Mensa in corpore sano

uvodnik iz prihajajoče številke revije Literatura

Ana Marwan

Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem. Tako da lahko zavrneš bukov les in preferiraš hrastovega samo zato, ker si bukovega preferiral že tolikokrat prej, da si obsojen nanj, rigiden, kot si. Kaj sem že hotela reči? Aja. Ja. Lahko si mizar, ki se je naučil svoje obrti v neki delavnici, pa greš potem v drugo delavnico, kjer delajo mize na čisto drugačen način, in jim pokažeš svoj izdelek in vsi osupnejo. Brez besed rečejo: »Kako je to lepo in nenavadno!« Četudi si bil prej najslabši v svoji delavnici in so zmajevali z glavo nad teboj, v novi delavnici učiš ostale, kako se naredi miza »na tvoj način«. Ampak to je stvar sreče. Ker je ta opoteča, te lahko tudi kot najboljšega iz tvoje bivše delavnice v novi doleti, da zmajujejo s to skupno glavo nad teboj in pravijo: »Veliko dela te čaka, preden boš znal kot mi. Priden bodi in vadi, ker samo vaja te bo naredila za mojstra. Ne, ne, ne jezikaj, prej si vadil namreč narobe. Težko se je razveščiniti, laže učiti na novo. Mogoče bi šel raje za kopitarja? Razmisli. Tvoja stvar. Nam je vseeno, mizarjev imamo dovolj, pred vrati nam stojijo v vrsti, vsak hoče biti mizar, saj veste.«

Tako dobro mi gre parabola, da jo je škoda prekiniti, a jo bom, z anekdoto:

Ko sem bila nekoč na avstrijskem Zavodu za zaposlovanje in sem v rubriko poklic napisala »pisateljica«, je uradnica zaripnila od jeze. Seveda jo razumem, avstrijski uradniki imajo to smolo, da je Avstrija zelo socialna država, pa človeka rado zanese, da je zadovoljen s statusom quo in z vsemi njegovimi nedoločujočimi simboli, zadovoljen torej brezposeln, kot je, pa so uradniki izzivani cel dan, vsak dan. V čakalnici sem na primer spoznala gospoda, ki je bil pokuševalec hrane za arabskega šejka, pa je razlagal uradnikom, da ni on kriv, da v Avstriji ni šejkov in da ne potrebujejo pokuševalcev. Ta je bil na vrsti pred mano, tako da je bila uradnica že primerno razdražena, ko je prebrala moj »pisateljica«. Pa so ji popustile zavore in je kričala: »Nismo mi tu zato, da bi financirali vaš hobi! Če bi bil pisatelj sprejemljiv poklic, bi bili vsi brezposelni pisatelji!« To se me je dotaknilo, moram reči, neko idealistično vero v brezposelne je izpričevalo, ki mi je ukrivila usta v slutnjo nasmeška, pa je uradnica še bolj izgubila kontenanso. En dva tri mi je našla službo. Adieu ennui, willkommen Langeweile. 

Ja, vidite, tako jaz govorim že od nekdaj: adieu in willkommen, preferirati in kontenansa. Prej so zmajevali z glavo nad mano iz razloga, ki ga, se bojim, ni treba pojasnjevati, zdaj pa so nekoliko bolj »razumevajoči« in pravijo: Vidi se ji, da nima več pravega stika s slovenščino, ubožica.

No, ko imaš enkrat službo, jo je kar težko izgubiti. Delala sem v t. i. Kundenservisu (telefonska pomoč strankam), kot vsi absolventi filozofskih fakultet po svetu. V podjetju so bili zastopani vsi evropski jeziki, tako da sem jih lahko v nekaj letih izbrusila veliko. Ker je Slovenija majhna in nas malo govori naš jezik, je bila moja učinkovitost v primerjavi s standardom osemodstotna. Nisem jaz kriva, da nas je malo, sem ponavljala, ko sem brusila jezik v kavnem kotičku.

Potem sem bila iz nekrivdnih razlogov spet na Zavodu, pa sem, obogatena s preteklo izkušnjo, tj. star maček, kot rečemo mi, oziroma star zajec, kot rečejo Avstrijci, rekla: »Ne, pisateljica nisem. Komparativistka sem.« Pa se je izkazalo, da je to komaj kaj bolje. Prebrala je uradnica moj življenjepis, spisan karseda nepisateljsko, začenši s šolo, ne rojstvom, otroške muke in nepravičnosti, ki se zarežejo v dušo in vzniknejo iz pozabe v temni uri, izpuščene, in je na koncu vprašala moja uradnica, stvarno, profesionalno, neprovokativno: »A vi sploh kaj znate?«

Pa se mi je zdelo, da lahko zdaj jaz zaripnem od jeze, zakaj si ne bi še jaz vzela te pravice, a?! In sem rekla provokativno: »Znam na primer osem jezikov.« Da pasivno, sem zamolčala. Pa je bila vseeno čisto neimpresionirana in je spet zavila v konstruktivne vode: »Kaj to pomeni? Da bi bili receptorka v hotelu?« In sem spet dobila službo, ker »ne« lahko rečeš na Zavodu samo trikrat. 

Kje sem že ostala? Aja. Pri mizi. No, včasih si mizar in znaš narediti mizo s štirimi nogami in gladko ravno površino. Dodati znaš mehanizem, ki razširi mizo iz mize za štiri v mizo za šest. Ker si naredil prvo mizo po materinih navodilih že pri šestih, majavo in otroško, to že, a njen namen ni bil služiti svojemu namenu, ampak utreti pot prihodnjim mizam, služečim vsaj namenu, če že ne človeštvu, se začneš počasi dolgočasiti: izziv je postal rutina, mizo, ki zadovolji nezahtevnega uporabnika, znaš narediti z levo roko. Pa se lotiš ornamentov. Na začetku so baročni, spretni, a vsiljivi, iz ljudi izsilijo »oh, kako spretno«, in postane nedvomno, da si več kot le preprost mizar. Ljudje ti podtikajo ljubezen do lesa. A kar se je rodilo iz dolgočasja, ni ljubezen. Se ljubezen lahko rodi iz dolgočasja? Ah, mizarke. Hitro jih zanese v razglabljanja o čustvih. Ta se dotikajo mize le zelo posredno. Pa prerasteš baročno razkošje in rezljaš majcene ornamente, ki nimajo nič skupnega z lepim, pa tudi preočitno grdi niso, z lupo jih rezljaš na notranjo stran noge, kjer jih ne vidi nihče, in upaš, da jih bo kdo le videl, in čutiš nastavek ljubezni. Zanašaš se na prihodnje rodove, da bodo z lupo iskali sporočilca, da jim bo vredno časa, ker imaš ime, pridobljeno z baročnim obdobjem. Bojiš se, seveda se, da v prihodnosti ne bo več miz, če pogledaš, kam svet drvi. Naravnost v brezmizno prihodnost, kjer poješ vse med hojo, na poti nekam, iz zavojčka. Oziroma, če skrajšamo: to go. (Nisi pa dovolj pameten, da bi se bal še, da bodo sicer opazili, a s prizanesljivim nasmeškom ugotovili, da si bil »idealist« in »nekoliko naiven«.) 

Ja, mizar si. Kamorkoli prideš, takoj presodiš prostor le po mizi. Zdi se ti, v temnih trenutkih, da je bila vsaka miza že narejena, da ne more biti nove mize pod soncem. Kljub temu: K vsaki mizi greš mašno oblečen, miza je sveta. Čeprav: Tudi že nekoliko naveličan si teh stalnih štirih nog, te stalne ravne ploskve. A obdobje, ko bi dodal peto nogo, te je minilo. Mladostniška objestnost. Übermut. Tj. več kot Mut (pogum). Kaj je skrajna meja poguma, preden postane objestnost, se sprašuješ? Sediš za mizami in jih zlorabljaš. Ne uporabljaš jih kot ostali, da bi na njih obedoval, ampak jedačo kot izgovor, da lahko sediš za mizo, ker moraš ostati zvest prepričanju, da je »miza pomembna, da ima funkcijo«! Ko prideš domov, tešeš. Mizo za mizo, ker moraš, ker drugače v temni noči ne moreš. Pa narediš enkrat namesto iz hrasta iz bukve. Hrasta je v trgovini zmanjkalo, vzel si bukev, ker ti je pravzaprav vseeno, iz katerega lesa delaš, da le ni kamen. Misliš, da se ti je posrečila nova oblika, a nisi prepričan. Pokažeš. Pa vsi, ki vidijo mizo, ne meneč se za njeno obliko rečejo: »Aha, iz bukve? Zakaj pa iz bukve? A je bilo težko, delat iz bukve?« In: »Meni je miza všeč, za nekoga, ki dela pretežno hrastove mize, ta bukova ni slaba.« In: »Jaz sem v osnovni pri tehniki naredil škatlo iz bukve, sem dobil petko, mize iz bukve pa ne bi znal.« »Ampak saj nisi mizar!!« zaripneš od jeze. In vsi zmajujejo z glavo, kako da delaš s človekom, ki te je tako lepo pohvalil. In hotel samo dobro. 

Ja, to je nekaj, kar me vedno znova nekoliko zmoti. Vsi smo dandanes zelo za integracijo marginalcev, tako zelo, da si s pečatom npr. imigranta zelo hitro sprejet, a moraš se pa le pustiti ožigosati. To pravzaprav ni pravo sprejemanje, po mojem mnenju: ta (rekla bi samozadovoljna) osredotočenost na lastno sprejemajočo gesto, namesto na posameznika, ki ga sprejemaš. Od takega sprejetega marginalca se pričakuje, da bo zvest svojemu pečatu, da bo govoril v njegovem imenu, da ga bo predstavljal. Bog varuj, da se imigrant nagiba k dekadenci, da ima kako drago razvado ali kaprico ali da ima eksistencialistične probleme namesto eksistencialnih. Imigrant mora v svojih tekstih, imam včasih občutek, predstaviti predvsem svojo težko imigrantsko izkušnjo, s katero se spopada na iskren, odprt način, ali pa na humoren, pri čemer je humor ljubek obrambni mehanizem. Popolnoma integriran imigrant je nekaj neprijetno tujega. Vsaj odblesk neke druge kulture mora imeti v očeh. Imigrant brez couleur locale je neprivlačno brezbarven. Če si smem dovoliti cinizem lestvice: najbolj zaželena je »težavna integracija kljub pripravljenosti na integracijo«; »težavna integracija brez želje po integraciji« se, ko je posredovana skozi umetnost, spremeni iz potencialnega terorista v enfant terribla, kar je tudi ljubko; na tretjem mestu je »uspešna integracija z že prestanimi težavami«; integracija brez težav in samorefleksije, naravna, podobna prehodu iz sveta nerojenih v svet rojenih, pa ni okej, ne. Če spis o lepotah narave bereš z akcentom, je to čudno, čudno, kot bi naredil mizo iz stiropora.

Bila sem povabljena nekoč na neki večer imigrantske literature. V času, namenjenemu diskusiji, se je pisatelj, ki je pred nekaj leti imigriral v Evropo, razburjal nad dejstvom, da je moral na tečaj o evropskih vrednotah, ki ga organizira država. Njegov argument je bil, da se mu zdi to nespoštljivo, mdr. spričo dejstva, da mi pravzaprav uporabljamo njihove številke za računanje. In še veliko drugega. Potožil je, da je nespoštljivo učiti ga o vrednotah, kot da jih nima oziroma kot da so njegove slabše. Občinstvo je kot ponavadi ploskalo. Nihče ni izpostavil dejstva, da je pravzaprav on sam povedal, da je imigriral, ker so njegove vrednote odstopale od tistih v njegovi domovini, kjer so ga hoteli prisilno rekrutirati v vojsko, on sam pa »ne more ubiti niti petelina«. Nekdo iz občinstva je omenil, da je tudi sam moral na tak tečaj, ko je šel službeno iz Evrope v Ameriko, in da se mu je zdel koristen. Pisatelj na odru ni bil vajen ugovorov na večerih, namenjenih imigrantskemu leposlovju, pa je rekel še enkrat, da nam ima njegova kultura še vedno veliko ponuditi in da mu gre za to, da ga ne podučujemo, ampak da izrazimo pripravljenost na dialog in da se lahko kulturi medsebojno oplajata. Kar je lepo, in vsi smo soglašali. (Jaz sem se nenadoma počutila kot okarana domačinka, Evropejka, namesto kot Slovenka, imigrantka.) Pa je po svojem nastopu šel domov, drugih ni poslušal. Hm. A seveda je lahko imel kak nujen opravek, kako težko družinsko zadevo, ah, ja, kako res neprimerno, da ga obsojam, saj ne morem vedeti, zakaj je šel! Pisatelje je treba soditi po besedah, ne po dejanjih! 

Zdaj, ko se že kesam, bom pa še priznala, da sem prej lagala. V resnici sem opazila razliko v lesu. Z bukvijo je bilo drugače. Bilo je prvikrat, zato sem opazila stvari, ki so bile pri hrastu samoumevne in tolikokrat opažene, da so postale neopažene. Opazila sem razlike. V trdoti lesa, na primer. Z enim se je dalo, kar se z drugim ni, in obratno. Včasih se je les zoperstavil moji rutini in me prisilil v spremembo postopka. Nisem mogla več vsega, kar sem hotela, včasih sem morala tisto, kar je hotel les. Ni bil več mehka glina v mojih rokah. Pa ne bi mogla reči, da je bil moj partner, ker sem delala z njim bolj brezobzirno!

Najbrž ni naključje, vedno znova in znova naključje, da se tujci, učeči se tujega jezika, najprej pozanimajo, kako se reče …. in ….. in ljubim te. Najgrše in najlepše besede hočejo biti izgovorjene prve. Najprej v distanci improvizirane učne ure, potem v distanci nerazumljivega. Sicer je človek previdnejši. Na odejo, ki ti jo je naredila babica in je pokrivala veliko stvari, najprej tebe, ko si bil majhen, in potem tvoje punčke, s katerimi si se igral tako dolgo, da ti je nerodno priznati, saj razumem, paziš bolj kot na tujo novo, ki si jo naročil preko Amazona. In besedo rečeš lažje, ki ti je ni rekel najprej sošolec v prvem razredu, potem teta in hišnik in paznica v živalskem vrtu, ker je nova in neprežeta s čustvi, da ne tečejo iz nje kot solze iz smrdljive gobe za brisanje table, ki se ti jo gnusi prijeti v roko, ker bo smrdela tudi ta še dolgo po tem. Pa opletaš s to novo besedo kot z novo, suho gobo, brez strahu. In vsi, ki stojijo okoli tebe s svojimi starimi spužvami, zmajujejo z glavo in ti, glede na značaj, bodisi zavidajo pogum bodisi karajo tvojo nepremišljenost, tvojo velikopoteznost. (Malo nerodno je, vidim, da sem prešla z mize na gobo. Tretji člen primerjave bi bila lahko štorovka, to mi je jasno, a delo s tem trikotnikom bi bilo težko, pretežko, zato le prosim odpuščanja.) 

Predzadnja stvar, ki bi jo rada omenila: Ko skačeš med jeziki, se zavedaš, da si izpostavljen nevarnosti kontaminacije. Včasih se zgodi, da slišiš stokrat, da nekdo ve, »kje je pes pokopan« (tj. po nemško »kam pes taco moli«), da se ti v svoji domačnosti zareče in ponoviš v svojem jeziku. In nekaj je čudno, a kaj, ne veš natanko. Če imaš sogovornika, ti bo že on povedal, če pišeš, pa se moraš posvetovati s slovarjem. Osramočen pogledati pod »pes«, kot da si popoln začetnik; novinec v svojem jeziku. 

Čeprav se Slovenci veliko bolj in uspešneje kot Avstrijci borijo proti vdoru angleščine, opažam tudi v Sloveniji nekatere … recimo novosti, ki so očitno prevodne narave. Npr. tolažba: »Tam sem zate.« Hm? Seveda pa lahko kontaminacijo vidimo tudi kot oplajanje. Zakaj je ne bi? Na ta način se je že od nekdaj razvijal jezik. Celo tako domača beseda, kot je na primer »krompir«, za katero bi po občutku ne rekli nikoli, da ni vzniknila iz slovenske zemlje, je menda površen prepis Grundbirn(e), nemške talne hruške (ki se ji drugače, pogosteje, reče tudi zemeljska jabolka (Erdapfel)). Nekdaj to ni bil tako velik problem kot dandanes. Nekdaj so tudi zgradili pol cerkve v romanskem, pol v gotskem stilu, srednjeveške freske so prekrili z baročnimi štukaturami, zvesti svojemu lastnem obdobju, ki je ponosno drugačno, vsekakor boljše. Dandanašnji pa prej: »Oh, izkažimo spoštovanje, restavrirajmo, dodajmo kvečjemu steklo ali zrcalo, reflektirajmo, bodimo prozorni, da ne bo kaj kontaminirano in onečaščeno.« Jaz pa res ne vem, kaj se mi zdi bolj prav.

Rada bi zaključila pozitivno. Prijatelj mi je rekel, da ga imajo v krčmi vsi za zanemarjenega alkoholika in spet zmajujejo nad njim s to tolikokrat omenjeno glavo, vse dokler ne izvejo, da je slikar. Potem pa takojci postane vse v redu. Razvada postane razumljiva nuja, klošar flaneur, zanemarjenost dekadenca, vsakdanje nelagodje Weltschmerz. Podobno je tudi s pisateljem tujcem, ki lahko iz vsiljivega priseljenca v jeziku hitro postane njegov častni gost. In tako lahko na primer iz popravka »Ne reče se ›lepo gledate v novi obleki‹, ampak ›lepo IZgledate‹« nastane zardevajoč: »O, kako lepo, hvala, nemara res drugače gledam …« Čeprav si res naredil samo slovnično napako. In lepo je, ko kot penicilin nekaj dobrega nastane iz napake. Zelo lepo.  

(Ah, zdaj se pa sprašujem: so me opeharili oziroma, po nemško, »potegnili čez mizo«?? In je tudi moja dizajnerska miza delo nekoga, ki preprosto ni znal bolje?!)

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Ana Marwan (1980, Murska Sobota) se je po študiju primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 2005 preselila na Dunaj, kjer se je leta 2008 z literarno nagrado Schreiben zwi- schen den Kulturen začela njena pisateljska pot. Zadnjih šest let se posveča izključno pisanju dal- jših in krajših proznih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 2. del )

    Urša Zabukovec

    Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 1. del )

    Urša Zabukovec

    To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

  • Pismo iz šestega nadstropja

    Ajda Bračič

    »Moral si bom poiskati novo stanovanje, bil sem trdno odločen, da bo tokrat takšno, v katerem bom lahko gostil kogar koli in kadar koli, v katerem bom lahko kadil in poslušal glasbo in telefoniral,« (1) piše Jurij Hudolin v romanu Ljubljanske ulice iz leta 2018 in s tem povzema najemniške sanje neke mladosti, ki so presegle rok trajanja, se razvlekle in razplodile v sanje drugih mladosti in drugih generacij – tudi v moje sanje in mojo generacijo, in to je vredno omeniti že na začetku.

Izdelava: Pika vejica