Silvija Žnidar

Avtorjevi novejši prispevki

• Pisava, posameznik in družba

  (Kritika, komentar, 8 min)

  Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

• Vse te drobne apokalipse sveta

  (Kritika, komentar, 7 min)

  Za T. S. Eliota se v Votlih ljudeh konec sveta ni zgodil s pokom, temveč s hlipanjem. Tudi v najnovejši zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška s pomenljivim naslovom Zgodbe za lažji konec sveta smo – razen zaključnega teksta – daleč stran od velikega, apokaliptičnega poka, srečujemo se predvsem s posamičnimi, individualnimi kataklizmami, z besedili, ki svojih likov ne spodnesejo v veliki eksploziji, ampak deluje, kot da so posrkani v neki kaotičen, nenaden trzljaj, ali jih morda pokosi banalna rutina (lastnega življenja) ali pa jih izniči bizarna situacija.

• V imenu izkoreninjenosti

  (Kritika, komentar, 7 min)

  Palestinski pesnik Mahmud Darviš je dejal, da je izgnanstvo mnogo več kot zgolj geografski koncept, kajti izgnanec si lahko v svoji domovini, v svoji hiši, v svoji sobi. Te besede so se mi porodile ob branju dela Napol morilke, najnovejšega romana pisateljice Jedrt Maležič.

• Harmonija svetlobe in sence

  (Kritika, komentar, 7 min)

  Poezija, ki je izjemno jasna, krhka, presojna in neposredna, hkrati pa tudi enigmatična, gosta in pomensko obtežena: tako bi lahko povzeli prvi vtis ob branju pesniške zbirke Zimski recepti iz kolektiva pesnice (in Nobelove nagrajenke) Louise Glück. Avtorica, za katero se zdi, da z vsako novo knjigo nadgrajuje, transformira svojo poetiko, se nam tokrat predstavlja v malce krajši obliki, tudi same pesmi se ponašajo predvsem z izčiščeno kračino, asketskostjo, zgoščenostjo.

• Razgiban ritem človeškega

  (Kritika, komentar, 7 min)

  Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej.

Vsi avtorjevi prispevki