Sončnice, obrnjene v isto smer

Nina Medved se je že s svojim pesniškim prvencem Drseči svet (JSKD, 2020) izkazala za natančno opazovalko sveta, ki se najbolje znajde v drobnih ali zasebnih trenutkih, ki jih nato pregnete v izčiščene in nežne impresije. A če je v prvo že z naslovom nakazovala neko mehkobo, pa tudi hipnost, se tokrat obrne čisto drugače – preseneti nas močno zaznamovana besedna zveza Rodna doba, torej obdobje, ko je ženska plodna, kar takoj zgradi pričakovanja v smer, hah, Pričakovanj Anje Mugerli, Materinstva Sheile Heti in morda še Materinske knjižice Katje Gorečan, skratka v smer pisanja o (ne)materinstvu. Tudi uvodni citat Rodne dobe, ki ga podpisuje Saša Vegri, nakazuje, da bo šla pesnica v to smer: »govorimo kot da so stvari iz glasu / in hrepenenje iz niza plodnih maternic.« Ogled kazala to slutnjo še potrdi, naprej imamo »Načrtovanje«, potem »Otroka«, »Mamo« in »Rodno dobo« (vmes pa sicer še razdelek »Slovar« in na koncu še »Knjižno polico« s citatno uporabljenimi deli). Preden pa se zatopimo v samo vsebino, je treba posvetiti pozornost še drugemu, enakovrednemu delu knjige: fotografiji. Na naslovnici je namreč avtoportret fotografinje in pesnice, tudi vse fotografije v knjigi je prispevala Nina Medved, in drugi uvodni citat se nanaša prav nanjo, podpisuje pa ga Susan Sontag: »Fotoaparat spada k družinskemu življenju.« Glede na to, da je bila Sontag ena najvplivnejših teoretičark za fotografijo in da je veliko pisala tudi o vojni fotografiji, ki dokumentira nasilje in bolečino drugega, se začnejo porajati že nove vsebinske niti, na primer to, da bo pesnica skozi pisavo ustvarila lasten besedni fotoaparat, s katerim bo lovila podobe, navezujoče se na teme, ki jih prinaša rodna doba.

V pesmi »Načrtovanje«, ki je edina iz svojega razdelka, beremo o opremljanju sobe v mislih; o razmišljanju, kam bo padla svetloba, o merjenju in postavljanju dolžin, širin, višin na partnerjevo dlan. Dlan, ki se na koncu nežno pripre, »kot bi pravkar prejel / drobno, krhko bitje«. Ta obljuba, zaveza, želja, ki se izriše z uvodno pesmijo, ves čas ostaja prisotna, zaznavna. Razdelek »Otrok« se res takoj začne obnašati fotografsko in impresionistično – pesnica se postavi za oko objektiva in opazuje otroke v različnih situacijah, predvsem pa pri igri, tistem najbolj otroškem in nedolžnem, najbolj svobodnem in neobremenjenem. Tako imamo deklico, ki se trudi ne pohoditi črt, deklici, ki se podita po jedilnici, kot da sta na misiji iskanja zaklada, in podobno. Srečamo tudi igranje otrok, da so že odrasli (»Zdaj ponosen steče do mize z odraslimi«) in obenem odrasle, ki vse to opazujejo, pazijo na varnost, niso pa zares udeleženi (»Otroške igre so prepovedane. Izmišljanje je prepovedano«). Ta svet je zanje minil, je nedosegljiv, čeprav so mu na videz izjemno blizu, pokaže pesniška govorka. Te pesmi so po tonu in vzdušju mirne, drobcene, nikoli glasne ali pretirane. Lahko bi rekli, da le opisujejo, kaj se dogaja, a obenem zna pesnica poseči v misli opazovanih (ali pa si vsaj predstavlja, kaj si v tistem trenutku mislijo, in to izvede zelo prepričljivo). Pesmi so sicer sestavljene iz otroških stvari, tu so na primer pomanjševalnice (po robku, nogici, kapici, kitka, prstki), ljubki glagoli za otroška premikanja (mravljinči, brenčita), omenjene so razne igrače ali drugi predmeti za igro (plišaste živali, punčke, kocke, celo marjetice).

Razdelek »Slovar«, ki se pojavi vmes, vsaj po naslovu izpada iz konteksta, vendar se takoj osredotoči: prva pesem je napisana v dvojini, ko par previdno in premišljeno izbira besede, na koncu pesmi pa se pojavi beseda »otrok«, ki zaznamuje tako razdelek kot zbirko. Nadalje se pojavi še beseda »ati«, skupek pesmi se previdno, a precej navdušeno zgosti okrog besed, ki napovedujejo nov začetek, družino. Pesniška govorka ponavlja novo besedo v svojem slovarju, »otrok«, ki je »Še prosta vsega. / Zmožna, da si nadene / vse barve sveta.« Kljub vsemu pa se zbirka že na tem mestu preveč prilagaja konceptu, posamezne pesmi ne stojijo vedno zase, ampak se pripenjajo druga na drugo in se bodrijo, da bi zadostile osrednji ideji. Občutek se še stopnjuje v razdelku »Mama«, kjer se nenehno vrtimo okrog teme materinstva in kjer začetne pesmi ostajajo neulovljive, nežne, eterične. Materinstvo ostaja v mejah pričakovanega, imamo na primer obisk ginekologinje, pogovor z nosečo prijateljico, porod ipd., se pa ta ton učinkovito prelomi s pretresljivo pesmijo »Snežinka«, ki je netipično za pesnico napisana v enem samem bolečem zamahu, brez ločil in kitic, brez predahov, z verznimi prestopi, brez zatekanja v nežnejši jezik: »oklepam se roba umivalnika čudno / zvita lovim ravnotežje napol / v zraku z desnico molim belo / plastično puščico proti sebi čutim / napetost ki se trudi da ne bi počila […] ne zdržim krčev / žalosti luščenja rdeče samote / ki me je presekala in me boli / vse od takrat me boli«. To je zagotovo pomenski vrhunec knjige, tisto boleče središče, iz katerega izhaja vse ostalo, na katero se pripenja vse ostalo. Toda ali bo središče zdržalo? Bo bolečine preveč? Nadalje namreč pesniška govorka zaupa: »Tako sem si želela / napisati knjigo / o srečni nosečnosti. // Posaditi drevo. // Napisati knjigo. // Roditi otroka.« Zdaj pa ji ostajata le pisanje besede »drevo« in »večna prisotnost žalosti«. Tu najdemo tudi pesem z naslovom »Pričakovanja«, kar zagotovo ni naključje, saj pesnica tudi sicer navaja veliko citatov iz del sodobnih avtoric.

Za zbirko je očitno ključno, da se jo bere kot zgodbo, od začetka do konca, s spreminjajočimi se poudarki, in res se zaradi zasuka v »Mami« zdaj čisto drugače rišejo prikupne impresije otrok z začetka, ki so postale nedosegljive sanje, z večjim zadržkom pa vstopamo tudi v »Rodno dobo«, najdaljši in tudi zadnji razdelek v knjigi, ki napoveduje to na žalost najbolj »družbeno« kategorijo celotnega procesa ustvarjanja družine – le katera še ni slišala komentarja, kako ji tiktaka biološka ura ali naj pohiti, preden bo prepozno, celo s strani priznanih strokovnjakov v raznih medijskih člankih, ne samo privatno, pa saj je težko razčleniti, kaj od tega je huje. Letake iz čakalnice ginekološke ambulante, ki precej netaktno nagovarjajo bodoče mamice, saj so med njimi tudi take, ki to ne bodo postale, pesnica pretvori v kolažirano pesem »Sanje o otroku«. Ne popušča, temveč se neposredno ukvarja z družbenim nasiljem nad ženskami, na primer ob prizoru občudovanja sonograma, ki je obenem že takoj »dediščina neke družine, / razredni položaj«, ne le obljuba nekega novega bitja. Otrok je vez, ki povezuje generacije, zapiše v pesmi »Papirnata punčka«, uničena želja po njem pa je »zmečkala najine dni, / pretrgala / na prej in potem«. To kažejo tudi fotografije, ki so bile prej bolj mehkobne in neobremenjene, na primer ljudje z dežniki, drevoredi, dekle v travi, zdaj pa postanejo nekatere veliko bolj klinične in hladne, prikazujejo na primer tablete, kondome, ginekološke pripomočke.

Vsa ta teža, ki jo podobe prinašajo s seboj, mora nekam iti, malo se je razlije v jezi in razočaranju nad odzivi družbe, še več pa v žalovanje, ki je tesno povezano s simbolom rjuhe oziroma odeje, ki jo prav tako najdemo na eni izmed fotografij: »zacementirana pod odejo / sem lahko gluha / in sama. / nikogaršnja / junakinja. // pod odejo / je večna / noč. če dovolj močno / pritisnem s palcema / na veki, / zaplešejo / zvezde.« Skrivanje pod odejo kot odmik in kot celjenje je izjemno močna in tudi realistična podoba, ki pa v rokah pesnice postane izrazito trpek in močan simbol. Še vedno se zateka tudi v dvojino, pomagata si nositi breme, se sestavljata nazaj. Proti koncu zbirke se začne govorka obračati navzven, v naravo in mesto, iskati oprimke (»Vse sončnice so zjutraj / obrnjene v isto smer. To je resnica, neovrgljiva in lepa, / četudi nanjo ves čas pozabljam«), predvsem s pomočjo fotoaparata, in dokler ne bo z njo našla vsega, kar hoče pokazati, ne bo šla domov. Kljub tej jasni »zgodbeni niti«, ki je nekako celo kronološka, in čustvenemu naboju, ki ga prinašata razdelka »Mama« in »Rodna doba«, bi zbirki koristila razprtost, saj se na kar nekaj mestih zdi, da se preveč uklanja konceptu in se ne prepusti zares. Je pa dejstvo, da večina pesmi kot sončnice zjutraj gleda v isto smer in da s tem upravičijo umestitev v dobo, ki je lahko obenem najlepša in najhujša – včasih oboje hkrati.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 400.