LUD Literatura

Lara Gobec

Lara Gobec

Lara Gobec (2001, Celje) je bila od nekdaj povezana z besedo, začela je kot bralka in prozaistka, zdaj piše tudi poezijo. Sodelovala je s SNG Dramo, leta 2017 v gledališkem performansu Sanjati? (režija: Žiga Divjak), leta 2019 pa so njen dramski tekst postavili na oder kot del bralne uprizoritve Intima (režija: Luka Marcen). Leta 2020 je bila finalistka natečaja Mala veronika in istega leta dobila pesniško nagrado Župančičeva frulica. Njene pesmi so bile objavljene na www.ludliteratura.si, v reviji Novi zvon, Spirala in antologiji mlade celjske poezije In zemlja je vibrirala kakor živo telo.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Možnost rasti

    Nekaterim razkorakom in zatišjem v odnosu se ni mogoče izogniti, četudi so v odnosu prisotne iskrenost, transparentnost in vzajemna podpora.

  • lice na razpolago soncu

    iz vsakega dela ljubljane / lahko prideš do čolnarne / v pol ure

  • Čakajoč zaveznika besede

    Vprašanje, kako poteka kroženje med besedo in vizualnim ter kakšni so njegovi sinergični rezultati, je bilo eno izmed ključnih med razpravo 7. 3. 2023 ob izidu tematske številke revije Literatura, ki se je ponašala z novo grafično preobleko. Na uredništvu so o umeščenosti oblikovanja knjig v (slovenski) umetniški prostor in spreminjanju tovrstnega dizajna skozi čas razpravljali avtorji esejev tematske številke Zoran Pungerčar, Lucija Stepančič, Andrej Hočevar, Petra Černe Oven in odgovorna urednica revije Maja Šučur.

  • Dolina žalovanja in spominov

    Od iskrene izpovedi, ki jo zaznamujejo precej telesne podobe, se pripoved kasneje kontrastno prevesi v spominjanje. Sprejemanje je zanjo dokaj samostojna pot, neodvisna od družbenih pričakovanj skupnosti, k sebi spušča le tiste v svoji neposredni bližini. Njena tiha dolina, ki je polna mavričnih barv in balonastih hlač, ostaja precej neposeljena, a zato nič manj edinstvena.

  • Dve luni

    Nekje sredi Slovenske ceste sem počasi začela drseti v stanje, s katerim se je kasneje poigravala resničnost moje literarne rezidence v Kataloniji. Nad mano je visela komaj opazna luna, posamezni delci svetlobe so ponosno razkazovali praznino ceste, kjer se niso več ustavljale trole. Ob zebrah in še delujočih semaforjih so po kupčkih stali ljudje; vsak je počel nekaj čisto svojega, od poslavljanj, petja do obljub ljubezni.

Vsi avtorjevi prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.