Življenje se zdi tanko kot papir

Maja Drolec

Vsak človek je svet zase; živi svoj bogati notranji svet, ki ga čuva kot punčico svojega očesa. Verjetno sam pri sebi nosi življenje na dlani, česar se ne vidi na zunaj, v glavi in duši pa se dogaja. Veliko.

Ob branju romana Zapiski o žalovanju Chimamande Ngozi Adichie, izbranem med najboljšimi svetovnimi avtorji, ki nastopajo na festivalu Fabula 2022, sem razmišljala o smrti. O žalovanju. O izgubi bližnjega. Pisateljica prepričljivo opiše žalovanje glavne junakinje, ki je imela veliko srečo. Imela je očeta, ki jo je imel rad, ki je bil nosilni steber družine, zato je žalovanje pretresljivo, smrt je bila groba in nenadna. Ni je čudila bolečina, ampak telesnost; kajti njen jezik je bil grenek, kot bi pojedla ogabno hrano in si pozabila umiti zobe, na prsih je občutila strašno težo, znotraj telesa občutek večnega razkroja, srce je bežalo od nje in bílo v podivjanem ritmu, zdelo se ji je, da je vse telo ogroženo.

 

Do tedaj nismo občutili bridkosti, kar imajo nekateri vsak dan. Žalost lahko pomeni tudi praznovanje ljubezni, kajti tisti, ki so občutili resnično žalost, so imeli srečo, da so lahko ljubili. Mar ljubezen prinese, četudi nezavedno, domišljavo in zblojeno pričakovanje, da se te žalost nikoli ne bo dotaknila?

– Chimamanda Ngozi Adichie, Zapiski o žalovanju

 

Moja babica je bila aristokratinja. V vseh pomenih besede. Lepa, negovana, malo prevzvišena v odnosih z vaščani in strahotno natančna. Njeno življenje je imelo vzpone in padce, kar je s svojo pokončno držo spretno skrivala. Kot da se ni čisto vživela v vaško življenje. Bila je drugačna, in ljudje so bili do nje spoštljivi in zadržani.

Bila je najmlajša izmed trinajstih otrok, navajena na lepo življenje. Večkrat sem poslušala, da je bila kar malo razvajena, saj so jo vsi občudovali in ljubili, in tako so bratje in sestre gledali nanjo tudi po tem, ko sta starša že umrla, ko je ostala brez moža, ko je potrebovala pomoč. Rodila se je v časih prve svetovne vojne, njena mama jih je takrat štela že čez štirideset. Hodila je v meščansko šolo, kar je bilo v začetku prejšnjega stoletja pravo bogastvo. Zanosila je pri osemnajstih letih in njena brezskrbna mladost se je prezgodaj poslovila. Poročila se je, a druga svetovna vojna ji je čez osem let vzela moža; očeta prvi hčerki, druga hči pa svojega očeta ni videla nikoli.

Vsakič ko sem jo obiskala, je z veseljem povedala, kaj je novega v stanovanju, ki ga je uspela kupiti kot vdova, njenem malem raju na zemlji, in nazadnje vzdihnila: »A nimamo lepo!« Hm, ta množina mi ni bila jasna, saj je tedaj že živela sama. Ni se pritoževala nad samostjo, v mislih je živela s svojima hčerama in vnuki. Pri njej je vedno vel vznemirljivi vonj sivke, ki ti zbuja pomlad, slika naravo in skladnost s pokrajino, v kateri živiš ali želiš živeti. In njena točnost. Vse je bilo nadzorovano, urejeno in točno. 

Vidim jo po njeni pokončni drži. Ta mi bo vedno ostala v spominu. Gibi premišljeni, nikoli površno izrečena beseda, vedno premišljena in resna. Svetli lasje, ki so bili v mlajših letih daljši in speti, kasneje pa že redkejši in krajše postriženi. Velikokrat se je opravičevala, da nima frizure, da gre čez dan ali dva k frizerju, in tedaj so bile njene oči še bolj okrogle, rjave, precej stroge, nad njimi lok obrvi, ki so bile narisane permanentno, kar je bilo tedaj napredno in moderno. Postavo je imela lepo, ne preobilno, ravno pravšnjo, na nogah nogavice proti krčnim žilam, le koža po rokah je bila bela in rahlo prosojna; da so se videle modre žile, kar je izdajalo kilometrino življenja. 

Po zlomu kolka je odšla v dom za ostarele. Imela je že krepko čez devetdeset let. Z mami in sestro smo jo tu pogosto obiskovale. Sedele smo v skupnem dnevnem prostoru, se sladkale s slaščicami in kavo in klepetale. Vsi so bili zelo prijazni in varovanci doma so nas spoštljivo ogovarjali. Vedela sem, da je babica tu zadovoljna. Lepo je sledila pogovoru, le sem pa tja je vprašala: »Kdo pa je to?« Bilo mi je čudno, da je pozabila imena mojih ali sestrinih otrok, šele zdaj vem, da so bili to znaki ugašanja … Dočakala je 97 let.

Odšla je dostojanstveno. Tako kot je živela. Brez napovedi. Zaspala je sredi noči. Nihče ni bil z njo. Nikoli nas ni hotela obremenjevati, in tudi tokrat ne. Ko sem izvedela, da je ni več, sem bila žalostna. Nisem tulila, zgrbančila sem se v gubo, ki je ni moč zrahljati. Žalost je kruta. Jezna sem bila nase, da tisti teden nisem uspela iti k njej, ji prisluhniti, jo držati za roko in jo božati po prosojni koži, ki že kar nekaj časa ni čutila sonca. Vedela sem, da jo je bilo strah. Vame se je zažrl migetajoč občutek panike. Ampak zdelo se mi je, da je bila ona pomirjena. Slutila je, da odhaja, ker je tako prav.

Spomnim se, da nas je s svojo hojco vedno pospremila do vhodnih vrat doma za starejše in da se nam je vedno zahvalila za obisk, v njenih očeh pa je zeval strah, strah pred neznanim, strah pred koncem. Slutnja se spremeni v votlost, ki sem jo potem nosila v trebuhu. Vedela sem. Bili sva si toliko blizu, da sem tedaj vedela, ne da bi hotela vedeti, ne da bi resnično vedela, da vem. Misel o tem, da lahko kmalu umre, se je pognala skozme kot električni sunek, ki mi je naježil srce. Ko nekaj takega, česar se bojiš, nazadnje pride, je v poplavi čustev tudi grenak in neznosen občutek olajšanja.

A svet se vrti naprej, v moji duši v teh žalostnih dneh vse bega in beži. Smrt lahko pride in te odpelje katerikoli dan ob katerikoli uri, tako kot je prišla ponjo.

Bridka žalost, konkretna, moreča, neprepustna stvar me je spreminjala. Obžalovala sem svoj površni odnos, svoj egoistični napuh in bala sem se, da ne bom zmogla stopiti čez okvire te bolečine. Želela sem zanikati bolečino, zato sem pogosto zbežala v gozd, kjer sem lahko tulila, odrivala paniko. 

Ponoči sem sanjala staro »kišto« za premog, bila sem stara šest let. Z bratom sva se s sankanja vsa premočena od snega oglasila najprej pri babi, šele potem sva odšla domov. Zunaj zimski mraz, babica je skuhala čaj, najina mokra oblačila so se sušila nad zidanim štedilnikom in krušno pečjo, dišalo je po premogu in po bližini. Bilo je toplo. Tam, na »kišti«, sem se učila pletenja … poslušala Cankarja … grizljala domače babičine piškote … Tu se začnejo moji spomini.

Zbujam se z begajočo bolečino, ki mi napolnjuje pljuča.

Ti drobni trenutki so tisti, ki držijo moje življenje skupaj že mnogo let.

O avtorju. Maja Drolec (1959) je doštudirala slovenščino in knjižničarstvo na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Poučevala je slovenščino na OŠ Marije Vere na Duplici pri Kamniku. Svoje učence je navduševala za branje dobre literature in pisanje ter sodelovanje na literarnih tekmovanjih.V samozaložbi je izdala avtobiografski roman Bilo je eno poletje (2021) in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nemile sočasnosti

    Renata Šribar

    13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

  • Čas nesorazmerno povečane sedanjosti *

    Iva Božič

    Vedno sem se čudila, kako je lahko en pogled tako zelo nabit s privlačnostjo, da se ne moreš upreti njegovemu čaru. Vedno sem verjela, da gre za zgodbo, ki jo skriva, da se za njim skriva intriga, ki jo par oči le narahlo odgrne in nas pusti razgaljene z željo potopiti se globlje vanjo, jo razkriti, razumeti. Vse bolj dvomim, da gre res za zgodbo. 

  • Kamni z Marsa

    Maja Drolec

    Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

Izdelava: Pika vejica