Himarë

kolumna

Lara Gobec

V resnici nimam nič proti tatujem. Samo zdi se mi, da mi enostavno ne bi pristajali. Hkrati si jih v nekem smislu, nerodna, kot sem, ogromno pridelam sama. Hitro britje pred maturantskim plesom, in že imam po dolžini svoje golenice krace, ki spominjajo na posedel gozd ceder. Čez leto in pol se moja eskapada po nazobčanem lokrumskem skalovju konča s padcem in goščava se razširi do mojih stopal. Potem se mi je gnojila še skozi celo Albanijo in verjetno nikoli zares ne bo odšla. Nekakšen odtis časa je, znamenje, s katerim se rodiš. Pesem, ki jo napišeš in si z vsako novorojen.

Nekaj takega se mi je zgodilo po ogledu predstave Vročina v režiji Žige Divjaka. Njegovo delo spremljam že dolgo, hkrati je gledališko sodelovanje z njim močno izoblikovalo moj umetniški izraz. Ogled mnogih njegovih predstav me vedno znova pretrese na popolnoma osnovni ravni komaj premikajočega se zarodka kenguruja. Omenjeni performans je pankovski manifest: jasno izraža svojo mantro, s katero skuša prebuditi človeka, ki mu svet razpada v rokah. Človek je namreč ustvaril planet, na katerem ne vemo, kaj se bolj vrtoglavo veča: temperature, število izumrlih živalskih vrst ali socialne razlike.

A vendar bi se pretirano zamejila, če bi umetnost Žige Divjaka motrila le družbeno angažirano. Popoln ritem luči, umetne megle, mesenega dialoga in telesne ekspresije je skozme pognal nekaj, kar bi najlaže primerjala z deročim slapom. Enostavno očiščenje, ki je lahko zvezano le s pristno poetičnim. Ko sem izstopila iz dvorane, nisem želela z nikomer zares govoriti, se – vsaj par minut – ne zavedati časa. Edino, kar me je opozarjalo na čas, ki sem ga preživela v dvorani, je bilo sonce, ki še ni zašlo. Ko sem stopala od Slovenskega mladinskega gledališča proti postaji za trolo, so bile moje geste drugačne, kot bi mi pognala nova vretenca v vratu ali pa bi jih nekdo res temeljito naoljil. Zdelo se mi je, da je ves moj pesniški imaginarij na preži in čaka, da se znova izleže v moje dlani.

Bilo je nekakšno sidrišče med tu in tam, ki bi ga moj pesniški sopotnik Aljaž Primožič opisal kot: »ko nisi ne sit ne lačen.« Trenutek nekakšne vmesnosti, ki nam ga v govorici, polni svetlobe, ponuja poljski pesnik Piotr Sommler v pesmi »Kliše«: »in vsak del kože / in vsaka misel / so presvetljeni / ker vse prihaja na vrh.« Vse, kar se je nabralo v pesniškem subjektu, se je dokopalo do površine in se nestrpno prestopa z noge na nogo, dokler ga nekdo ne izbeza ven. Star tok misli in prežvečene konice svinčnikov, ki se svaljkajo v zaprašenih predalih, se znova rodijo skozi pesniško grafiko. 

Opisane izkušnje ob pesnikovanju ne morem v celoti opisati kot univerzalne. Miklavž Komelj se v svoji zbirki esejev Nujnost poezije osredotoča na razmišljanje Césarja Valleja. Slednji je sicer priznaval idejo postopnega stapljanja jezikov v enega skupnega, a je ravno poeziji pripisal lastnost singularnosti. Pesnik namreč tvori »svojo osebno in neprenosljivo slovnico, svojo sintakso, svoj pravopis, svojo analogijo, svojo prozodijo, svojo semantiko«. Edinstvenost tehnikalij vsakega pesnika je sredstvo, ki nam omogoči, da s svojo poetiko spet prilezemo na plan.

Novo rojstvo s sabo neizogibno, kot staro kramo, privleče trenutke ugašanja. Nekje se je moralo zvečeriti, da si potem zjutraj lahko spil kavo brez mleka in se nastavljal soncu. Podobe, ki jih črpam iz svojega pesniškega aparata, so sprva žive, precej nadležne, lepijo se mi med zobmi kot kakšen čigumi. Potem postanejo postan kruh, ki je zastal v času, in se zares ne bi premaknile nikamor, če jih ne bi iz čiste nuje zlila na papir. Ampak ravno zastalost slik jih osvetli kot fotogenične in zgovorne. Ko se z njimi pogovarjam, nastanejo pesmi: odtisi nekega prejšnjega časa.

Ob razmišljanju o oblikovanju novih pesniških kipcev se spominjam filma Minari, ki s svojo ljubkostjo in prismuknjenostjo ilustrira, kaj zares je ustvarjanje nečesa pesniškega. V Arkansas priseljena korejska družina se spopada z življenjskim slogov Američanov: cerkev, delo, gojenje tipičnih ameriških poljščin. Z lokalno skupnostjo se težko stapljajo in tudi njihova letina ni ravno presežna. Krogotok starega sveta in njegove ustaljenosti, ki daje občutek umetne varnosti, preseka korejska rastlina minari, ki samoniklo zraste ob potoku. Vse doživeto, prebavljeno se ustavi in pretoči skozi mehkobo, ki se razliva pred gledalcem: tukaj in zdaj.

Na svetovni dan poezije ob Ljubljanici jem falafel in na most se zgrinjajo ljudje. Ne vem, ali hočejo opazovati klišejske ljubavne ključavnice in se spominjati svojih srednješolskih ljubezni, poiskati svojo. Verjetno je samo lep dan in jih vabi bližina kavarn. Pod nogami se mi mota podgana, ki potem pobegne bliže reki. Kar je v zadnji pesniški sezoni v meni ugasnilo, se preobrazilo, brbotalo, nekdo preliva čezme. Time-stamp za time-stampom: albanski bunkerji, popacani z otroškimi risbami, novo leto v Hagiji Sofiji, vseh pet obiskov sodišč, nov žulj na gležnju, ki ga ne pustim pri miru, in prvi pogled v ogledalo s kratkimi lasmi.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S tradicijo prepleten feniksovski vzlet

    Jasna Lasja

    Založba Beletrina je konec leta 2018 izdala roman Seme smrti kot prvi del romaneskne trilogije Kaj pripoveduje pepel bosanskega romanopisca, kratkoprozaista, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika ter predavatelja na evropskih univerzah Dževada Karahasana.

  • Kamni z Marsa

    Maja Drolec

    Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

  • Postoj, trenutek

    Maja Drolec

    Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

Izdelava: Pika vejica