se dodatna vsebinska razsežnost sploh ne zdi potrebna.

Ena najzanimivejših vsebinskih razsežnosti Tuskuluma je tematizacija kroga nasilja in pozicije moči. Škofič je že v prejšnjih zbirkah vzpostavljal kritičen odnos do človekovega občutka prevlade nad naravo in drugimi živimi bitji, pogosto z večplastno simboliko lova. A njegova kritika nikoli ni moralistična – neposredno in jasno se odpira bralcu in nagovarja k lastni interpretaciji, doživljanju in vrednotenju. Tako je obravnavano tudi vsakdanje nasilje, zlasti nasilje nad ženskami v izrazito patriarhalnem okolju (»Čakajoč«, »Obred«). V tem oziru je najpretresljivejša pesem »Divja mačka«, ki z že prej omenjenim pesniškim postopkom prikrivanja in spreobračanja logičnega smisla, akterjev, fokalizatorjev na relaciji človek – žival stopnjuje napetost do zadnje kitice, kjer so posledice vztrajnega nasilja privedene do popačene skrajnosti.

Takšno nasilje se pod krinko ljubezni razkriva kot del rutine in ritualov, zato poseben učinek vzbujajo tudi pesmi, ki sopostavljajo ljudske običaje in krutost. Dober primer je pesem »Obred«, ki upesnjuje, kako fanatičnost v ljudeh zbuja živalskost, ki jo zakrivajo in razkrivajo paralelizmi in variacije vsebine sklopov posameznih verzov. Srhljivo vzdušje stopnjujejo izmenjevanje položaja prisvajajočega si pogleda, refrensko ponavljanje, sopostavljanje konkretnih motivov orodij, nožev, kavljev in fantastičnih človekolikih podob ter simbolika različnih odsekanih glav in mask. Skrajna točka tovrstnih idealizacije pobijanja, nestrpnosti in obsedenosti s trofeizacijo žrtev, utelešene v rogovju in nagačenih živalih, pa je vojna, ki jo pesnik pretresljivo vnaša v kontekst tako zgodovine kot otroške igre. V pesmi »Mundial 1946« se tako otroci igrajo z lobanjo, v »Pustu« pa pravijo: »Našemili so nas v soldate, / v roke potisnili puške in samokrese.« Tako odzvanja ciklična narava nasilja, zakoreninjena v človeški naravi, kar je poudarjeno zlasti v pesmi »Gospodar muh«, ter nadalje spodbujena in posredovana z nereflektiranimi kulturnimi in družbenimi konvencijami.

Ob pojmu cikličnosti pa se odpira drugi pomemben niz vprašanj zbirke, vprašanja zgodovine, spomina, pozabe, (ne)trajnosti in večnosti. Refleksija časa, njegovega toka, posledic in ostalin, je vseprisotna, in sama jo razumem kot tisti osrednji element, ki zbirko poraja, nosi in v njej utrinja polje (samo)refleksije. Že sam naslov kaže na zavetje, ki ga nudi spomin, ki pa seveda ni nujno odraz resnice. Da je nostalgija osnovana na spominu spomina, pesnik neposredno reflektira v pesmi »Gda se pogučavlen«: »Ko pišem, je kot nenehno obnavljanje in priklicevanje / nekega drugega spomina, kjer kot deček z / rumenim papirnatim zmajem v naročju sedim na / ozkem hodniku in čuječe motrim nagačeno divjo mačko, / ki na polakirani veji v gobčku drži nagačeno lastovko.« Ljudje obstajamo, dokler se nas nekdo spominja, dokler krožijo zgodbe, miti, legende, vezi, ki nas vežejo na tuskulum nekakšne skupnosti – stric na panjske končnice »slika vso zgodovino / svoje družine in vasi«, pesnik pa piše pesem. A minljivost je neizbežna, na kar opozarjajo pesmi, ki gradijo na motiviki razvalin. Tako v pesmi »V rahlem pišu vetra« beremo: »Skozi staro streho se je razkrošnjil oreh, / z njegovih grčastih vej odpadajo cinobrasti strešniki,« v pesmi »Kot navlažen listič« pa: »Ta že tako dolgo stoji tu, da so posušene rastline v njej / začele znova kliti in so prebile njeno opno / ter se razrasle po celi hiši. […] / Zdaj skozi to steno zares raste pravo drevo in veje / s prepariranimi živalmi, ki visijo z njih kot božični okraski.« Vse, kar je naredila človeška roka, bo prestano, morda pa nas odnese že naslednja povodenj – iz tega pa izhaja zavedanje, ki odzvanja v verzih: »izginilo bo vse / razen / izginjanja.«

Tuskulum je osebna zbirka epskega zamaha – prehaja med brezskrbnim otroškim čudenjem, fantastičnostjo oziroma grotesknostjo, krutostjo kulture in nature, tesnobo bivanja in nenehnega spreminjanja ter zavedanjem lastne minljivosti. Motivi in teme se plastijo in dopolnjujejo skozi celoto zbirke, ki postaja poligon refleksije preteklosti, sodobnosti in prihodnosti. S prepletom resničnosti, fikcije, mitološkega, mističnega, ljudskega izročila, folklore in vsega, kar se še poraja in prihaja, panonski svet opazuje kot kompleksno celoto. Gosta mreža samosvojih podob, asociacij, sinestezij in premišljenih metafor, ki kažejo na dodelanost in suverenost Škofičeve poetike, pa se izoblikuje v prepričljivo pesniško svetovje, ki izžareva svojskost in pristnost.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 395.