Podnebne spremembe v slovenskem založništvu

Slovensko gostovanje na knjižnem sejmu v Frankfurtu je že tako ali tako metalo zloveščo senco, ampak po sestanku z enim svojih najljubših agentov sem bil samo še bolj živčen in zamorjen. Simptome tega dogajanja smo na različnih ravneh in v raznolikih magnitudah že nekaj časa zaznavali tudi pri nas, ampak to, kar mi je takrat razlagal predstavnik ugledne nizozemske založbe, je zvenelo kot resnično usran omen. Ko sem zvečer novico zaupal nekaterim slovenskim kolegom, ti sicer niso bili videti pretirano zaskrbljeni in se niso pustili motiti med uživanjem v fatamorganskem blišču še enega v vrsti formalnih sprejemov na stojnici Javne agencije za knjigo.

To mi je res povsem odvzelo tek. Služba v skupini Mladinska knjiga mi je dajala privilegij, da sem knjigotrštvo razumel kot pomemben del založništva. In predvsem mi ni pustila odvrniti pogleda od resnice, ki je razumevanje založništva kot kulturne storitve ne zmore zaobjeti – da smo brez prodaje knjig obsojeni na samozadovoljni amaterizem in revščino.

Ko sva torej z nizozemskim kolegom pokomentirala podražitev ogrevanja, ki ju je s fantom precej udarila po žepu, saj se oba ukvarjata s knjigami, sva pogovor o slabih plačah urednikov seveda izkoristila za prehod na temo splošnega stanja založništva. Povedal sem mu, da smo se po koroni pri nas relativno hitro pobrali in da nas je iz brezna potegnil tudi trend priljubljenosti izvirnih avtorjev. To ga je zelo razveselilo, saj mi je sam lahko poročal le o veliki zaskrbljenosti nizozemskih založb nad padcem prodaje knjig. Pravzaprav relativnim padcem prodaje knjig, saj prodaja v splošnem niti ni padla – padla je »le« prodaja nizozemskih knjig. Ko je namreč jeseni leta 2021 takrat novi roman Sally Rooney istočasno izšel v nizozemščini in angleščini, se je kljub majhni cenovni razliki knjiga v izvirnem jeziku prodajala precej bolje. Mladi Nizozemci so tako že zjutraj v vrstah stali pred knjigarnami, ampak kupovali so predvsem Beautiful World, Where Are You in ne Prachtige wereld, waar ben je. Trend je bil tisti trenutek tako očiten, da je neka večja nizozemska založba raje kar kupila pravice za franšizno izdajo knjig v angleščini na lastnem trgu.

To je bil trenutek, ko se mi je bliskovito vse povezalo, kot agentu Davu Kujanu (Chazz Palminteri) zgodba o Keyserju Sözeju v filmu Osumljenih pet (The Usual Suspects, rež. Bryan Singer, 1995). Posamezni pojavi, ki sem jih opažal pri nas, kazalci nekega širšega dogajanja – nenadoma se je vse skupaj sestavilo v hudo depresijo.

Prvi pravi alarm se je pravzaprav sprožil že poleti pred sejmom. Avgusta nas je namreč kolega, ki je takrat še delal v analitiki skupine Mladinska knjiga, opozoril, da se je prvič, odkar se spremlja prodaja v knjigarnah v lasti največje založbe, zgodilo, da je bila najbolj prodajana knjiga v mesecu knjiga v neslovenskem, seveda angleškem jeziku. Ne spomnim se več, za katero knjigo točno je šlo. Vem, da v slovenščini sicer še ni bila na voljo, a da je tako ali tako šlo za delo, namenjeno večinoma poznim najstnikom ali mladim odraslim. Za te žanre pa so bili smernice že od zadnjih knjig J. K. Rowling nekako jasne – prevodi so po prodaji že nekaj časa lovili izvirnike, zato bi morali napredovanje tega trenda pravzaprav pričakovati. Še posebej ker sva se s kolegom strinjala, da je to, kar smo lahko opazovali v knjigarnah, pravzaprav najbrž samo vrh ledene gore, proti kateri smo pluli – analitika seveda ni zajemala drugih slovenskih knjigarn in vsekakor ne Amazona oziroma drugih spletnih ponudnikov. Šlo je torej res samo za simptome, o razsežnosti bolezni pa smo lahko bolj ali manj učeno ugibali.

Toda to vsekakor ni bil zadnji alarm, in samo vprašanje časa je, kdaj se ne bo več mogoče delati, da ga ne slišimo ropotati. Gre za obsežen pojav, pri katerem se križa več sočasnih trendov. Nekateri od njih so globalni, drugi značilni za manjše jezike, spet tretji pa so specifični za slovensko založništvo, ki prosti trg nujno uravnava s subvencijskim sistemom. Toda kombinacija globalnega z lokalnim – tega smo se menda naučili vsaj v ekonomskih in pandemičnih krizah – se vedno izide na škodo slednjega: globalni trendi so na obrobju vedno še toliko bolj ostri in kruti in samo še poglabljajo in krepijo lokalne.

Najprej je torej tu svetovni trend angleščine kot globalnega jezika. To, o čemer zdaj ne poročajo več le z Nizozemske, ampak že od vsepovsod v Evropi in drugod: branje v angleščini in prodaja (e-)knjig v angleščini naraščata. Pri nas to potrjuje lanska raziskava o bralni kulturi Knjiga in bralci VII: med mladimi do 24. leta jih kar 76 odstotkov bere v angleščini. Pri tem bi se kot slovenist rad takoj ogradil od nacionalističnega fetišiziranja jezika kot nečesa, kar je treba braniti pred tujimi invazivnimi vrstami in kar se ne sme razvijati ali spreminjati. (Hecam se, seveda – naši nacionalisti imajo fetiš zgolj na kurjenje z lesom, šolske prireditve z vinom in to, da jim trgovine voščijo vesel božič, pisano z veliko.) Večjezičnost je absolutno nekaj pozitivnega. Večjezičnost je točno način, kako se je slovenščina obdržala in uveljavila. Tudi sam veliko berem v angleščini in drugih jezikih, ki jih znam. Ampak bojim se, da tu ne govorimo o večjezičnosti – saj večjezičnost predvideva enakovrednost vključenih jezikov, tu pa gre za hierarhijo in skoraj povsem enosmeren, neenakopraven odnos med jezikoma, v katerem je seveda slovenščina tista v podrejenem položaju.

A najbolj važno je, da se zavedamo dejstva, da mladi, ki večinsko berejo v angleščini, še preden v resnici dobro razvijejo jezikovno zmožnost v slovenščini, s tem le še dodatno slabijo svoj prvi jezik. Branje je namreč eden od temeljnih načinov razvoja jezikovne zmožnosti. Rezultati mednarodne raziskave bralne, matematične in naravoslovne pismenosti PISA 2022 so pokazali, da bralna pismenost šolarjev v slovenščini pada že od leta 2015 in je bila leta 2022 celo najnižja od leta 2006, ko se je Slovenija vključila v raziskavo. Nič manj važna stvar pa je, da nam to tudi nič ne pove o njihovem znanju angleščine oziroma, natančneje, o bralnih zmožnostih mladih v angleščini.

Ja, mladi berejo večinoma v angleščini, ampak v angleščini berejo večinoma žanrsko literaturo, ki je namenjena globalnemu trgu in večinoma že pisana v preprostejšem, včasih skorajda že vizualnem jeziku. Koliko mladih pa je v resnici v angleščini zmožnih prebrati zahtevnejši roman ali recimo pesniško zbirko? So v angleščini res toliko sposobnejši kompleksnega dojemanja (kot v slovenščini), tudi slogovnega in jezikovnega, ali zgolj sledijo površinskemu dogajanju? Ob pomanjkanju podatkov bi si drznil trditi, da njihova nerazvita bralna zmožnost v angleščini celo negativno vpliva na njihovo bralno zmožnost v slovenščini. In če ste v zadnjem času govorili s kakšno učiteljico slovenščine, vam je to najbrž hitro potrdila – tudi tisti šolarji, ki (še) berejo, so skoraj nezmožni razumeti kompleksnejša besedila. In tako seveda, neizogibno, niso zmožni kompleksnejšega razumevanja sebe in sveta. (Vstavi obče mesto o mejah sveta in jeziku.)

Ampak nočem niti tega, da bi tole pridigo razumeli kot moralno paniko zaradi dejanj in obnašanja »naše mladine«. Družbena dominanca angleščine se ni začela včeraj, je rezultat dolgotrajnega, razsežnega procesa, ki poteka tudi na drugih področjih, na primer v znanosti in medijih. Tudi iz lastne izkušnje urejanja Modernih klasikov lahko povem, da sem v pogovorih s številnimi odraslimi bralci te zbirke pogosto ugotavljal, da marsikdo ne zna (več) ceniti dobrega prevoda ali ga sploh prepoznati. Če je bil prevod slab, so bralci včasih sicer še rekli, da jim knjiga ni bila všeč, ne da bi točno vedeli, zakaj. Toda v zadnjih letih je takih bralcev v resnici vse manj. Vse manj je zmrdovanja nad prevodi založbe Učila, ki so včasih – odvisno pač od kakovosti prevajalca – le pogojno v slovenščini. Angleške stavčne strukture so pač že tako globoko prodrle v vsakdanji govor, da mnogi ne opazijo kalka, pa četudi strmi v njihov obraz. Patetično, a ikonično.

Drugi globalni trend, ki se je zdaj povsem razdivjal tudi pri nas, je dokončna komercializacija literature. Literatura je samo še ena od vsebin, ki nam jih ponujajo globalne platforme kratkočasenja in zabave. In tako kot ljudje ne bi bili pripravljeni čakati na nov film, če ne bi bilo sistemsko urejeno tako, da ga prevajalci oziroma postavljavci podnapisov oziroma igralci za sinhroniziranje dobijo v delo vnaprej, da premiera filma v slovenskih kinih večinoma ujame svetovne, tako bralci danes niso več pripravljeni čakati na slovenski prevod knjige, ki so jo včeraj videli v rokah svojega TikTok vplivneža. In zakaj bi bili, če ne le znajo jezik in jim jo lahko Amazon dostavi na dom prej kot Slovenska pošta, ampak bo v slovenščini knjiga še neprimerno dražja (in kdaj, kot smo ugotovili prej, tudi ne najbolje prevedena)? In ker je v založništvu za privilegij, da dobiš knjigo v prevod pred izidom izvirnika, treba posebej plačati, si tega slovenske založbe pri teh nakladah pač ne morejo privoščiti. (Pri filmu je to seveda samoumevno predvsem zato, ker film brez slovenskega prevoda ne more v kino. Pa ne, da ne poskušajo.)

To sta dva glavna globalna tokova. Kaj pa je tista specifična slovenska klima, v kateri je njun vpliv pravzaprav še bolj izrazit, kot je morda drugje? Ključno je – in bodite iskreni –, ali ste se med branjem tega teksta vprašali naslednje: Zakaj bi se jaz, bralec www.ludliteratura.si in torej zahtevnejši bralec, sekiral zaradi tega, da bodo plebejci najnovejše šund romane brali v angleščini in jih kupovali preko spleta? Če ste se do sem najbrž strinjali z mano in bili na načelni ravni pripravljeni takoj ubraniti obstoj slovenščine pred grdo, umazano in zlo angleščino, smo zdaj tam, kjer vaša podpora, vem, ni več samoumevna. Ste namreč pripravljeni z mano braniti tudi prevode uspešnic? Ste ne nazadnje pripravljeni z mano braniti obstoj knjigarn Mladinske knjige? Tu se ponavadi zaplete, zato ker se naša kultura še vedno utemeljuje predvsem na snobovskem izključevanju in ker je svoje obrobno stanje začela racionalizirati kot naravno in logično stanje lastne progresivnosti in večvrednosti.

Tudi zato imamo zadnja leta namesto debate o neznosni višini pristojbin, obupni grafični podobi in netransparentnosti oddajanja stojnic raje debate o tem, kako bi slovenski knjižni sejem naredili še bolj dolgočasen, duhamoren in neprivlačen, kot že itak je. Iz sejma bi naredili razstavo knjig. Takšno vzvišenost nad »komercialo« in »ljudskimi množicami« nam seveda vzdržuje sistem subvencij. In ker te prispevajo fiksne honorarje, ne pa tudi recimo participacije avtorja pri dobičku od prodaje, si nekatere založbe lahko privoščijo, da aktivno ne prodajajo subvencioniranih, a v glavnem res krasnih knjig. Toda. In tu nastopi zelo pomemben toda. Od popolne amaterizacije, prekarizacije in – brez vsakega pretiravanja – revščine nas vse, ki se ukvarjamo s knjigami v slovenščini, loči le še en zaveslaj. In ta zaveslaj je v tem primeru gotovo občuten padec prodaje knjig v slovenščini zaradi branja v angleščini. To pa je problem vseh, ne le tistih založb, ki želijo knjige tudi prodajati.

Najbrž je dovolj jasno, da ima prodaja prevedenih uspešnic najprej neposredne ekonomske učinke, ki jih je nemogoče nadomestiti zgolj s prodajo izvirnih del. Mladinski knjigi bi že zdavnaj odzvonilo, če se ne bi zgodil fenomen Da Vincijeve šifre in Harryja Potterja. Če se slovenski prevodi globalno priljubljenih knjig ne bodo prodajali, bodo založbe izpad dobička iskale drugje, podobno kot na Nizozemskem. In seveda to že počnejo – če ste letos obiskali slovenski knjižni sejem, ste se lahko prepričali, da je bilo opazno več stojnic s knjigami v angleščini kot prejšnja leta. Če sledite Mladinski knjigi na spletnih platformah, ste verjetno videli, da tudi vse bolj (od združitve založbe in knjigarne v isto podjetje pa sploh) agresivno oglašujejo knjige v angleščini, ki so naprodaj v njihovih knjigarnah. Brez prodaje komercialnih knjig bomo imeli torej samo še založbe, ki bodo v popolnosti odvisne od državnih subvencij. In čeprav ima komercialni program znotraj delovanja založb zagotovo tudi pomembne negativne učinke (kaj, kako in kje se izpostavljajo katere knjige), pa ima po mojem mnenju znotraj celotnega trga tudi izjemno silo privlačnosti.

Trenutno, kot že omenjeno, založništvo pri nas nad vodo drži trend priljubljenosti slovenskih avtorjev. In smer tega dogajanja je po mojem strokovnem ugibanju zelo jasna. Priljubljenost komercialnih pisateljev, kakršen je na primer Tadej Golob, je ugodno vplivala tudi na priljubljenost avtoric zahtevnejšega leposlovja, kakršna je na primer Pia Prezelj. In gotovo se ni zgodilo obratno – pripravljen sem staviti karkoli, da se ne motim. V pogovoru z urednico največjih slovenskih uspešnic zadnjih let ugibava, da je trenutni prag 1500 do 2000 prodanih knjig slovenskega avtorja mogoče preseči samo, če v knjigarne privabiš tudi tiste, ki niso redni kupci knjig. Imajo pa dovolj sredstev, da kupijo še kakšno knjigo zraven tiste, ki jih je tja zvabila.

Toda tudi ta pozitivni trend se bo ustavil (morda pa se to celo že dogaja?), če bodo ljudje raje brali v angleščini. Z drugimi besedami: prehod od komercialnega k zahtevnejšemu leposlovju v slovenščini se bo zgodil samo, če se bo že tudi komercialna literatura brala v slovenščini. Ta trenutek smo na točno tej zgodovinski prelomnici. Slovenski avtorji se še množično berejo. Zdaj lahko ta trend okrepimo, spodbujamo in gojimo. Ampak če se bo trend ustavil, se bo vsekakor prej za Pio Prezelj, preden se bo za Tadeja Goloba. Ko se bo za Tadeja Goloba, se bo za slovensko knjigo. Upam, da se zdaj razumemo? Da je to ladja, na kateri smo vsi? In da se ta ladja imenuje, se opravičujem za ponovitev klišeja, Titanik?

To, kar napovedujem, je torej apokalipsa. To so podnebne spremembe v slovenskem založništvu, kjer se borimo proti globalnim vplivom, hkrati pa naš boj najprej zahteva spremembo in prevrednotenje lastnega odnosa. In potem še vzajemno reševanje. Ga je politika sposobna? In ne, nisem se zmotil in pozabil natipkati pridevnik »kulturna«. Jasno je, da vse to zahteva akcijo, ki je ne more izvesti Ministrstvo za kulturo samo. Akcijo, ki mora povezati šolstvo, sloveniste, pisatelje, založnike, knjigarnarje, knjigotržce, medije in še koga. In ki jo mora zagnati in voditi politika. Tudi politika, ki se je norčevala iz ministrice Vrečko še po tem, ko je že prisilila velikana Apple, da je dal prevesti svoj operacijski sistem. Pri tem pa je jasno, da v ta projekt ne moremo iti z neznosno lahkostjo snobističnega prepovedovanja in pridiganja, ampak z različnimi načini spodbujanja in dvigovanja bralne zmožnosti v slovenščini. Ne bo šlo tako, kot smo to počeli do zdaj. Da smo najprej v glavo vbijali, da je treba brati kompleksnejše tekste. Ko se to ni prijelo, smo pristali na to, da je dovolj, da samo beremo, pa naj bo karkoli. Pa smo v resnici pozabili dodati »v slovenščini«. Zdaj je skrajni čas, da nehamo prosjačiti in vpiti na neposlušne množice od zgoraj dol in začnemo tam, kjer smo – z dna. In začnemo tako, kot bi morali to početi že od začetka. Najprej je treba z različnimi mehanizmi in po čim širših poteh spodbujati in jasno razlagati prednosti tega, da beremo v slovenščini. Potem lahko od tam naprej spet gradimo bralce, ki bodo zmožni brati kompleksne tekste in se z njimi opremiti za življenje v kompleksnem svetu.