Pismo iz šestega nadstropja

»Moral si bom poiskati novo stanovanje, bil sem trdno odločen, da bo tokrat takšno, v katerem bom lahko gostil kogar koli in kadar koli, v katerem bom lahko kadil in poslušal glasbo in telefoniral,« (1) piše Jurij Hudolin v romanu Ljubljanske ulice iz leta 2018 in s tem povzema najemniške sanje neke mladosti, ki so presegle rok trajanja, se razvlekle in razplodile v sanje drugih mladosti in drugih generacij – tudi v moje sanje in mojo generacijo, in to je vredno omeniti že na začetku. Zato opravimo s formalnostmi – 

spričo globoko ponotranjenega gneva nad aktualno stanovanjsko situacijo in lastne eksistencialne stiske ta esej ne bo objektiven, daleč od tega. Pišem pač z neke pozicije, z nekega specifičnega koščka sveta in mišljenja, natančneje iz »na črno« najetega stanovanja v šestem nadstropju stolpnice v eni izmed velikih ljubljanskih sosesk, natančneje iz drobovja stanovanjske stiske, natančneje iz lastne strahopetnosti in pomanjkanja opevane podjetniške iznajdljivosti, ki bi mi omogočila kreditno sposobnost in s tem nakup lastne nepremičnine ali dostojen dolgoročni najem. Pišem predvsem tudi iz zanosa iluzije mnenjske in narativne svobode, ki mi jo omogoča pozicija piske eseja, in ne toliko iz kompetentne, a tudi nekoliko rigidne pozicije preučevalke arhitekture, ki jo v življenju sicer poskušam zavzemati. Pišem kratko malo tudi zato, ker mi bo honorar za ta esej pomagal plačati del mesečne najemnine. Berite ga torej previdno in s temi dejstvi v mislih. 

Nazaj k Hudolinu: kljub pravici do nedotakljivosti stanovanja, ki je nedvoumno vpisana v ustave našega območja vse od Vidovdanske dalje, je razkošje tega, da človek v najetem stanovanju lahko počne – torej, ne ravno tistega, kar se mu zljubi, ampak da na primer lahko kadi, posluša glasbo in telefonira, se pravi da lahko tam živi, za marsikoga postalo nepredstavljivo. Z najemninami, ki niso na nikakršen način regulirane in se zaradi pomanjkanja daljnosežne stanovanjske politike dvigajo v nebo, in kupninami, ki za pretežno večino prebivalstva postajajo nedosegljive, se nerazumno dvigujejo tudi zahteve najemodajalcev. Iskanje najemnih stanovanj v slovenskih mestih je postalo podobno kruti igri, iz katere je igralec hitro izločen. Imaš domače živali? Kadiš? Si pripadnik LGBTQ+ skupnosti? Morda rasne ali narodnostne manjšine? Imaš otroke? Nimaš redne zaposlitve? Si kljub rednemu prihodku nezmožen zagotoviti varščino v višini enoletne najemnine, potrdilo o nekaznovanosti, notarsko overjeno družinsko drevo in izkaz o popolnem posluhu? No, v tem primeru žal ne bo nič, za tabo je na seznamu namreč še dolga vrsta potencialnih najemnikov, ki so za polkletno garsonjero pripravljeni odšteti vsaj polovico minimalne plače. Pa srečno!

*

Stanovanjska stiska je kontinuirana in kronična, to je ugotovitev, ki jo lahko jemljemo kot aksiom. Ugotovitev, ki ne preseneti ravno zato, ker je tako presenetljiva – v času, ko se o stanovanjski stiski znova več govori in piše, ko se o njej več razmišlja, je dejstvo, da se v slovenskih mestih in na podeželju s pomanjkanjem stanovanj borimo že več kot stoletje, pravzaprav šokantno. Stanovanjska stiska je danes resda zaostrena, resda je dobila zobe, resda tisti, ki nas najbolj zadeva, torej mladi odrasli in pripadniki ranljivih skupin, o njej na glas in pogosto govorimo, opozarjamo, vpijemo – a ta stiska ni prva, ni nova, morda ni niti najhujša. To ne pomeni, da o njej ne bi smeli govoriti in da je ne bi smeli poskušati reševati! To tudi ne pomeni, da tožbe vseh, ki za najemnine piškavih stanovanj v mestih zategujejo pasove, ne štejejo ali da jim ne gre pripisovati pomena. To pomeni le, da se v dolgem stoletju, ki se razteza skozi več prelomov, dve svetovni vojni in na obronek tretje, skozi menjave ideologij, političnih struktur in družbeno-ekonomskih sistemov, skozi kot valček hitre menjave literarnih, arhitekturnih in drugih umetnostnih slogov, še nismo naučili, kako ljudem zagotoviti primerna stanovanja. Vsaka izmed stikajočih se dob tega stoletja je postregla z novimi težavami, a tudi z novimi razmišljanji in iz njih izpeljanimi dognanji na temo stanovanj. V vsaki izmed dob se je načrtovalo, gradilo in stanovalo. O vsem skupaj se je, in zato ta esej, tudi pisalo. 

*

Kako stanovanjska stiska v literaturo pronica danes? Od t. i. prostorskega obrata dalje tudi v literaturi prostora ne opazujemo več le kot ozadja nekega dogajanja ali priročnega orodja za gradnjo atmosfere, temveč kot konstitutivni del nekega besedila, malodane kot lik sam po sebi. Pričakovati bi bilo torej, da se bodo stanovanjske okoliščine, ki jih danes izkušajo in opazujejo mladi slovenski literati in ki jih pogosto tudi izrazito osebno zadevajo, na neki način pretočile v njihovo pisanje. Nekaj tega se je prav zares zgodilo, mnogo se verjetno še bo. Kot se pogosto zgodi, v literarnem ubesedovanju neke sočasne realnosti prihaja do zamika – zanj je namreč pogosto potrebna refleksija, za refleksijo pa časovni odmik. V preteklih denimo dveh desetletjih tako v svojem (seveda skrajno omejenem) bralnem in referenčnem repertoarju identificiram naraščajoče število literarnih del, ki se bolj ali manj neposredno ukvarjajo s stanovanjsko situacijo oziroma se je na tako ali drugačen način dotaknejo.

Na misel mi vztrajno prihaja roman Hiša Ivane Djilas, ki je leta 2016 opisal specifično situacijo družine z majhnim otrokom in staršema umetnikoma, ki si zaradi nerednih prihodkov in spreminjajočih se ekonomskih razmer ne more več privoščiti odplačevanja kredita za hišo. Roman je v tem kontekstu seveda zanimiv zaradi svojega neposrednega ukvarjanja s temo, ki jo tu naslavljamo, še bolj pa morda zaradi ideje, ki nekje v ozadju zavesti preveva protagonista, še vedno pa tudi velik del slovenskega sleherništva: ideje o hiši z belimi polkni, keramičnim petelinom na strehi in češnjo na vrtu. V elegantnem zamahu nekaj povedi s prav takšno idejo pomete Muanis Sinanović v začetku svoje zbirke esejev Beat v svetu, tudi sicer prepredene z med mlajšimi slovenskimi avtorji izstopajočim zavedanjem vsega prostorskega: »Poskusite živeti v Polju in Zadobrovi. Vrtički, ki dehtijo kot zaspani mački in preskrbljeni čakajo na tisti posebni dež, ki bo za vedno vse spral. Ki bo vrtičke spremenil v rajske vrtove. Stene vedno sveže prebarvanih družinskih hiš dišijo po ljubezni, ki se nikoli ni zgodila.« (2)

Vizije enodružinske hiše kot idealnega prebivališča za, torej, eno družino se tako literatura kot družba pri nas nista nikdar povsem otresli, njen izvor pa gre iskati v dediščini samograditeljstva druge polovice 20. stoletja, katere plod je tudi večina samostojnih slovenskih hiš, ki jih zagledamo ob naključnem sprehodu ali vožnji po polurbanizirani pokrajini. Kljub sočasnim velikim potezam organizirane stanovanjske gradnje v mestih namreč stanovanj nikoli ni bilo dovolj, in kdor je imel vsaj nekaj zemlje in dve zdravi roki, si je v nekem trenutku zgradil hišo – ta pa je postala sinonim za bivališče pridnega, zdravega, dobrega, ne preveč in ne premalo uspešnega državljana. K hiši kot mitu stremimo še danes, včasih, kot opisuje Djilas, tudi na račun lastne pogube. 

*

Vprašanje, ali lahko literatura nekako vpliva na dogajanje v svetu in ali bi to morala početi, se mi zdi preseženo. Literatura se ravna po lastnih zakonitostih, ki pa so neposredno zvezane z zakonitostmi sveta. Literatura in svet soobstajata, redita se in rasteta v trebuhih drug drugega kot figurice babušk. 

Tudi arhitektura se, mimogrede, pogosto ukvarja s podobnim vprašanjem. Najbrž enako velja za prav vsako stroko, ko bi se kot zmeden najstnik rada postavila v središče vrtenja. 

Zato je razmerje med literaturo in stanovanjskim problemom vsekakor vredno preučevanja, vendar bi bilo misliti, da bo literatura na stisko ponudila kakšen odgovor, da jo bo obsodila, ji ponudila alternativo, jo nekako razkrinkala ali s svojimi vpogledi navdahnila stanovanjsko revolucijo, banalno. Dopustiti moramo, da se literatura ravna v skladu z avtonomnimi, neodvisnimi in kljub vsemu malce misterioznimi vzvodi, ki narekujejo avtorjem, kaj in kako naj pišejo. Avtonomijo, ki jo odrešuje podrejenosti napredku in ozkim interesom odločevalskih skupin, dopustimo tudi arhitekturi. Analiza prisotnosti stanovanj in stanovanjske krize v literaturi zadnjega stoletja je zato lahko analiza posamičnih, četudi med seboj povezanih primerov ubesedovanja te kompleksne teme, ki zaznamuje vsakogar izmed nas na izjemno osebni, izjemno intimni ravni, ne pa tudi analiza sprememb v stanovanjski gradnji, ki so se hkrati z literaturo ali zaradi literature zgodile, čeprav najbrž lahko predvidevamo, da so takšne spremembe obstajale. Prav tako to ni analiza sprememb v literaturi, ki so se zgodile zaradi sprememb v stanovanjski gradnji, čeprav lahko predvidevamo, da so tudi takšne spremembe obstajale. 

*

Zavedanje, da stanovanjska stiska pri nas traja že več kot stoletje in da ni le stvar današnjega dne, ne prinese nikakršnega zadoščenja, nikakršnega zadovoljstva. Pred stoletjem: 1922, pravkar se je končala vojna, v veljavi je rapalska meja, ljudje se priseljujejo v mesta in industrijska središča, vlada strašanska stanovanjska stiska. Z rekvizicijo se stanovanja odvzemajo lastnikom in prerazporejajo med ljudi glede na število sob in število družinskih članov. Najemnina je maksimirana – to v medvojni kapitalistični državi omogoča vsaj nekaj nadzora nad stanovanjsko varnostjo prebivalcev, čeprav so pri tem najnižji in najbolj ranljivi sloji pogosto spregledani. Obdobje med obema vojnama v Ljubljani zaznamujeta pomanjkanje stanovanj in prenatrpanost, ki skupaj s pravkar minulo epidemijo španske gripe zlagoma zaplodita arhitekturne modernistične ideje o čistih, svetlih, prezračevanih in dostopnih stanovanjih. Ideja je seveda globalna, slog pa internacionalen – tako ga celo poimenujejo. Vsa Evropa se spopada s sorodnimi težavami, a slovenske so kljub vsemu specifične. V desetletjih pred tem se je slovensko ozemlje postopoma industrializiralo in pojavil se je sloj prebivalstva, ki je zahteval novo stanovanjsko tipologijo: delavstvo. Meščanska stanovanja so za njihove spremenjene potrebe in življenjski slog neprimerna, prevelika za vzdrževanje, pa tudi premalo jih je. Delavskih stanovanj še ni, o njih se šele razmišlja, se jih šele začenja snovati. 

Kmečka bajta in podeželska domačija zato prav takrat tudi v literaturi zlagoma dobivata ambivalentno vlogo, ki jima je do neke mere lastna še danes in ki lahko vznikne le kot posledica postopnega odmikanja od dejanskega stika z njima: kmečka hiša bodisi kot idiličen spomin ali romantična predstava o življenju z zemljo bodisi kot prispodoba nazadnjaškega, revnega životarjenja. Kmečka hiša je predhodnica te svetle utopije, individualne družinske hiše, o kateri smo govorili prej. V obeh primerih predstavlja diametralno nasprotje mestu. Tam, na drugi strani, zgostitev prebivalstva prinaša izmenjavo idej, duhovno širino in materialno blagostanje, obenem pa tudi pogoste konflikte, razvrat in razslojevanje, ki bedo nekaterih sopostavlja z bliščem drugih. Ob velikem priseljevanju v mesta med svetovnima vojnama in pomanjkanju primernih nastanitev se na obrobju dveh največjih slovenskih središč, Maribora in Ljubljane, spontano razvijejo barakarska naselja, slumi v pravem pomenu besede, kjer so bivalni pogoji bistveno slabši kot na podeželju, higienski standardi pa praktično neobstoječi. F. S. Finžgar v reviji Dom in svet leta 1935, sočasno z dejanskim razraščanjem barakarskih naselij, objavi povest »Sibirija« – to je namreč ljudsko ime za enega izmed ljubljanskih slumov (poleg Galjevice, Rakove jelše in Tomačevega). In »[i]me,« pravi Finžgar, »ustvari ljudska duša. To ime je vselej pravo. Vselej zadene bistvo. Zato so zdeli naselbini izgnancev na široki ravnini, kamor jih je zrinilo mesto, ime Sibirija …« (3) 

Minimalni bivanjski standard, ki je danes uzakonjen, četudi ga praksa kdaj pa kdaj zaobide, je leta 1922 koncept, ki se šele začenja pojavljati v strokovnih krogih. Ljudje živijo povsod. Verjetno ni lepše ilustracije ljubljanskega življenja v tridesetih od Kovačičevih Prišlekov, ki nadrobno popisujejo tako znane v tistem času grajene stavbe kot tudi anonimna stanovanja, barake, prve večstanovanjske komplekse in njihove interierje. Sprehod skozi Ljubljano Kovačičevega otroštva je sprehod skozi bedo, polno prepišnih hodnikov, umazanih rjuh in prenatrpanih spalnic, ki kljub vsemu tu in tam povrže čudež lepote. Kovačičeva dela so razpredena po mestih in predmestjih kot razvejen zemljevid, ki poleg prostorskih dimenzij vzpostavlja tudi družbene, ekonomske, ideološke, medosebne in duhovne koordinatne osi. Ko govorijo o vsem drugem, pogosto in z zvonko preciznostjo govorijo o prostoru, o stanovanjih. In ko govorijo o stanovanjih, govorijo o ljudeh, o neizbežni dvojnosti stanovanja in delovanja, ki je združena v besedi bivanje. 

*

Predlagam čudaško igro: berimo Prišleke in pozabimo, da se dogajajo pred stoletjem. Predstavljajmo si, da se dogajajo danes. Zamišljajmo si, da smo se namesto v Finžgarjevi »Sibiriji« prav letos znašli v enem ljubljanskih predmestij ali denimo v nelegalnem naselju na jugu prestolnice, kjer ljudje zares (kot tudi še marsikje drugje) živijo brez električne in vodovodne napeljave. Prostori, ki jih naseljujemo danes, so resda povečini videti drugačni kot pred stoletjem – pa je res tako drugačna tudi stiska? In kaj lahko odgovorimo Jožetu Javoršku, ki leta 1965 v Vodniku po Ljubljani svari: »Občutje, da bo Ljubljana, če bo rastla tako, kot raste danes, preplavila z bloki in stolpnicami in z novimi ljudmi Ljubljansko polje tja do Save, zavrta navsezadnje v človeka zelo strogo vprašanje: kaj bo iz teh ljudi? Kako bodo živeli?« (4)

*

Vsej medvojni stiski nasproti (arhitekturni) modernizem zlagoma prinese drugačen način življenja. Še ena vojna, in hop, tu je novo obdobje, nova ideologija, nova družbena ureditev. Frustracija razslojevanja, umazanije in blišča, bolezni in pomanjkanja prostora se manifestira v novih tipologijah delavskega stanovanja za eno družino – ne prevelikega in ne premajhnega, svetlega in opremljenega s kopalnico in kuhinjo – in kasneje v soseski, biseru povojnega urbanizma. Ni vsaka skupina hiš, blokov ali stolpnic soseska, ne, ta ima svoje zakonitosti, mora biti ubrana, načrtovana z mislijo na celoto. Zelo rada jih imam, ljubljanske soseske druge polovice 20. stoletja, saj z razkošno številnostjo svojih stanovanjskih enot še danes s streho nad glavo preskrbujejo večino mestnega prebivalstva, s funkcionalnostjo, kakovostno gradnjo in ambicioznostjo ureditev pa pričajo o tem, kaj bi od stanovanjske gradnje pričakovali tudi danes. V stanovanju v šestem nadstropju stolpnice v eni izmed teh sosesk spim, ljubim, obžalujem, jem in pišem (torej bivam) že zadnjih sedem let. V stanovanju v šestem nadstropju stolpnice v eni izmed teh sosesk pišem tudi ta sestavek. 

A velike soseske so še danes pogosto na slabem glasu. Blokovska naselja so kljub svojim številnim pozitivnim lastnostim očitno v nasprotju s slovensko dušo, ki hlepi po lastni hišici, po lastnem vrtičku, po kosu zemlje, kamor se je pred svetom moč zateči za ograjo. 

»Preveč sem utrujen od arhitekture, treba mi je vreči samo pogled na levo na skupaj stisnjene bloke, podobne zasidranim čezoceankam s številnimi kabinami namesto stanovanj, pa me že zgrabi jeza nad denaturiranostjo … po mojem v nobenem stoletju ni človek s tolikšnim gnusom in zlovoljo gledal na izrazne oblike stavbarstva kot v našem času …,« (5) znova toži neumorni popisovalec krajev in prostorov Kovačič v Kristalnem času. Fužine so sčasoma postale najbrž najbolj literarizirana izmed slovenskih sosesk: omenimo le najočitnejši obdelavi njihovega tkiva, Vojnovićeve Čefurje raus! in Skubičev Fužinski bluz. 

»Posedanje pred blokom je fužinski nacionalni šport. Najbrž je tako v vsakem naselju, ampak na Fužinama je ta panoga razvita do maksimuma. Jebiga, majhna stanovanja, velike družine, napeti odnosi, nizek standard. Vsaka velika družina ima zaradi nizkega standarda v majhnem stanovanju samo eno televizijo in potem so odnosi napeti, ker se stalno kregaš, kdo bo gledal teve.« (6)

Vojnović enači eno televizijo z nizkim standardom, kar je vsekakor bistvena izboljšava od Sibirije in barak brez ogrevanja in vode. A kljub temu: stanovanjska stiska je kontinuirana in kronična. A kljub temu: gradnja megalomanskih novih sosesk za mnoge ne reši stanovanjske stiske, a kljub temu: stanovanja so še vedno predraga. V resnici v času gradnje Fužin nikomur ni prav krasno živeti v skupnosti, in prebivalci enodružinskih hiš (ponosni samograditelji, avtorji razdrobljenosti slovenske krajine) na velike soseske gledajo s privihanimi nosovi. Paradoksalno tisto obdobje, ki najbolj poudarja skupno dobro, iz ljudi naredi velike individualiste. Če so velike meščanske večstanovanjske hiše časa med obema vojnama imele skupne kuhinje, kopalnice in večnamenske prostore, v sedemdesetih in osemdesetih postane jasen standard, da ima vsako stanovanje ne le svojo kopalnico, temveč svoj pralni stroj, svoj hladilnik, svoj teve. Še sušilnice zlagoma prihajajo iz mode. Stanovanje postane zaključena celota, individualno kraljestvo, v katerem je prebivalcu na voljo vse udobje sodobnega bivanja – vsaj v teoriji. 

Ampak vsi ti ljudje! Preveč ljudi, premalo ograj, premalo zasebnosti, premalo vrta, že od nekdaj. »Ponoči ni nikoli tako spokojno, ker se do poznih ur vračajo domov stanovalci, ključi škrtajo v ključavnici, vrata cvilijo, pod se trese in iz cevi vodovodne napeljave se oglaša žalobno tuljenje vode, ki jo kdo kje toči, kakor bi tarnala sama speča hiša,« (7) tarna Mira Mihelič v Mavrici nad mestom leta 1964. Mit o hiši kot zatočišču, kot odrazu individualizma tako navznoter kot navzven, kot otoku lastništva v poplavi skupnega, vztraja. 

In potem je leto 1991 in se znova vse spremeni. 

*

Recimo, da nastane nova država. Recimo, da se odloči od prejšnje države odmakniti z ideologijo in družbeno-ekonomskim sistemom. Recimo, da mora za to uvesti nova pravila igre, in da bi ljudje razumeli, da gre za res drastičen premik, mora vse skupaj podkrepiti tudi z močnimi gestami. Recimo, da je ena izmed teh gest odprodaja lastnine, ki je prej (vsaj na papirju) pripadala skupnosti. Recimo, da gre za privatizacijo družbenih stanovanj. Recimo, da je takšna gesta za ljudi mala šola novega sistema – kapitalizma – in da se nekateri v tej šoli odrežejo bolje od drugih. Recimo, da so vsa stanovanja naprodaj po enotni odkupni ceni, ne glede na lokacijo, za katero vemo, da je v svetu nepremičnin bistvenega pomena. Recimo, da v tistem trenutku stanovanje ni več dom, ampak postane nepremičnina. Recimo, da nekateri ljudje po izjemno nizkih cenah odkupijo stanovanja v prestolnici. Recimo, da so s tem preskrbljeni. Recimo, da so s tem preskrbljeni tudi njihovi potomci. Recimo, da imajo vsega preveč. Recimo, da jim v novi, k dobičku usmerjeni ekonomiji ni treba plačevati najemnine. Recimo, da si zato čez nekaj deset let lahko privoščijo nakup še enega stanovanja brez kredita. Recimo, da si privoščijo še eno stanovanje, ki ga nato oddajajo najemnikom, z najemnino pa pokrivajo kredit za tretje. Recimo, da je tako. 

Recimo tudi, da si nekateri drugi ob razprodaji stanovanj pridobijo nepremičnino na manj zaželeni lokaciji. Recimo, da je s tem njihov stanovanjski problem rešen, ampak obogateli pa niso. Recimo, da si nekateri spet tretji ob razprodaji stanovanj ne pridobijo sploh ničesar. Recimo, da ne znajo izkoristiti priložnosti ali pa v tistem trenutku nimajo denarja. Recimo, da imajo tudi oni otroke. Recimo, da tudi njihovi otroci odrastejo in se preselijo v mesto. Recimo, da ti otroci, ki nimajo v lasti nobene nepremičnine in tudi nobene ne bodo podedovali, ker njihovi starši ob pravem trenutku niso imeli denarja ali pa niso znali izkoristiti priložnosti ali kaj tretjega, da torej ti otroci plačujejo polovico svojega prihodka za najemnino stanovanja, ki ni nikakor regulirana ali nadzorovana, in da to najemnino plačujejo otrokom tistih staršev, ki so ob pravem trenutku znali izkoristiti priložnost ali pa so imeli denar ali pa kaj tretjega, in s tem in še z varčevanjem za nekoč morda nekaj svojega ali pa zgolj za varnost v starosti stradajo svoj bančni račun, s katerim tako ali tako niso kreditno sposobni, ter pitajo bančni račun otrok tistih drugih staršev, ki s tem denarjem potem odplačujejo kredit za tretje stanovanje, kamor se bo kmalu lahko vselil nov najemnik, ki bo prav tako otrok staršev, ki niso znali izkoristiti priložnosti ali niso imeli denarja ali pa kaj tretjega.

Recimo, da je tako in da se cikel ponavlja, da se kljub trudu stanovanjskih skladov in glasnemu opozarjanju nevladnih organizacij in posameznikov stvari bolj in bolj zaostrujejo, da cene rastejo in da je vse videti brezupno, saj bi rešitev morala priti hkrati od spodaj in od zgoraj, saj bi moralo iti za koordinirano akcijo in konsenz vseh dejavnikov, kar pa je malo verjetno, saj so interesi različni in je največji interes seveda interes po denarju. Recimo, da je tako, ker je privatizacija družbenih stanovanj pred desetletji rešila stanovanjsko vprašanje ene generacije, nato pa skupaj z drugimi dejavniki povzročila veliko ekonomsko razslojevanje, medtem ko se s stanovanjsko politiko dolgo ni nihče ukvarjal. Recimo, da se je o vsem skupaj kljub vsemu pisalo. Recimo, da je stiska nove generacije mladih odraslih, ki niso bili otroci tistih staršev, ki so znali izkoristiti priložnost, našla svojo ubeseditev v literaturi. Recimo, da neka ženska, ki ji ne moremo več reči mlada, v najetem stanovanju v šestem nadstropju stolpnice v eni izmed ljubljanskih sosesk, kadar ne more spati, zato prižge luč in v roke vzame knjigo. Recimo, da bere o tem, da v svoji stanovanjski stiski ni sama, in recimo, da ji je zato nekoliko laže. Recimo. 

*

Razprodaja družbenih stanovanj je prinesla nekaj nepredvidenih posledic, s katerimi se soočamo danes. Gre za najbrž najbolj drastičen poseg v stanovanjsko politiko od druge svetovne vojne dalje. Poleg omenjenega razslojevanja in dolgoročnih sledi v slovenski ekonomski krajini je stanovanjski zakon iz leta 1991 znova utrdil slovensko željo po lastni nepremičnini, po lastnem kosu domače grude (četudi etažnem). »Ne skrbi, mama. Imam stanovanje, kupila sem ga po Jazbinškovem zakonu, moje je, vse je v redu,« slišimo v Mazzinijevem romanu Izbrisana iz leta 2014, kasneje pa isti roman postreže tudi z izjavo: »V Ameriki ležijo po tleh, dobro, da smo pri nas vsi lastniki stanovanj. Vsaj enega, no.« (8) In res, Slovenke in Slovenci smo še danes večinoma lastniki nepremičnin, v katerih prebivamo – vsaj ene. Nekateri so seveda lastniki desetih ali več, nekateri pa nis(m)o seveda lastniki nobene. Lastništvo ni pogoj za srečo niti ni pogoj za varno, mirno, udobno bivanje. Vse to bi se dalo doseči tudi z reguliranim in dobro premišljenim najemniškim področjem, ki bi za marsikoga lahko ponudilo izvrstno alternativo kreditnemu suženjstvu in neskončnemu hlepenju po tisti stabilnosti, ki jo danes pri nas ponuja le lastništvo nepremičnine. Nezaslišanemu razslojevanju bi se dalo zoperstaviti s spretno urejenim nepremičninskim davkom, ki bi preprečeval kopičenje nepremičnin in reguliral število praznih stanovanj. Odgovore na pereča vprašanja stanovanjske stiske poznamo že dolgo – do njih nam je pomagalo stoletje raznolikih izkušenj –, le upoštevamo jih ne. 

Priznati moram, komaj čakam prvi roman o nepremičninskih tajkunih, tujih vlagateljih in luksuznih stanovanjih v središčih mest. In še bolj neučakano čakam konec tega romana.

*

»Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.« (9)

To ni literarni citat, čeprav se morda sliši precej fiktivno. 

*

V kratki zgodbi »Hiša« Tine Vrščaj srečamo Jacka, moškega srednjih let, čigar edina srčna želja je imeti lastno hišo. Jacek vse življenje varčuje, premleva, gara in si izmišlja možnosti, kako bi do takšne hiše, vsaj hišice, lahko prišel. Vmes kontemplira: »Grizel si je ustnice in razmišljal, zakaj milijoni ljudi po vsem svetu premorejo svojo hišo in vrt, pa niso nič posebnega. Niso ne bolj pridni ne bolj sposobni ne lepši od njega. S čim so si oni prislužili hišo? Mogoče so jim pomagali starši, morda so hišo podedovali, okoristili so se z inflacijo, s spremembo sistema. Jacku je uspelo zamuditi vse priložnosti.« (10) Ko Jacku po dolgih letih odrekanja in zavidanja vredne osredotočenosti na svoj cilj na stara leta končno uspe priti do nekakšne bivalne vrtne ute, potem pa mu jo pristojni organi zaradi birokratskih zapletov poskusijo odvzeti, se zgodba konča krvavo. Moč varnega in posamezniku umerjenega prebivališča, pa naj bo to hiša, stanovanje ali kaj tretjega, je najizrazitejša, najbolj strahotna ravno takrat, kadar takšnega prebivališča ni in kadar zanj tudi ni prav velikega upanja. In za marsikoga je ta trenutek zdaj. 

Prostor je omejena dobrina in čedalje bolj jasno postaja, da bo v prihodnosti postal še bolj iskan, s tem pa še bolj podvržen trgu. Stanovanjska situacija pri nas se bo brez dvoma še zaostrila, proizvedla še več Jackov. Literatura dobrohotno odpira vrata v širok, razkošen miselni prostor, ki ga lahko brez najemnine in kreditov naseli prav vsakdo – kakšna lepa misel. A kljub temu: za posameznikovo naseljevanje tega mentalnega prostora, za sodelovanje v skupnosti, za miselno in duhovno širino je temu posamezniku najprej treba zagotoviti varen in udoben fizični prostor. Zagotoviti mu je treba stanovanje. 

Za pomoč pri zbiranju referenčnih literarnih virov se iskreno zahvaljujem kolegoma Andražu Keršiču ter dr. Milošu Koscu.

¹ Hudolin, J. (2018). Ljubljanske ulice. Maribor: Litera (Zbirka Piramida).

² Sinanović, M. (2021). Beat v svetu. Ljubljana: LUD Šerpa

³ Finžgar, F. S. (1935). »Sibirija«. Dom in svet, letnik 48. številka 9/10.

⁴ Javoršek, J. (1963). Vodnik po Ljubljani. Maribor: Obzorja.

⁵ Kovačič, L. (1990). Kristalni čas. Ljubljana: DZS.

⁶ Vojnović, G. (2008). Čefurji raus!. Ljubljana: Študentska založba.

⁷ Mihelič, M. (1964). Mavrica nad mestom. Ljubljana: Cankarjeva založba. 

⁸ Mazzini, M. (2014). Izbrisana. Novo mesto: Goga. 

⁹ Ustava Republike Slovenije, 1991.

¹0 Vrščaj, T. (2018). »Hiša«. Plašč. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS