Postoj, trenutek

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let. To so skromni ljudje, ribiči, ki poznajo morje, poznajo burjo in raje si zbirajo žene na celini, kamor se potem lahko vračajo, »če riba ne prijema«. V marini stojijo čudovite barkače, utrujene od plovbe. Galebi se spuščajo na njihove krove in počivajo na poti proti najbližjemu otočku Maunu ali pa dlje; na Kaprije, mogoče na Šolto ali celo na Brač. 

Poletje mi gnete srce, misel na svobodo pod neskončnim svodom nebesne modrine in nežni valovi morske gladine me hranijo potem še celo leto. Tudi drugi turisti že na poti uživajo, so polni pričakovanja, veselja, povsod se slišijo  ljubezenski stihi dalmatinske melodije, zato je promet na avtocesti živahen. Ta vsakoletna selitev te, vsega utrujenega od celoletnega pehanja za zaslužkom, mika, saj se vračaš nazaj domov peresno lahek. Še zadnje besede po Valu 202, potem bo treba preklopiti na hrvaški radio, uživati Dalmacijo v pesmi in besedi. Tam daleč  nas čaka morje, širno zrcalno pribežališče, in seveda še zadnje točenje goriva v avtomobil pred vstopom na Hrvaško. Ob postanku še kavica, ki se prileže in zbudi jutranjo zaspanost, razigrani turisti vsepovsod; tuje govorice, pričakovanja so velika. Vedno se veselim počitnic, ki se začnejo s selitvijo in vznesenostjo od pričakovanja in subtilne lepote in miline. 

»Mami, a gremo?« se oglasi moj Nejc, ki ima v svoji mali glavici vsako leto velike načrte za morje. V vasici ga čakajo prijateljčki: Jure, Stipe, Rok, Karlo in Mare, ki v enem letu malo zrastejo in si imajo potem ogromno povedati.

Kar hitro se odpeljemo dalje, da nas ne prehiti poletna vročina, ko se je treba skriti pred najmočnejšimi sončnimi žarki, in je senca tvoje zavetje, osvežujoča morska voda pa hladi sončne poljube.                                                                                                                        

Že prve metre, spet na avtocesti, začutim rahlo drhtenje avtomobilskega motorja. »Pa saj nismo dolgo posedali, le kaj bi to bilo?«  

Motor se je začel oglašati z rahlim pojemanjem moči. Tedaj sem se spomnila, kaj sem napravila narobe; natočila sem bencin namesto dizla. V spominu sem imela Janine besede: »Ti lahko primaknem k plačilu goriva?«

»Ne, saj bova na Pagu razdelili stroške.« 

Vedela sem, da bi morala takoj ustaviti, ne bi smela z avtom naprej, a sem kot majhen otrok upala: »Mogoče pa bo, saj kar gre, še malo«, tako sem uspela stisniti okoli sto kilometrov, kolikor je še bilo dizla, in nisem razmišljala o škodi, ki jo delam motorju, a na ravnini, tik pred krajem Ogulin, se je avto uprl sam. Ugasnil je. 

»Jana, uničila sem motor, poklicati moram asistenco.« Oba z Nejcem sta prestrašeno gledala vame.

Bila sem v najhujši zapleteni zgodbi od vseh, ki sem jih kdaj doživela na poti na dopust, pa še tako daleč od doma. »O, Dušan, kje si? Vedno je on vodil življenjsko igro.«

Ljudi ni bilo nikjer, kot bi že dospeli na konec sveta. Nič. K sreči smo kmalu dobili pomoč; asistenco na cesti. Avto so odpeljali k mehaniku, in nato v Ljubljano, mi pa smo nadaljevali potovanje z nadomestnim vozilom in prijaznim voznikom, domačinom iz Ogulina, ki je pripovedoval, kako živijo ljudje v teh krajih. Tu vlada revščina in brezposelnost, a ljudje si med seboj pomagajo. To se je našemu vozniku videlo že od daleč; obilna postava in mehka duša, z besedami je znal človeku priti blizu, in nevsiljivo sva klepetala vse do cilja. Poskrbel bo tudi za moj avto.

Namesto ob dvanajstih smo bili v Šimuniju ob petih. Pričakala sta nas Vladimirjeva in Tejina topla objema. Poznamo se že dolgo in vedela sta, da je letos drugače.

»Samo, da ste prišli, avto se bo že popravil. Čaka vas vaš apartma. Če kaj rabite, kar povejte,« so bile njune besede, »na vrtu je dobro obrodil paradižnik, vzemite ga …«

Letos smo se videli prvič po tem, ko ga ni bilo več z nami … spomini; ko sva se v zavetrju poljubov naseljevala v vsemirju …                                                                                                                           

In začele so se naše težko pričakovane počitnice. Lesketavi košček zemlje. Prostrana plaža kot platina, morje in sipine, blage vonjave v vetru. Vsak dan sem s sandali v dlaneh peljala počasne noge naravnost na širno obalo, kjer sem prisluhnila vetru, ki je rahljal in vrtinčil misli, z rokami grebla v pesku, kjer je bibavica razkrivala skrivnostni živelj. 

Čudoviti dopustniški dnevi, ob zvokih škržatov, ob vonju sveže pečenih orad in brancinov, ki sem jih kupovala od ribičev na pomolu zgodaj zjutraj, ko so se pripeljali z barko ob spremljavi jate galebov. Romantični večerni sprehodi v marino in na hribček, kjer nam je mladi oštir Luka postregel z domačim vinom.

»Mami, se dobimo na hribčku,» so bile običajno Nejčeve besede po zgodnji večerji. Ta moj fant, pogrešanje očeta je zamenjal z vožnjo z long bordom, ki ga deli s prijateljčki,  s kartanjem in slovensko-hrvaško govorico v stari Vladimirjevi barkači, od koder se sliši smeh. In skoki z »Male babe«. Vem, da ga je bilo še lani strah te skale, a ga je letos premagal. Domačini so tu doma in zanje so tudi skoki s »Starega deda« mala šala.

Večeri so čarobni. Občudujem nočno nebo, posuto z zvezdami, z velikim in malim vozom, goreče bojne ladje pred ozvezdjem Oriona, bleščečega kot magnezij …

Želela sem ustaviti čas, da bi trenutek blaženosti trajal in trajal. A kaj, ko čas tedaj, ko je najlepši, ponori in minute mezijo kot kapljice živega srebra, ki so spolzke, drhteče in neulovljive, da s težavo loviš sapo.  

Čas je kot voda, nikoli ga ne moremo prijeti in zaustaviti, polzi nam med prsti, in ko vode, ki bi jo zajeli v pest, zmanjka, odidemo, in pri tem sploh nimamo druge izbire …

Vsak dan bi morali sami sebi prinesti naš dan, trenutke na krožniku. In jih pogledati od strani, pogledati kot darilo. Ker tudi so. Prijetni ali niti ne preveč. V vsakem trenutku smo sposobni spremeniti njihov predznak.

Jana vsako leto reče: »Letos smo se imeli res dobro,« Nejc pa jo popravi: »najboljše do sedaj, tudi drugo leto bomo prišli.«

Vozim proti domu in razmišljam o pogrešanju: 

»Če te ni, mi ničesar ne manjka: moje prsi so moje, moj popek, moje pege, moje znamenje, roke in noge so moje. Vse, kar imam, je moje.«

Gabriela Babnik, Tri smrti

Še smo se vračali v Šimuni. Hiška ob obali je postala naš drugi dom. Sanjarjenje v gozdičku ob plaži, druženje s prijatelji, sklepanje novih znanstev, in prebiranje čudovitih knjig, ki so me popeljale v nove svetove, da sem slišala glasbo lastnega srca, strmela v nove čase, se sprijaznila z dejstvi zgodovine … 

Zrenje v modro nebo ureja utrujene misli, telo in duša se obnovita, in če najdeš čas za igro, dosežeš skrivnost večne mladosti. Moje misli potujejo v najlepše trenutke, po katerih hrepenim, da bi se še kdaj povrnili, in želim odkrivati nove oceane v življenju, če bom tako pogumna, da bom zapustila obalo.