O zvonovih

Bržkone ima vsakdo, ki je kdaj prebival na slovenskem podeželju, do zvonov ambivalenten odnos. Cerkvice, enakomerno posajene po valujočih gričih, zvonijo vsako polno uro ali celo vsake četrt ure, zvečer ob mraku (Marije zvoni), pred mašo, ob porokah in pogrebih faranov, ob koncu tedna (teden je umrl), ob praznikih, nekdaj tudi ob naravnih nesrečah.

Vse to čez pokrajino razgrinja nevidno obveščevalno mrežo, ki ozemlje napolnjuje s koordiniranim zvenenjem, včasih neizbežno kakofonijo, in naznačuje enakomerni ritem tukajšnjih običajev. Tudi če ne vemo, kaj nam poskušajo sporočiti, so zvonovi v teh krajih del krajinske zvočne slike, donijo s svojih visokih stolpov in prek širjav pošiljajo brzojavke tistim, ki jih znajo razumeti. Sama vsakokrat zatrepetam kot Pavlovov pes: ob enakomernem zvonjenju iz daljave pred mano zmerom vstaja kakšna podoba izpred desetletij, podoba pravkar razorane zemlje, pepela dedkove cigarete, bele obhajilne obleke, zgodnjega jutra, ko na nekem zidanem štedilniku v loncu brbota velikonočna šunka. Ob pritrkavanju je slika drugačna: pod koraki škripa siv pokopališki pesek, vsenaokrog so dež in črne postave, iz zadaha puhtita brinjevec in grenka kava, tu je dolgo postavanje v mrliški vežici, stotine mojih sožalij, pred nosom rosna sapa, v želodcu kepa od žalosti in postanega narezka.

Nezavedna povezava med zvonovi in minulostjo se mi je v vsej svoji silovitosti razkrila, ko sem prvikrat slišala »High Hopes« skupine Pink Floyd: ob pritrkavanju, ki uvede to nostalgično resignirano skladbo in kasneje ves čas ohranja njeno ritmično ogrodje, sem se že takoj spontano scmerila, skozi leta pa ob tej skladbi v skupnem seštevku najbrž največkrat pretakala solze, celo večkrat kot ob melanholičnih indie popevkah, ki so zaznamovale prva razočaranja v ljubezni. »Looking beyond the embers of bridges glowing behind us / To a glimpse of how green it was on the other side,« se v preteklost otožno zazira David Gilmour, malo kasneje pa sijajno ubeseduje večno človeško stanje neizpolnjenosti: »Encumbered forever by desire and ambition / There’s a hunger still unsatisfied / Our weary eyes still stray to the horizon / Though down this road we’ve been so many times.« Kraj, kamor nas vlečejo ambicije in hrepenenja, proti kateremu se spet in spet pehamo, namreč pogosto leži v nezavedni in brezskrbni preteklosti, ki ni nikdar obstajala, v času, visokih, naivnih pričakovanj.

Marjetka Golež Kaučič ugotavlja, da je zvon kot inštrument »najbrž največkrat upodobljen v slovenski moderni, če ne bo to veljalo celo za vso slovensko besedno umetnost.« Kontemplativno naravo zvena zvonov iz daljave zasledimo pri mnogih slovenskih književnikih, pa naj gre za spominjanje preteklosti, zazrtost v prihodnost ali pa nerazložljivo hrepenenje po obeh hkrati. Mogočni zvok zvona, več ton težkega kovinskega telesa, ki zabrni vrh zvonika, s svojo frekvenco simbolno ne prekriva le okoliških krajin, temveč spaja različne prostore in čase, nekdaj pa so verjeli tudi, da (s pomočjo zavetniškega svetnika ali morda česa še bolj starodavnega od njega) varuje pred nesrečo ter očisti svojo okolico škodljivih vplivov. V vsakem primeru zvonovi naznanjajo spremembo, neki začetek ali konec. V Davidu Copperfieldu pravi Charles Dickens: »A zvonovi so mi s svojim zvonjenjem trpeče pripovedovali o spremembah, ki vladajo vsemu; pripovedovali o svoji lastni starosti in mladosti moje lepe Dore; in o mnogih, nikdar postaranih, ki so živeli in ljubili in umrli […].« Ritualno ponavljajoče se zvenenje, ki nas umešča v zgodovinski in osebni čas, pa je povezano tudi z dejstvom, da so zvonovi dobršen del preteklega tisočletja po evropskih pokrajinah nastopali kot vazali cerkvene oblasti ter zapovedovali potek delovnega dneva – pogojevali so prebujanje in leganje k počitku, čas dela in čas praznovanja. Kolikor zvonovi pozivajo k zaziranju vase in v čas, toliko so torej tudi nosilci vsega normativnega, glasniki na videz nespremenljivega reda dogmatskih zapovedi. Svojevrsten uspeh bi torej predstavljalo preseganje pogojnega refleksa, ki nas prevzame med donenjem, ter odklon v bolj svobodno, drznejšo smer.

Zvonovi se, hecno, pojavijo tudi v refrenu skladbe »Fairytale of New York« irske skupine The Pogues, katere vokalist Shane MacGowan je svoj poslednji božič doživel že lani. Besedilo pripoveduje o paru irskih priseljencev v New York, v katerem partnerja drug drugemu očitata svoj življenjski neuspeh, obenem pa se spominjata svojega prvega skupnega božiča, ki je bil poln upanja in zanosa. Če so »High Hopes« privzdignjeni, nekoliko kriptični in skrajno poetični, je »Fairytale of New York« sočno prizemljena. Četudi prav tako pripoveduje o razočaranju neizpolnjenih pričakovanj, se zvonovi v njej uglašujejo na druga boleča mesta. A zvoniti po toči je v obeh primerih prepozno – vsi ti božiči so že prešli, ostane nam morda le še ena, še zadnja sprememba.

Sploh v prazničnem času globoke zime se zvonovi slišijo še pogosteje kot običajno. Zazvonili bodo ob božiču, ob prelomu v novo leto in nas znova opomnili na nenehno pretakanje časov, na stalnost sprememb. Preden ura odbije dvanajsto, navadno razmišljam o dosežkih in obžalovanjih preteklega leta ter pričakovanjih za novo. Bim, se zaobljubljam, bam, obžalujem, bom, načrtujem, bim, si očitam, bam, sem hvaležna, bom, si želim. Želim si, da bi bilo tokrat zvonjenje zvonov res napoved nečesa novega, in ne le ponovitve starega, sledenje ciklom pa ne le reprodukcija, temveč variacija, podobna iracionalnemu številu, ki si upa vsakič za nianso odstopiti od svoje prejšnje periode. Želim si, da bi se lahko vsi skupaj ozrli na vse pretekle božiče, na običaje, rituale in navade, ter se vanje ravno prav vpeli, kje drugje pa se iz njih spet izpregli, odstopili od podedovanih zablod in zamer in spoštljivo ugovarjali rečem, ki nas ukalupljajo v škodljive prastare vzorce. Želim si, da bi imeli do sebe visoka pričakovanja, sploh kar se tiče etičnih odločitev, ki jih sprejemamo kot posamezniki in kot družba. Želim si, da bi bilo veliko reči takšnih, kot že so – le malo drugačnih, predvsem z manj tega, kar bomo vse prehitro obžalovali.