Silvija Žnidar

Avtorjevi novejši prispevki

• Dejavna smrtnost glagola

  (Kritika, komentar, 8 min)

  Verjetno ni pesnice, o kateri bi se toliko pisalo oziroma okoli katere bi se formiralo toliko raznoraznih diskurzov, kot se jih je okoli Sylvie Plath. Verjetno spada tudi med tiste avtorice, katerih življenje je pritegnilo skoraj toliko (ali celo več) zanimanja kot njihovo delo. Po njeni tragični smrti so se začeli množično pojavljati njeni občudovalci, sledilci in oponašalci: skorajda bi lahko govorili o kultu Sylvie Plath.

• Babilon bolečine

  (Kritika, komentar, 12 min)

  »Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

• Srhljivi objem razkroja

  (Kritika, komentar, 8 min)

  Mojstrstvo proze ameriške pisateljice Shirley Jackson (1916–1965) je v tem, da v ničemer ne pretirava. Čeprav avtorica pogosto operira znotraj … →

• Krasni novi Ballardov svet

  (Kritika, komentar, 7 min)

  Podobe opustošenja oziroma popolnega izčrpanja sveta, ki s sabo prinaša apokaliptične razsežnosti, fetišizacija in erotizacija tehnologije ter materialnosti, mehaničnosti, agresivna, v vse vpadajoča in vsepričujoča prisotnost medijske kulture, sakralizacija trgovinskih centrov in potrošništva, skrajna individualizacija in čustvena iztrošenost, sterilnost – to so le nekateri izmed vidikov, fragmentov in elementov proze J. G. Ballarda, ki z neizprosno preciznostjo in brezkompromisnostjo secira postmoderno, postkapitalistično in postindustrijsko družbo 20. stoletja.

• Ujeti negibnost trenutkov, onemogočiti minevanje

  (Intervju, 9 min)

  Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.

Vsi avtorjevi prispevki