Vrtenje okoli črno-ognjene osi sveta

Večno vračanje je filozofski koncept, ki ga ponavadi najprej povežemo s Friedrichom Nietzschejem, v rabi pa je bil že pred njim in po njem, uporabljalo se ga je tudi v književnosti in drugih vednostih, umetnostnih panogah. Ko znova prebiram poezijo Svetlane Makarovič, tokrat njeno zadnjo zbirko Ognji in sence, mi pride na misel ravno ta pojem večnega vračanja, vendar obarvan z malce temnejšim koloritom, kot smo ga morda vajeni: gre za nekakšen zlovešči krog (kot bi rekel Pierre Klossowski), znotraj katerega se nenehno reproducira, preraja, na novo vznika neko neustavljivo človeško zlo, krutost – gre za cikel, ki je poln grenčine, gorja, smrti in trpljenja, ki se okoli človeškega življenja, njegove biti, zateguje kot »večni« uroboros, kača, ki grize lastni rep. Tudi učinkovanju narave so pripisani neki krogotok, premene, transformacije (»Nekoč bo ogenj / oceane posrkal / in zvezda postal«). Že sama oblikovna konstrukcija zbirke Ognji in sence nakazuje sicer na nekakšno zaokroženost, cikličnost. Zbirka (v osnovi razdeljena na dva večja tematska sklopa, ognje in sence) je sestavljena iz ciklov s pomenljivimi poimenovanji, kot so »Danes«, »Črn prstan«, »Sveča«, »Bandiera«, »Tema«, zaključi pa se s poglavjem »Knjiga«: kot da se delo metapoetološko vrača samo vase, kot da se vsa temina sveta, izlita v jeziku, vpiše, vpije v knjigo in tako ohrani, prenaša besede, spomin, ideje naprej. Tudi naslovnica zbirke poudarja nekakšno nokturno-ognjeno kroženje. Začetnici samostalniških besed iz naslova zbirke tvorita O ǀ S, kar eksplicira kontrastno, nenehno vrtenje okoli osi obstoja, ki jo – izmenično – napolnjujejo, ji dominirajo sence in ognji.

Makarovič tudi v tej zbirki nadaljuje z rabo krajše pesniške forme, haikujev, ki jih je objavila že v zbirkah Zima vezilja (Mladinska knjiga, 2016) in Naj bo poleti (Mladinska knjiga, 2018), ki sta prav tako – bolj ali manj – tematsko zastavljeni. Pesnica se tukaj zanaša predvsem na formalno »izročilo« haikujev, uporablja njihovo metriko, oddalji pa se od tradicionalne vsebinske podstati te japonske pesniške oblike; čeprav najdemo tudi pri Makarovič podobe iz narave, namige na cikličnost, pretakanje časov, pa so te prispodobe zaznamovane z ostrino, grozo, strahom ali kakšno drugo močno emocijo, medtem ko so za »klasične« haikuje značilni nekakšno mirno motrenje, (stoično) spremljanje in sprejemanje premen, čudenje naravi in presežnemu v njej ipd. Makarovič pa se, kot je karakteristično za njeno poetiko, loteva svojih značilnih topik in motivov – od izgnancev in obstrancev, sodobnih, »zaznamovanih« čarovnic, krutega človeškega ravnanja s sočlovekom in naravo preko različnih manifestacij zla (od njegovih konkretnih do bolj metaforičnih izrazov), neizbežnega fatalizma do slik nesrečnih ljubeznih, osamljenosti, apeliranj na smrt in pozabo. Vmes pa se najde tudi kakšna toplejša iskrica upora (v ciklu »Bandiera«), ki apelira na partizanski, skupnostni boj (»Svoboda zasijala / bo s titovko v zrak«). Skratka, še vedno smo vpotegnjeni v njen temačni, a enigmatično »privlačni« horror mundi. Seveda smo pri pesnici, ki jo mnogi imenujejo prva dama slovenske poezije, vajeni, da nas v svoje nokturne svetove popelje z močnim ritmom, ki je pogosto baladen ali se naslanja na kakšne druge ljudske ali klasične »takte«, večinoma nas v svoj usodni glasbeni vrtinec potegne z liriko, ki nima takšne kračine kot haiku, s čimer nas drži v tem fatalnem prijemu. Tokrat so, razumljivo, pesmi precej krajše, zato nas morda ne »prikujejo« na podoben način kot kakšna druga pesničina lirika, vendar pa Makarovič vseeno uspe ustvariti udaren in jedek sunek v kratkih, nabrušenih verzih, ki delujejo tudi na ravni izjavnosti, evociranja močnih podob, evokativnih in provokativnih metafor, presunljivih, pretresljivih podob krute konkretnosti, s formuliranjem bolečih komparacij. Še več: gledano z distance, po koncu bralnega »izkustva«, delujejo vsi haikuji kot neka enotna pesnitev s kladivom, ki odmerjeno, v ločenih udarcih, tolče po nakovalu usode.

Opomenjanje, simbolika in metaforika, ki jih Makarovič vpeljuje s svojo motiviko, imaginarijem in jezikom, so heterogeni, večpomenski in razplasteni. Že sam (naslovni) koncept ognja je v tej poeziji izjemno niansiran, pogosto – gledano v celoti – nasprotujoč si, paradoksalen. Ogenj je lahko proaktivna, kreacijska sila, kot je nakazano v samem začetku (»Še zalepljeno – / sem ga vrgla v štedilnik, / odpri ga, plamen«): ogenj bi bil lahko tisti, ki je so-spočel zbirko (kot neko pesničino pismo), ki ji je dal (srhljivi) žar in ki hkrati lahko (o)peče bralstvo. Besede v samem začetku so spočete z ognjem. Ogenj je po drugi strani (sicer že v bolj »pepelnati«, »dimasti« verziji) del pesnice kadilke, kar so vsekakor bolj duhoviti deli zbirke. Kontrasti nato nastajajo v koloritu, »toplini« ognja. Ta je lahko popolnoma destruktiven, žareč, požira vse pod sabo kot konkreten požar, lahko pa nastopa kot metaforičen peklenski ogenj, ki biva v (lažni) biblijski moralni sodbi (in ki oblastno straši ljudi), ali pa kot simbol preteče, uničujoče človeške strasti. Ogenj je lahko tudi negativno znamenje, ki ga nosijo izobčenci, sodobne čarovnice, nekonformistične ženske. Tako najdemo na eni strani pesmi, ki pričajo o konkretnih ognjih in nosijo pridih zajčevske poetike uničenih domov, lastnin, požganin, ki napotujejo na brezdomje, razlastninjenost v tem krutem svetu. Na drugi strani bi lahko nekatere pesmi, ki vključujejo vse požirajoče plamene, brez pomisleka označili za ekokritiške, saj namigujejo na škodo, ki jo planetu in drugim bitjem povzroča človek (»Morje plamenov, / nad njimi jadrajo ptice – / deževni oblak«). Živali v tem kontekstu delujejo kot nedolžna, krhka bitja, ki ne morejo uiti grozljivi usodi, pesmi učinkovito poustvarjajo duh (apokaliptične) tesnobe. Zanimivo pa je, da so lahko pri Makarovič odtenki, sorodniki plamena, mrzli, »izžarevajo« hlad, ali pa ostanejo za ognjem pričevanja o hladnih, izpraznjenih prostorih, kjer se znajdejo osamljena, ranljiva bitja (»Zasneženi gozd. / Sonce nad njim srebrnik. / Srebro ne greje«). Ogenj postane tako temeljni simbol, alegorija ali metafora za človeško eksistenco, pogojenost. Od destrukcije, vseprevladujoče, primordialne sile, preko toplega, tolažečega plamena (v ciklu »Sveča«), ki lahko bitjem hitro uide, do metaforike pekla na zemlji, neustavljive strasti itd.

Drugi del, ki se zavija v smisle, pomene in odtenke senc, je morda po duhu sicer nekoliko bolj melanholičen, pisan v težji, počasnejši, manj antinomični liniji, vendar še vedno ohranja različne upodobitvene, prispodobične, metaforične lege. V fokusu tega dela zbirke so predvsem svinčena teža minljivosti, boj s temačnimi, nelagodnimi platmi, sferami življenja. Tukaj se morda pesnica oziroma pesniška subjektka najbolj sooči z lastno »senčnostjo«, smrtnostjo, »črnino«. Pred nami razgrinja noč eksistence, ki pa je ne bi mogli imeti za novalisovsko (himnično) noč, iz katere se vse poraja, iz katere vstaja obstoj, ampak za noč, iz katere se zgolj porajajo črni odtenki, hčere noči, sence, in v katero se na koncu vsi, ukrivljeni od življenja, vračamo. Znova je na delu neko večno vračanje: vse se poraja iz sence in vse se vanjo vrača. Način, kako Makarovič slika sence, nam sicer daje občutek neke nenavadne, nedomače nesnovnosti. Kot da sence nimajo ničesar opraviti z našo snovnostjo, temveč so potomke časa, ki nas počasi najeda (»Od kod te sence? / Ne od kod, ampak od kdaj. / Da ne pozabiš«). Anksiozni občutek še poveča pomanjkanje ljubezni ali upanja, ki bi bila vpletena med verze, med same odnose med fenomeni sveta. Najdemo lahko kar nekaj haikujev, ki brez kake razlagalnosti, prenesenega pomena ponazarjajo to krhkost, neoprijemljivost minljivosti, strahu zaradi negotovosti obstoja (»Na nagrobniku / z listjem v mesečni noči / senca trepeta«). Navsezadnje se pesnica na nekaj mestih v zbirki pojavlja kot senčna entiteta, ki se bori z drugimi mrakobnimi pojavi sveta, a se zaveda, da bo slej ko prej njo in njene nasprotnike (snovne ali nesnovne) pogoltnila noč, iz katere se bodo nato rodile nove sence itd. Poezija Svetlane Makarovič se v določenih komponentah in elementih približa gravitaciji, masivnosti in neusmiljenosti lirike Ingeborg Bachmann; če parafraziramo slednjo, nam zgodovina odreja grob, iz katerega ni vstajenja. No, pri Ognjih in sencah najdemo določeno vstajenje, ampak zgolj v okviru porajanja novih senc, zatemnitev. V teh pesmih se odpira prostor neskončne samote in odtujitve, ki postaja zrcalo za vso človeško nepremišljeno, hitečo, nesmiselno, kruto dejavnost. Sfere Svetlane Makarovič so, z navezo na Mauricea Blanchota, neomejeni prostori, kjer sonce ne priča dnevu, kjer je noč odrešena zvezd, je pomnožena noč.

Čeprav Makarovič slika svet, ki je padel iz tirov, svet, kjer prevladujeta krutost in zlo, kjer se vzpostavlja morala šibkih in represivnih, pri tem nikakor ne uveljavlja moralnega relativizma (kot je v eni starejših spremnih besed ugotavljal že Josip Osti). Pesnica uperja svoje pero proti človeškim zablodam, ozkosrčnosti, vendar pa kot da se zaveda, da njena intervencija ne bo imela moči za velike spremembe. Ne nazadnje iz njenih pesmi veje občutek nekega primordialnega prekletstva, zla, zgodovina, ki se v njenih pesmih/opusu ponavlja, je skorajda mitska. Zlo tako, če se znova malo približamo Klossowskemu, tu ni zgolj moralna kategorija, ampak sama dimenzija eksistence, je nenadna prekinitev, luknja v toku vsakdanjika, ki raztrga tok normalnega življenja. Pesnica lahko tako zgolj opozarja, kaže na krivice sveta, jih izostruje, vendar sama ostaja na distanci. Tako se tudi v tej zbirki odmika od svojih bolj satiričnih, političnih pesmi iz drugih zbirk; tukaj deluje bolj subtilno, manj didaktično, bolj »udarno poetično«. Tako pod črto seveda vsak haiku v zbirki ne nosi, izpričuje iste sile, moči kot kak drug, kakšen gre prej v pozabo, nekateri hitreje izzvenijo. Vendar pa tudi tokrat z Ognji in sencami Makarovič ostaja zvesta svoji poetiki in dokazuje, da njeno pesniško pero še ni izčrpano.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 396-397.