LUD Literatura

lice na razpolago soncu

Lara Gobec

odsevi

lahko bi povedala
kolikokrat prespim
kar zunaj
nekam se odstavim
morda k nihanju lune
odsevom na razburkani vodi
zadnjim sprehajalcem
ki šepetajo o samoti
enaki moji
nekaj golega
v pričakovanju zore
preloma noči
ki se ujame v dlan
neponovljiv drobec
skozi linijo kože
ki me spušča
h krogom na vodi

v pričakovanju juter
smo postali
ravno to
mimoidoči
ki si je zataknil nogavico
globoko v grlo
nikoli spregovoril
kako se nebesna telesa
enostavno razstrelijo
in čakajo da gremo domov

če bi kdo kdaj
vprašal
kako se je svet
obrnil
k stopalom
in potem navzven
ne bi imela nobene besede
oprijemljive oblike
vode ki naj bi očistila
praznino v zraku

lahko verjamemo
da voda izpari
in da nikoli zares
ne odide
da je sprehajanje
način bivanja s sabo
in ne srečanje
s tebi enakimi bitji

trenutka ne gre zlomiti
lahko ga raztegnemo
in zadržimo pri sebi
toplo ovojnino
nastalo v popuščanju
nogavice
in razširjenem grlu
ki nekomu pripoveduje
kako je opazovati
labode
razpete na valovih

 

še pred jutrom

iz vsakega dela ljubljane
lahko prideš do čolnarne
v pol ure

opazuješ
kako izginotja
rosijo nad vodo
prebujajo steze
prve tekače
uro tam zgoraj
ki ti skuša dopovedati
da si pozna

tako ali tako
si zamudila
prihod domov
ki naj bi se zgodil
včeraj
in je vseeno
če za trenutek izgineš

odstavljaš plasti
sebe na obrežje
s sklonjeno glavo
naj bi ulovila
trenutek
ko se noč prelomi
v svetlobo
in tvoja golota
postane
oblika
ki jo je mogoče imenovati

 

le ena izmed levitev

telo prepuščati zraku
njegovemu delu
ki v sunkih
zapleta usode
dokler se ne zatrdijo
zrasejo druga v drugo

ljudje nismo tisti
ki bomo odločili
kam gredo zgodbe
katere trave
se bodo zataknile
za čevelj
in z nami počakale na jesen

morda lahko
izmerimo menjavo letnih časov
pa še to ne zagotovo
in nakupimo svežo garderobo
povrhnjico
ki nas ščiti pred vetrom
izgubljamo lase
nekje zadaj
v kapucah kitah
besedah
ki izginjajo v prostoru

ko bomo izbrali
kar je mogoče izbrati
bomo odložili svoje plasti
kakor kačji lev
ki obvisi v zraku
golota ne bo odzvanjala
po praznem
ampak po čistem licu
ki se odpre proti nebu

lice na razpolago
soncu
ki je videlo že čisto vse

O avtorju. Lara Gobec (2001, Celje) je bila od nekdaj povezana z besedo, začela je kot bralka in prozaistka, zdaj piše tudi poezijo. Sodelovala je s SNG Dramo, leta 2017 v gledališkem performansu Sanjati? (režija: Žiga Divjak), leta 2019 pa so njen dramski tekst postavili na oder kot del bralne uprizoritve Intima … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Deratizacija

    Sara Nuša Golob Grabner

    S puloverja sem obsedeno čistila izrabljene nitke, / preden sem ugotovila, da je vse zaman, / ker so luknje trajno zvrtane v meso.

  • Morje

    Nika Štumberger

    včasih sem znala / govoriti z zaprtimi usti / s sklenjenimi rokami sem pisala

  • Vse, kar ti moram povedati

    Špela Setničar

    Noči se mi zdaj zdijo krajše, / kot so bile kadarkoli.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.