Lara Gobec

Avtorjevi novejši prispevki

• Arašidovo maslo in Murakamijeva stopala

  (Esej, kolumna, 4 min)

  Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

• Tebi, Hemingway

  (Esej, kolumna, 3 min)

  Resnico najdem na skrajni točki hriba, preveša se proti cesti, ki vodi nazaj v Havano. Prežarjen asfalt se skuša izmikati posameznim hišam: nad njimi se poseda bujno zelenje. Kot packe so, ti domovi pod mano, vsak svoje barve, težko razločim, kakšna življenja živijo kubanske hiše.

• Preprosto živeti malo tiše

  (Intervju, 10 min)

  Nedavno je izšel njegov pesniški prvenec Čisto potiho (LUD Literatura), ki nas prijateljsko vabi v mehek, včasih nekoliko zamajan svet. Kot v njegovi dramatiki tudi tokrat izkušnjo odraščanja izpovedujejo mnogoteri glasovi, skoznje nakazuje, kakšne so naše bližine in kaj zares ostane od njih, ko se naša življenja iztečejo. Kljub tišini, v kateri se izreka vse minljivo in boleče, je Primožičeva pisava živa, vse prej kot statična: bralca pritegne, da si z njo deli svoja bolj ali manj prijetna doživetja.

• 308. člen kazenskega zakonika, kolokvialno imenovan meja

  (Esej, kolumna, 4 min)

  Zame je poezija revolucionarna ravno v tej arhitekturi, postavitvi življenjskega prostora, ker ima vso sposobnost, moč, zamenjati brleč zaslon, zamenjati pisane bonbone na ekranu, ki sinkopirano padajo v vrsticah. Po ljudeh posega v intimi njihovih sob, v tistih kotih, kamor ne zaidejo niti njihovi bližnji.

• Merzouga

  (Esej, kolumna, 4 min)

  Po dvanajsturni vožnji skozi nočno rdečico Atlasa in poslušanju nečesa, kar je verjetno arabska oblika turbofolka, nas, tihe ujetnike avtobusa z dvainpetdesetimi sedeži, končno pogoltne dolgo pričakovani saharski veter. Naokrog se širi peskasta megla, ki skriva dupline hiš domačinov, kot bi jih ščitila pred zunanjimi obiskovalci, ki so s težavo preživeli ostre ovinke in vso noč bruhali. Vsa sivkasta me spremlja še ves popoldan, ko se v recepciji našega puščavskega gostitelja ovijam v zamrznjeno plastenko vode, upajoč, da bo naslednji zamah Sahare nekoliko hladnejši.

Vsi avtorjevi prispevki