LUD Literatura

Možnost rasti

Samanta Hadžić Žavski

Pogovor s Samanto Hadžić Žavski o romanu Smrt, v temo zavita

Lara Gobec

Samanta Hadžić Žavski je celjska pisateljica in komparativistka. Izdala je dve zbirki kratke proze, Serijski morilec (2019) in Obiski (2022). Pred kratkim je pri založbi LUD Literatura izšel njen romaneskni prvenec Smrt, v temo zavita.

Smrt si običajno predstavljamo kot zaključek, kot izginjanje živega in snovnega. V tvojem romanesknem prvencu Smrt, v temo zavita pa je ravno smrt tista, ki izgrajuje, tako rekoč odvija pripovedni okvir. Prav tako je na začetku vsakega poglavja zapisan citat o smrti, in ti vstopi v posamezne dele zgodbe nam dajejo slutiti, da je smrt del življenja bolj kot življenje samo. Kako se torej poraja občutljiv odnos med bivanjem in nebivanjem in ali je o njem mogoče z gotovostjo pisati?

Prijateljica mi je nekoč rekla, da otrok odraste, ko se zave svoje minljivosti. Sama sem se je začela zavedati z dedkovo smrtjo, nekaj dni pred svojim petim rojstnim dnevom, kar je tudi vključeno v sam začetek romana. Poleg tega, da se roman s smrtjo začne, se z njo tudi konča, vmes pa protagonistka in pripovedovalka Lena pred njo beži in se ji umika. Kljub vseprisotnosti smrti nisem želela, da bi bila Lena z njo pretirano obremenjena, želela sem ji dati možnost, da izkusi dele življenja izven nje in skozi to raste, mislim pa, da se v romanu s smrtjo tudi pomiri. Težaven in obremenjujoč odnos, ki ga imamo s smrtjo, izhaja iz človeške fascinacije in strahu, saj nas ravno smrt opozarja, da bomo nekoč nehali obstajati. Prav to prihajajoče prenehanje bivanja težko razumemo.

Pišeš tudi kratko prozo, ki zahteva precej manj pripovednega izgrajevanja in je lahko bolj trenutna, atmosferična. Kako je bilo presedlati z nekoliko krajše literarne zvrsti na roman?

Vedno sem se bala pisanja romana, saj se pri ustvarjanju pogosto soočam s tem, da so moja besedila prekratka. Težko jih je umetno podaljševati, saj se mi velikokrat zdi, da sem povedala že vsa za zgodbo pomembna dejstva. Zato sem mislila, da bom na svoji pisateljski poti pisala le kratko prozo.

Potem pa je LUD Literatura razpisala natečaj za najboljši roman in sem se odločila poskusiti. Začela sem pisati in zgodba se je gradila sama od sebe, saj sem, drugače kot v kratki prozi, kjer pišem z nekoliko več distance in fikcije, začela vključevati avtobiografske elemente. Ravno ti so zgodbo peljali naprej, s tem pa sem ji tudi laže ostala zvesta. Prav tako je vnaprej nisem začrtala, da je ne bi po nepotrebnem zamejila in likom tako odvzela mnogih možnosti razvoja. Še vedno pa sem v roman vključila nekaj fikcijskih momentov, denimo Leninega brata, sama sem namreč edinka, a sem vedno hrepenela po tovrstni bližini. Tako sem svojega brata v romanu lahko izbrala in ustvarila odnos, ki sem si ga vedno želela, hkrati pa sem se zaradi momenta fikcije lahko malce skrila in se počutila manj razgaljeno.

Roman se razteza čez široko časovno obdobje, začne se nekaj dni pred Leninim petim rojstnim dnevom in konča v odrasli dobi. Kljub temu je Lena že kot otrok zrela in precej moralno izgrajena pripovedovalka. Kako si izrisovala pripovedovalko, ki premore nekoliko več življenjskih izkušenj in premislekov kot njeni vrstniki?

Tako pri branju kot tudi pri pisanju se rada lotim otroških perspektiv. Z Leno sem želela prikazati, da se otroci zavedajo veliko več sveta, kot jim pripisujejo odrasli. Lena nadalje sama po sebi ponuja pomemben glas, ki ne sme biti preslišan (čeprav večkrat je), saj z njim izpoveduje svojo in tudi družinsko travmo. Zanjo je odločitev, da spregovori o vojnem nasilju v Bosni, ki je prizadelo njeno družino, pomemben korak, ki jo pripelje do sprejemanja. S tem Lena daje možnost preživetja – oziroma tako njej kot tudi prihajajočim generacijam.

Smrt je v romanu ves čas metaforizirana. Kako si potem to metaforiziranost pripeljala do samega konca romana, kjer Lena smrt tudi sreča?

Ja, smrt je ves čas metaforizirana, šele na koncu romana se oblikuje v nekakšno bitje. Še vseeno pa sem jo skozi pripoved skušala narediti živo, dala sem ji denimo okus. Roman skuša smrt zasnovati kot nekaj snovnega in znanega, zato se Lena z njo laže sooča, končno pa se z njo tudi sreča.

Lenino družino je zaznamovalo vojno nasilje devetdesetih let v Bosni, in kljub temu da vanjo ni neposredno vključena, vojna ključno oblikuje Lenino odraščanje. Njihovo življenje je namreč nizanje smrti, ki se stekajo v tragični vrh romana, očetov samomor. Kako očetova odločitev vpliva na Lenino razumevanje odnosa med smrtjo in življenjem?

Lena že pred smrtjo očeta opazi njegova obdobja depresije in jo skrbi zanj, ko denimo ponoči kliče imena umrlih bratov in žaluje za izgubljenimi sorodniki. Njun odnos zaznamuje veliko zafrkavanja, in kljub pogosti čustveni nedostopnosti Lena očeta neizmerno spoštuje. Njegova smrt zato vanjo zareže najgloblje, v njej se takrat zgodi osebnostni preskok. Lena občuti tako krivdo kot tudi jezo in nemoč, saj očetu ni mogla pomagati in dejanja preprečiti. Prav tako se težko sooča z bremenom svoje družine, bremenom, ki ga njen oče ni zmogel nositi, zdaj pa ga mora sama. Na koncu romana se Lena s smrtjo tudi sreča, pa vendar je to srečanje povsem banalno, smrt ji ne pove nič bistvenega. Lena se je namreč sama soočila z lastno minljivostjo in se dokopala do njenega sprejemanja.

Lena na začetku žalovanja za očetovo smrt dolži mamo. Kako se ob samomoru razporejajo jeza in občutki nemoči, ker ga nismo mogli preprečiti?

Lenina mama in oče skozi leta njunega odnosa nekako spolzita drug mimo drugega, ne zmoreta se več znajti drug ob drugem. Rekla bi, da je ohladitev njunega odnosa nekaj, kar prinese življenje samo, od povsem banalnih obveznosti do težjih in globljih travm. Nekaterim razkorakom in zatišjem v odnosu se ni mogoče izogniti, četudi so v odnosu prisotne iskrenost, transparentnost in vzajemna podpora. V resnici ne gre toliko za to, da Lenina mama ne bi podpirala očeta – menim, da bi se ta samomor zgodil v vsakem primeru, ampak Lena išče krivca, saj sama ne more nositi tega bremena, hkrati pa se na svojega očeta ne more jeziti.

Devetdeseta leta, ki jih doživljajo Lena in njeni vrstniki v Celju, so polna popivanj, poskusov kajenja, prvih služb in ljubezni, predvsem pa kopice alternativne glasbe. Zdi se, da se z uporništvom Lena osamosvaja, išče svoj glas, ki bi jo ponesel dlje, kakor je njena starša. Ali je v upiranju in nekonformizmu tudi nekaj impulzivnega poguma, skozi katerega je mogoče zoreti?

Lena je prisiljena hitro odrasti, pa kljub temu doživlja povsem vsakdanje najstniške stvari, kot so denimo prve službe in zaljubljenosti. Slednje sem v romanu le nastavila, saj Leni nisem želela dati pretirano dodelane ljubezenske zgodbe, ker bi s tem roman, ki je tako prežet s prevpraševanjem minljivosti, le zbanalizirala. Prav tako je za Leno najstniško obdobje obdobje preizkušanja, med drugim tudi drog. Na Lenino srečo ostane pri poskusih (v nasprotju s prijateljico Matejo, ki postane odvisnica), in ko se poda na pot sprejemanja, ji ti poskusi kvečjemu dajo širino in globino.

V romanu me je presenetil predvsem razpon izkušenj in znanj, ki se prenašajo med generacijami; po eni strani, kot sem že omenila, Lena kot pripovedovalka nosi doživetje vojne, po drugi strani pa jo njena stara mama uči ljudskih pesmi in zavijati štrudelj. Kje je torej prostor za vdiranje mehkobe v romanu, ki je tako močno prežet s temo?

Stara mama je lik, ki je del avtobiografskih nastavkov, ki sem jih omenila, vključno z ljudskimi pesmimi v knjigi. Lenina stara mama je poosebljena toplina, prostor, kamor se lahko umakne, kjer lahko pozabi na tragično dogajanje okrog sebe. Z izgubo te zelo pomembne osebe v življenju za Leno izgine možnost varnega pristana, zato se mora soočiti s tragično resničnostjo. Predvsem pa sem s pozitivnimi liki, kot je tudi Lenin brat Tilen, in Lenino končno pomiritvijo z mamo skušala prikazati, da je v težkih družinskih situacijah mogoče najti tudi svetle in tople trenutke.

Slovenski literarni prostor je precej zapolnjen z vojnimi romani. Zdi se, kakor da skušamo z literarnimi deli nadomestiti vse izostalo vedenje, ki nam preprečuje, da bi razumeli nekaj tako nehumanega, kot je porajanje nasilja. Kakšen premislek o človeški naravi nam ponujajo romani, ki tematizirajo vojno?

Tudi sama sem opazila, da v zadnjem času izhaja ogromno romanov na temo vojne, večinoma so te zgodbe povezane s prvo in drugo svetovno vojno. Nekateri romani neposredno popisujejo vojne razmere, veliko pa se jih od tega odmika in vojna deluje kot nastavek za samo pripoved.

Menim pa, da mora miniti nekaj časa, preden lahko začneš pisati o določeni vojni, saj vojno nasilje neizogibno prinaša globoke travme, ki jih je treba premleti in predelati. Zato v prihajajočih letih pričakujem še več besedil na temo vojn na Balkanu v devetdesetih letih.

Mislim, da s pisanjem prihaja ozaveščanje, ki nam omogoča razumeti zlomljen svet, kjer so ljudje plačevali, da so lahko v Sarajevu streljali na nemočne ljudi (kot je prikazano v filmu Sarajevo Safari). In četudi se zdi, da človek tovrstnih grozot ni zmožen, zgodovina priča drugače, in ravno to moramo nositi s sabo.

Omenila si čas, ki naj bi pretekel, da se lahko o vojnem nasilju izrekamo. Ali je sploh mogoče izgovoriti ali celo predelati tovrstno travmo v eni generaciji?

Bosanci so izredno pozitivno naravnani ljudje in znajo vse obrniti na šalo, kljub temu da je njihov narod doživel toliko vojnih grozot. Družinska druženja so se po zafrkancijah zvečer zaključila v didovi sobi, kjer so vsi kadili, tema pogovora pa je bil vedno »rat«. Zdelo se je, da tega žal niso mogli preseči in še vedno ne morejo, a se o tem morajo izrekati.

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bolj kot na teorijo sem stavil na praktični prikaz

    Jakob Kos

    Hipokrizija in predatorstvo zahodnega sveta, ki mu želimo pripadati (v resnici smo najbrž bolj njegova periferija), se mi globoko gnusita.

  • Kadilki

    Liu Zakrajšek

    Pa saj nisva tako brez denarja. Ti boš postala profesorica na faksu ali pa delala za neko hudo podjetje ali pa se bogato poročila.

  • Malo drugače

    Tomo Podstenšek

    Počasi, vse ti razložim, samo počasi. Nekaj se je zgodilo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.