Definitivno je nekaj na tem, da greš v knjigarno in si tam z ljudmi.

Vseeno sem bil najprej urednik, šele nato glavni urednik.

To mi je res povsem odvzelo tek.

Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž eden najboljših poznavalcev našega založniškega in knjigotrškega organizma, založnik brez knjigarne Janez Miš, direktor novomeške Goge Mitja Ličen in vodja koprske knjigarne Dom knjige ter nosilka naziva naj knjigotržka Davorka Štefanec so obetali že zato, ker so v en glas zatrdili, da jim je pregovorne slovenske kulturniške jamrarije dovolj. Na to, da so obljubljali več, kot lahko izpolnijo, je mirno reagirala jamranja vajena in številčno dobro zastopana ljubljanska publika.Preberi

Bolj ko se oddaljujemo od idealizirane predstave o duhovnem pomenu knjige, teže si je slovensko založništvo predstavljati kot samostojno in samozadostno panogo, katere zdravje in razvoj bi bila zagotovljena s trenutnimi tržnimi razmerami. Tako kot je pismenost predpogoj za pisanje, ne naredi pa še pisatelja, tako je tudi zanimanje predpogoj za branje, ne pomeni pa še nakupa knjige. Ker vedenje o strašansko slabi prodajanosti knjige čedalje bolj pritiska predvsem na založnike inPreberi

Od kulture do blaga

Letni kongres Društva slovenskih založnikov se upravičeno ponaša s povezovanjem z različnimi branžami, s čimer poskuša na založniško in knjigotrško problematiko pogledati iz novih zornih kotov in s tem ponuditi kakšno nekonvencionalno rešitev iz zagat obeh panog. Kongres se je s svojo dvanajsto izdajo odzval na pereč in zelo aktualen problem slovenske knjige, četudi si je za to nadel nekoliko ponesrečen naslov Ustvarimo potrebo poPreberi

Slovenski literarni trg že nekaj časa obvladuje specifična anomalija, ki jo je težko najti drugje po svetu: števili založb in izdanih knjig strmo naraščata (po številu izdanih knjig na prebivalca je pred nami le še Islandija), knjige pa ne končajo na policah knjigarn (vzporedno s porastom izdanih knjig porasta prodanih knjig ni bilo), temveč jih odkupujejo knjižnice – mnogi samozaložniki tako svoja dela (najraje žanrske romane), ki nikoli niso videli urednika, lektorja ali oblikovalca, vPreberi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednotaPreberi