S tradicijo prepleten feniksovski vzlet

Dževad Karahasan: Vonj po strahu ,prevedla Jana Unuk. Ljubljana: Beletrina, 2022. (Knjižna zbirka Beletrina)

Jasna Lasja

Založba Beletrina je konec leta 2018 izdala roman Seme smrti kot prvi del romaneskne trilogije Kaj pripoveduje pepel bosanskega romanopisca, kratkoprozaista, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika ter predavatelja na evropskih univerzah Dževada Karahasana. Dve leti kasneje je poskrbela za izdajo drugega dela triptiha z naslovom Tolažba nočnega neba, v začetku letošnjega leta pa je izšel še tretji del z naslovom Vonj po strahu. Kot je zabeleženo v slovenskih izdajah, so vsa tri dela nastala leta 2015, pod izvirnimi naslovi Sjeme smrti, Utjeha noćnog neba in Miris straha oziroma pod krovnim naslovom Što pepeo priča. V slovenščino je vse tri dele prevedla Jana Unuk.

Trilogija se posveča življenju in delu perzijskega matematika, astronoma, filozofa, pisatelja, pesnika in mistika Omarja Hajama, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131 in ki velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika. Karahasanovo delo se ne ukvarja z njegovimi rubaiji, približno 600 štirivrstičnicami, po katerih Hajama pozna zahodni svet, temveč izrisuje Hajamovo izjemno poznavanje vseh takratnih vej znanosti, skratka vsega, kar je bilo možno preučevati. Zaobjame čas od njegove mladosti do smrti. Vzporedno s tem odstira tudi burno družbeno-politično klimo Perzije na presečišču 10. in 11. stoletja. V tem okviru sta za celotno trilogijo ob Hajamu pomembna tudi njegova domnevna sošolca iz Nišapurja, mesta blizu Hajamovega rojstnega kraja. To sta Ebul Kasim, kasneje véliki vezir seldžuškega cesarstva Nizámul Mulk ter utemeljitelj ideološkega fanatizma in političnega terorizma ter kasnejši ustanovitelj nizarijskega (gnostičnega) izmailskega gibanja Hasan Ibn Sabah oziroma Hasan Sabah. 

Kot je Karahasan povedal v intervjuju v začetku februarja letos v Ljubljani, kjer je kot gost dogodka Fabula pred Fabulo nastopil v Cankarjevem domu, sloni v trilogiji vzpostavljeni odnos med navedenimi prijatelji na legendi, ki se je v seldžuškem cesarstvu pojavila dobrih deset let po Hajamovi smrti. »Legenda ne more biti resnična, saj so časovne razlike med sošolci prevelike, pa vendar je na nek način resnična,« pravi avtor. Sočasnost življenja treh prijateljev torej ni Karahasanova iznajdba, to je pred njim med drugim počel na primer Bartol v Alamutu. Domnevni vir prepleta Hajamovega življenja s Sabahovim je besedilo z naslovom Iz naslova francoskemu prevodu Robaiyata, ki ga najbrž pozna tudi avtor trilogije Kaj pripoveduje pepel. Pri nas ga je prevedel Ciril Debevc: »Omar Ibn Ibrahim El Khayyam se je rodil v Khorassanu, v bližini mesta Nišapur, okoli leta 1040 […]. Svoje študije je dovršil na visoki šoli tega znamenitega mesta, kjer je živel v tesnem in trajnem prijateljstvu z dvema svojima tovarišema, ki sta oba postala slavna. To sta bila Hasan Sabbah, ki je postal ›Starec z Gore‹, načelnik skrivnostne sekte Hašišinov, in pa Nezam-ol-Molk, ki je bil vezir seldžukinskega sultana Alpa Arslana. S pomočjo Nezam-ol-Molka se je Khayyam posvetil matematični in astronomični vedi, ki ga je zanimala.« Medtem ko sodobna orientalistika astronoma in matematika Hajama z gotovostjo enači s pesnikom rubaijev, pri čemer sicer opozarja na obrobnost epigramatskega oblikovanja v primerjavi z znanstvenim raziskovanjem, ne pove ničesar o tem, da bi bili vezir, pesnik in morilec z gore sošolci. Legendarni status te zgodbe, ki je ne omenja nobena resna antologija ali komentar, torej nadomešča pomanjkljivo védenje o dejstvih in kontekstu Hajamovega življenja.

Po legendi naj bi si Omar Hajam, Ebul Kasim in Hasan Sabah ob koncu šolanja prisegli, da bo prvi, ki bo prišel do bogastva in vpliva, pomagal drugima dvema. Najprej je to uspelo Ebulu Kasimu oziroma Nizámulu Mulku, ki je Hajamu po zavrnitvi vidnejšega mesta na dvoru dodelil observatorij in bogato letno podporo, medtem ko si je Hasan Sabah izbral trdnjavo Alamut v nepristopnem gorovju med Dejlamom in Irakom. Leta 1090 jo je od seldžuškega poveljnika prevzel, v njej ustanovil teroristično gibanje, z nje sejal nasilje v mohamedanski svet in napadal križarje z namenom stvaritve nevidne, mrežasto vseprisotne in neuničljive države ter v njej, kot beremo v sklepnem romanu trilogije, po treh desetletjih mučne osame tudi umrl. 

Seme smrti se kot eruditska kriminalka – kritika je opozarjala na primerjavo z Ecovim srednjeveškim romanom Ime rože iz leta 1980 – posveča mladostnemu obdobju Hajamovega znanstvenega življenja, ko uživa časti dvornega astronoma na seldžuškem dvoru v Isfahanu, pri čemer se po spletu dogodkov vsaj toliko kot astronomiji in matematiki posveča tudi razjasnitvi skrivnostne smrti očeta prijatelja Feriduna, kamor ga kot nenehnega iskalca resnice žene sum na umor. Tolažba nočnega neba razgrinja čas vrhunca Hajamovih znanstvenih uspehov, ki jih krona njegova zgodovinska prenova koledarja. Na način političnega trilerja pa razgrne tudi številne politične in verske pretrese tistega časa: razpad arabskega cesarstva, pojav križarjev, širitev islama ter hkrati dvom v vero in vsemogočnega boga, kar delno botruje vzniku fundamentalizma in terorizma. Roman se zaključi s Hajamovim odhodom iz Isfahana po tragični smrti žene Sukajne in še prej hčerke Lejle, ki je pomenil tudi konec njegovega osrednjega znanstvenega dela. 

Tretji del mističnega triptiha z naslovom Vonj po strahu se odmika od krvavih političnih prevratov, dvornih spletk in umorov ter se pred bralcem razgrne kot introspektivna, intimna pripoved o osamljenosti, bolečini, krivdi, minevanju in bližini smrti. Ostarelemu in zagrenjenemu Hajamu v Nišapurju kot kraju spomina družbo dela zgolj zvezdnato nočno nebo, ko njegovo glasno tišino zmoti mlad bosanski fant, Vukac. Avtor vzpostavi njun odnos na način platonskega dialoga oziroma učnega procesa. Vukac se od ostarelega modreca uči pisanja, arabščine, matematike, filozofije in drugih ved, Hajam pa svoji vsevednosti navkljub s pomočjo neukega fanta, osredotočenega na tukaj in zdaj, prvič spoznava stvari same na sebi, kot so, in ne tega, kar je ali naj bi bilo za njimi. »Veliko več mi, na primer, pomeni to, da si mi v duha in življenje prinesel slike. Pred teboj so bile samo besede,« mu pove. Še več, Vukcu je uspelo to, kar Sukajni ni, ko je nekje sredi drugega dela trilogije obupala in se spričo moževe nepremakljive ravnodušnosti še sama ogrnila v otopelost. V predsmrtnem času, po izgubi vsega, kar se je izgubiti dalo, se Hajam čustveno odpre in spozna, da poleg modrosti obstajajo tudi povsem preproste, posvetne reči, ki jih človeku ne gre zanikovati. Odpre se občutenju, srcu, ljubezni in šele takrat začuti nekdanje Sukajnine besede. »Škoda je življenje preživeti med zamislimi, načrti in zakoni, Omar. Odpri se meni, nama, vsaj bolečini se izpostavi in odpri, če ti nič drugega ni preostalo, toda naj bo to resnično, posamezno, naj bo in naj ima telo.«

V duhu celotne trilogije so med modrecem in mladeničem nemara najzanimivejši pogovori o Hasanu Sabahu. Hajama razžira bes ob prepričanju, da je prav nekdanji prijatelj, karizmatični morilec, zakrivil Sukajnino smrt. V nasprotno ga ne prepriča niti Sabahovo dolgo pismo, v katerem ga nekdanji prijatelj, zdaj v mučno osamo zaviti »starec z gore«, vabi na Alamut in mu hkrati zatrjuje, da ni odgovoren za smrt njegove soproge. Skozi Hajamove spomine nanj avtor razvija neredke filozofsko obarvane monologe, izmed katerih je posebej zanimiv tisti o človekovi duši ter njeni prepletenosti z izvorom in vlogo strahu. Tistega strahu, ki ima ključno vlogo pri manipulaciji posameznika in družbe. »Človekovo bivanje na svetu je v znamenju strahu. Ne da bi spraševala po naši volji in po stvarnih razlogih, se naša duša boji, saj ve, da je odšla daleč, kot otrok, ki je prišel v globok gozd. […] Duša je prispela daleč od svojega izvora in se boji. Ni vidne nevarnosti in ni njena volja, da bi se bala, pa vendar se boji. Sicer pa ima tudi razlog – prehoditi mora svojo pot na tem svetu, potem pa oditi na neki drugi svet, ona pa o teh poteh ne ve ničesar, ve samo to, da bi se rada vrnila k svojemu izvoru, od katerega je zdaj daleč, daleč. Kje je ta izvor? In kaj je? Duša tega ne ve, kot ne vemo mi, ne pozna niti poti k njemu, kot je ne poznamo mi. Ali je to svetloba, če duša izvira iz velike svetlobe, kot verjamemo mi? Ali je to večnost, če je njena duša čas, ki nam ga je večnost posodila?« 

S Hajamovim srednjeveškim učencem Vukcem Dževad Karahasan poveže zgodovinsko trilogijo Kaj pripoveduje pepel z usodo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja goreče Bosne. S časom, ko je zgorela sarajevska Narodna in univerzitetna knjižnica, znamenita Viječnica, v kateri naj bi zgorel tudi Vukčev rokopis. Tisto besedilo, ki ga je desetletje poprej študent arabske pisave v bosanskem jeziku Juso Podžan Livnjak, zdaj begunec v Bergnu na Norveškem, večkrat prebral in ga po uničenju Viječnice po spominu natančno rekonstruiral. Tretji del trilogije je torej dvakrat uokvirjena spominska rekonstrukcija, tisto, kar se feniksovsko vzdiguje iz pepela. Je poskus artikuliranja obupa, globoko naseljenega v ljudeh, ki so preživeli vojno. In je, ne nazadnje, tudi poetični hommage zgodovinski usodi Hajamovih besedil. Slednji za časa življenja ni poskrbel za usodo svojih štirivrstičnic z izdajo divana, zato so se pesmi z nezaželenim, od uradne islamske ideologije odstopajočim skepticizmom širile skrivaj, v relativno ozkem krogu literarnih ljubiteljev. Zaključek Karahasanove trilogije je v tem smislu tudi nenavadno podoben Bartolovemu Alamutu, kjer Hajam ob koncu šestega poglavja vstopi v roman preko rokopisa, natančneje rokopisnega prepisa izvirnika – ki ga Mirjam bere svojemu ljubljenemu Ibn Sabi, preden ji ta razgrne svoj véliki, dve desetletji kovani načrt –, kar se ujema ne le z načinom kroženja Hajamovih besedil pred slabim tisočletjem, temveč tudi s Karahasanovim zaključkom trilogije štiriinosemdeset let kasneje. 

V Karahasanovem prepoznavnem prepletu bogatega eruditskega zaledja in izbrušene pripovedne tehnike, obarvane s privlačnostjo vzhodnjaške modrosti in njene krvave zgodovine, podobno kot Seme smrti in Tolažba nočnega neba tudi Vonj po strahu predstavlja preplet literarizirane biografije in zgodovine, literarne zgodovine, filozofskega eseja in fiktivne ljubezenske zgodbe, predvsem pa intimne izpovedi osrednjega lika. S problematiziranjem totalitarizma, političnih spletk, fundamentalizma in v zadnjem delu denimo družbene vloge strahu je Karahasanovo najbrž osrednje delo umeščenosti v oddaljeni zgodovinski čas navkljub tudi nenavadno sodobno.

S prevodom sklepnega dela triptiha, ki je slovenskim bralcem podal tudi odgovor na krovni naslov romanesknega cikla Kaj pripoveduje pepel, je ta skupaj z avtorjevim Vzhodnim divanom (1989, slov. 2007) tudi v slovenščini zapolnil obe časovni liniji Karahasanove pisave. Času islamskega srednjega veka, ki ga izpisujeta navedena naslova, je z romanoma Sara in Serafina (1999, slov. 2011) ter Nočni shod (2005, slov. 2011) leta 1953 v Duvnu rojeni pisatelj sopostavil čas zadnje vojne v Bosni. In spoj obeh linij nenaključno, sugestivno in poetično dosegel s presenetljivim zaključkom zadnjega dela trilogije.

O avtorju. Literarna in gledališka kritičarka, esejistka, dramaturginja. Zbir gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na gradu je l. 2006 uprizorila avtorski projekt Moderato Cantabile po istoimenskem romanu M. Duras. Kadar ne piše, potuje in pleše tango.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Brskanje po pisanem pepelu

    Muanis Sinanović

    S prevodom Vonja po strahu se zaokrožuje slovenski prevod Karahasanove trilogije o življenju velikega perzijskega polimata – matematika, astronoma, pesnika – Omarja Hajama. Nabor treh romanov nosi krovno ime O čem pripoveduje pepel?. Gre za nenavadno ambiciozen pisateljski projekt, na katerega se je avtor med drugim pripravljal tudi z zelo poglobljenimi študijami vsakdanjega življenja v srednjeveškem seldžuškem imperiju.

  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 1. del )

    Urša Zabukovec

    To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

  • Pismo iz šestega nadstropja

    Ajda Bračič

    »Moral si bom poiskati novo stanovanje, bil sem trdno odločen, da bo tokrat takšno, v katerem bom lahko gostil kogar koli in kadar koli, v katerem bom lahko kadil in poslušal glasbo in telefoniral,« (1) piše Jurij Hudolin v romanu Ljubljanske ulice iz leta 2018 in s tem povzema najemniške sanje neke mladosti, ki so presegle rok trajanja, se razvlekle in razplodile v sanje drugih mladosti in drugih generacij – tudi v moje sanje in mojo generacijo, in to je vredno omeniti že na začetku.

Izdelava: Pika vejica