V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

»Če sem vstopila v vašo trgovino, je to zato, ker mi ni nič do tega, da bi se vrnila domov in jedla sama na kavču,« pravi v zgodbi »Praznična miza« trgovcu pohištva, ki bo postal njena naslednja simpatija, junakinja Sol.

Preden sem se lotil Cone, četrtega v slovenščino prevedenega romana francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, sem bral njegov Kompas, z goncourtom nagrajen roman, ki je, prav tako v odličnem prevodu Suzane Koncut, pri Mladinski knjigi izšel leta 2017, in bil izjemno navdušen.

Brata Predin sta, kot naročeno za knjižne projekte, zavezana eden besednemu in drugi vizualnemu. Andreja Predina poznamo predvsem kot pisatelja, novinarja in urednika; med drugim je zakrivil tudi odlični roman Na zeleno vejo, ki je pred leti odlično buril duhove in vnemal vroče debate.

Knjiga sledi številnim zakonitostim žanra mladinske pustolovščine. Imamo zemljevid, ki ga druščina odkrije po pomoti, a se kmalu izkaže za ključnega. Imamo začetno poletno brezdelje, ki kar kliče po akciji, po nečem razburljivem, kar bo previharilo dolge soparne dneve in jih naredilo predvsem bolj vznemirljive. Imamo tudi pisano druščino otrok, ki se spoprijateljijo ravno zato, ker se lotijo nenavadnega in celo nevarnega podviga.

Tako kot gresta skupaj krof in marmelada, gresta skupaj Dav Pilkey (ki deluje v tandemu s koloristom Josejem Garibaldijem) in odbita akcija.

Čeprav spada Zbigniew Herbert med velike poljske pesnike in mislece 20. stoletja, je pri nas razmeroma nepoznan. Pred nekaj leti smo dobili prevod njegovih zadnjih dveh zbirk, v devetdesetih pa je pri Društvu slovenskih pisateljev izšel malo obširnejši izbor, ki sta ga pripravila Tone Pretnar in Niko Jež.

Za pesniški opus poljske pesnice Wisławe Szymborske (1923-2012), ki je pod naslovom Radost pisanja v izrednem prevodu Jane Unuk izšel lansko leto, bi lahko rekli, da je kompleksno ljubezensko pismo svetu, in vsemu kar na njem in okoli njega obstaja.

Tako kot zna Tove Jansson otipljivo popisovati naravo, no, pravzaprav vse, kar je okoli nas, pa tudi v nas, zna s svojimi unikatnimi, čudaškimi liki zadeti tudi v bistvo človeka. Oziroma v katero izmed njegovih pla(s)ti. V tokratni knjigi se dotakne samote/samosti/osamljenosti, obsesij, depresije ali vsaj zametkov le-te, pa tudi demence.

Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.

Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo.

Roman #3špehbombe se dogaja predvsem na cesti in mineva med srečanji z zanimivimi posamezniki in zapleti v obliki sabotaže, vremenskih muhavosti in raznoraznih telesnih bojkotov, a njegovo roadtripovsko lahkotnost uravnotežijo kompleksnejša vprašanja.

Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.

Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

Mladinski roman irske avtorice Sarah Crossan Zavetje vode izstopa že na prvi pogled, saj gre za roman v verzih. Čeprav se pri nas taka oblika ni razmahnila, je v angleško govorečem literarnem prostoru danes precej popularna, predvsem v mladinski literaturi.

Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost.

To je bila moja prva misel ob listanju knjige, ki je, kot se zdi, po nerazložljivem naključju prerasla okvire Instagrama, knjige, ki jo na platnicah označuje besedna zveza »svetovna uspešnica.«

Ameriške sanje so doma v ogromni hiši s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in neskončnimi hodniki, v vikendu v Hamptonih ter v večjem apartmaju kakšnega elitnega letovišča na Floridi. Nekako tako gre nauk novega romana mladega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja.