S svinčnikom od-žalovano

Če je Barbara Korun v Idioritmiji (KUD AAC Zrakogled, 2021) prevpraševala, kako bivati in sobivati v danem trenutku, je v svoji osmi zbirki Vnazaj (Pivec, 2024) to vprašanje spremenila v: kako živeti in vztrajati z bolečo vseprisotnostjo in zavedanjem smrti, ki nas obkroža in odzvanja v naših telesih? Kako zajeti vmesna stanja, odhajanja, prehajanja, minevanja, poslavljanja, ki porajajo pravzgib žalovanja?

V zbirko vstopimo s popotnico: »to ni pesem / nemoč je / le nekaj / besed: / uničenje // konec.« Že prva pesem v nas pusti vtis, da bo poetika zbirke temnejša, kakor smo je od pesnice vajeni sicer. Prve pesmi krojijo besede brezupa, kot so »uničenje«, »konec«, »rana«, »kri«, edina svetloba pa pronica iz nasmeha ob srečanju z ljubljeno osebo – ne glede na nebogljenost telesa. Pesmi vznikajo iz rane, iz nravnosti odziva na hudo izgubo, ki v zbirki ni zaključeno delanje. Izgubljanje kot nekaj nenehnega, nezaključenega in vseprisotnega. Ta rana pa se ne celi, ampak se zgošča v mnogoterosti načinov izrekanja, ki z rabo različnih motivov išče razlago ali pa vsaj notranjo pomiritev. Tako se med seboj prelivajo in mešajo žalost, jeza, razočaranje, dvom, nebogljenost, krhka telesnost, ki vzbujajo načelen dvom v (z)možnost obstoja in smisla.

Vse pesmi v zbirki, ki bi jo v grobem lahko razdelili na dva dela z vmesnim ciklom »Undine«, so nenaslovljene. Naslov kot usmerjevalec razumevanja torej izpade, kot vodilo za razumevanje pesniškega izrekanja pa tako ostajata zgolj krovni naslov Vnazaj, ki se tudi pojavi v eni ključnih pesmi v zbirki, in motivno-tematska kontinuiteta pesmi, ki se pretakajo druga v drugo. V tem smislu je zbirka Barbare Korun sorodna zbirki Nebo pod vodo (Litera, 2020) Tine Kozin, ki prav tako iz nenaslovljenih pesmi (iz)gradi celoto zbirke, ki sestoji iz zračnega narativa, širšega od posamezne pesmi. Zbirki pa si nista sorodni le v sestavi; stičišča med njima lahko najdemo na vsebinski, tematski, motivni in slogovni ravni. Obe zbirki namreč pesniško razglabljata o žalovanju, soočanju z minljivostjo, kar onkraj izbire motivov in podob podkrepita tudi s slogom ter členitvijo verzov in besed, kar je za poetiko Barbare Korun prelomna novost.

Kot minevanje mehča oblike bivanja, tudi pisanje o stanjih prehajanja zahteva nekoliko drugačen pesniški jezik, ki premore zračnost neizrekljivega. Prav zaradi svoje izmuzljivosti in neizrekljive zmesi (pra)strahu, obupa, jeze, ljubezni in strtosti je žalovanje téma, ki je besedni umetnosti dostopna le preko edinstvenih abstraktnih podob, sinestezij, videnj, vtisov, metafor, metonimij in primer. Onkraj besednih podob neujemljivost tako v poetiki Tine Kozin kot pri Barbari Korun ponazarja likovna oblikovanost pesmi. Besede z nenavadnimi razmaki in presledki valovijo na papirju, kar deluje v sozvočju s pogostim motivom vode, ter se lomijo in tako ustvarjajo dvojne in izmuzljive pomene ali pa se osamosvajajo, da kot samostojni verzi zahtevajo posebno pozornost. A to valovanje v zbirki Vnazaj zmoti nekonsistentna raba velikih in malih začetnic v pesmih. Če so ločila pri Kozin rabljena izrazito vsebinsko, se pri Korun zdijo naključna, odvisna od posamezne pesmi. Sprva se zdi, da zbirka opušča veliko začetnico in (končna in nekončna) ločila ter s tem uvaja drugačno branje, a takšno interpretacijo prekine niz treh pesmi, ki pravopisnih pravil ne zaobhajajo. Vendar je takšnih, strukturno bolj pripovednih pesmi tako malo, da se njihovo slogovno-skladenjsko odstopanje, ki ni podprto z vsebino, zdi naključno in zato neutemeljeno.

Kljub temu zbirka zaradi motivne in vsebinske kontinuitete stoji kot celota, njen credo pa lahko povzamejo verzi: »Ves čas se / nežno / in radovedno / dotika / bolečega.« Nežnost in radovednost se odražata v motivnih drobcih, ki, kakor je tudi sploh značilno za pesničino poetiko, odražajo tankočutno opazovalko. Tako se denimo iz telesa obrača v naravo z motivi odpadlega listja, gubanja cveta vrtnice, posušenosti, gozda, gnezda, svetlobe lune, noči, oskubljenosti, čebel in, morda še najpomembneje, vode. Ne zgolj voda, tudi njena odsotnost, kakor beremo v eni od uvodnih pesmi: »to ni reka / je njena / suha boleča / odsotnost.«

Motive narave, ki priklicujejo za zbirko ključna vprašanja in protislovja, pa mestoma presekajo neposredna imenovanja abstraktnih entitet. Ta neposrednost je učinkovita, ko je rabljena v nanizanem stopnjevanju (»pod gladino / ni konca / ni smrti / ni nehanja«) oziroma preobratu (sanje o očetovem umiranju se prevesijo v lastno ječanje in sopenje) ali pa je verzno-skladenjsko izvirno izpeljana (»boli / še dneve / po- // trpljenje«). Odvečna pa je, ko izpostavi, kar je bolj subtilno izrečeno že v pesniški podobi, in s tem ne doda nobene pomenske globine. Mislim predvsem na neposredno imenovanje smrti in drugih velikih, metafizičnih entitet, ki jih pesniški jezik zmore in mora izrekati onkraj vsakodnevnega, slovarskega označevalca. Ravno zato pa verzi, kot je samostojno izpostavljanje besede smrt, zapisane v oklepaju, zmotijo, saj bi lahko konkretno imenovanje nečesa, kar je tako ali tako motivno-tematsko središče zbirke, nadomestila potujena, bolj poetična podoba, ki jih pesnica sicer mojstrsko niza v drugih pesmih.

Čeprav je glavnina pesmi intimnih, introspektivnih in izpovednih, zbirka umiranje tematizira tudi v širšem pomenu – prav tu pa je neposrednost podob pretresljiva. Tako v pesmih »[p]iha, da letijo / storžki kot izstrelki / iz mitraljeza«, ter vlada zavedanje o norosti vojne in teži nesmiselne smrti, poosebljeno v motivu otrokove novoletne želje, da v prihajajočem letu ne bi umrl. Pesniško zanimiva je podoba gaze z začetka zbirke, ki v sebi sočasno nosi pomenje povite rane in grozote trenutnega dogajanja v svetu. Gaza je tako »raztrganina / v tkanini / v našem tkivu«, s spretno rabo verznih prestopov pa se obe izkušnji zlijeta v eno. S takšnimi trenutki zbirka žalovanje presega. Umiranje ni zgolj individualna izkušnja, ki nas pretrese z zavedanjem naše finalnosti, ampak je v globalnem smislu gosta usedlina, ki počiva v občutljivem posamezniku in ga navdaja s podobnim občutkom nemoči. Intimno objema družbeno in s tem kaže na njegovo neobhodnost. Čeprav ta dva motiva oziroma modusa mišljenja v posameznih pesmih lahko prepoznamo in razločujemo, pa se v pesmi proti koncu zbirke, ki se začne z verzom »najbolj heretična misel«, zlijeta v pretresljiv občutek vseobsegajoče groze.

Rana v zbirki torej ni zgolj konkretna izguba, ampak je neprestano izgubljanje (sebe, drugih in smisla), ki ga ne moremo zlahka odžalovati. Zadnja faza žalovanja preprosto ne more biti dokončno izpolnjena, vedno obvisi v valovanju in, kakor pravi pesnica, »heretičnem« spoznanju in sprejemanju, da so nenehne spremembe, bolečina in smrt nujne sestavine življenja. V drugem delu zbirke se tako začneta zlivati tudi življenje in smrt, ubesedena z arhetipsko dvojico eros – tanatos. Občutek, da je pisanje »kot petje / v čisto temni / čisto prazni / hiši«, se zaradi gonila erosa vsaj nekoliko relativizira, pesmi pa tipajo za metamorfozami, prehodnimi stanji, ki se ciklično vendarle povračajo v bivanje (četudi zgolj na poti proti smrti). Subjektka stoji na tanki meji med smrtjo in življenjem, da lahko zre v globino obeh, včasih tudi sočasno. Tako začne očetovo umiranje odzvanjati v njenem telesu, ki pa je hkrati zmožno tudi prizemljitve, polnega občutenja trenutka, v katerem se nahaja. Takrat žareče celice kot sonce nabrekajo v prisotnosti telesnega, erotičnega; ljubljenje pa samo po sebi postane reprezentacija totalitete prehajanja in porajanja, ali kakor zapiše pesnica: »je vdrugovzetje / je raz- / in u- / telešenje / […] iz najinega ljubljenja / a novo življenje / vstaja / iz naju / novo vesolje / in novo / in novo / ab / ovo.« Podobno razmišljanje o cikličnosti pa se mi je zdelo v zbirki najlepše upovedano v motivu mandarine, ki vzcveti v pesničinem telesu, se v njem razraste in nudi novo življenje sadežem, ki bodo s svojimi peškami nekoč postali nova drevesa. Smrt tako poraja življenje in življenje smrt. Vse to pa lahko zgolj čutimo in v čudenju dopustimo, da nas preplavi, kot se veje razrastejo v subjektkino tkivo. In da se, morda, prelije v solzo – ali v pesem.

Zbirka Vnazaj je, kljub temu da je nekaj podob in slogovnih odločitev šibkejših, prepričljiva, ko jo beremo konceptualno, kot vsebinsko nerazdružljivo celoto – kot deročo reko žalovanja, polno tolmunov žalosti, jeze, strahu in nemoči. V sebi namreč nosi močen čustveni naboj, saj uspe zaobjeti silovitost in pogosto protislovnost človeškega soočanja z minljivostjo in nebogljenostjo ob doživljanju usihanja lastnega telesa in življenja drugih. Kljub svoji témi pa zbirka ni razčustvovana – prizemljijo jo splošnejši razmisleki o človeški končnosti in fluidnosti žalovanja ter razširitev na družbeno in občo perspektivo. Množici protislovnih in bremenečih vtisov in razmislekov o smrti se zoperstavlja z ljubeznijo in, čeprav nezadostnim, razmislekom skozi zapisano besedo. Pisanje kljub dvomu ostaja pritrditev življenju, ki goji vero, da bo s svinčnikom vse žalovano – in odžalovano.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 401-402.