Strastno nestrastni
So knjige »posebnost«? So knjigarne »nenavadne«? Pogovor o knjigarnah, Ljubljana: Modrijanova knjigarna, 24. septembra. (Knjigokup)
Maja Šučur
Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž eden najboljših poznavalcev našega založniškega in knjigotrškega organizma, založnik brez knjigarne Janez Miš, direktor novomeške Goge Mitja Ličen in vodja koprske knjigarne Dom knjige ter nosilka naziva naj knjigotržka Davorka Štefanec so obetali že zato, ker so v en glas zatrdili, da jim je pregovorne slovenske kulturniške jamrarije dovolj. Na to, da so obljubljali več, kot lahko izpolnijo, je mirno reagirala jamranja vajena in številčno dobro zastopana ljubljanska publika.
Upam si verjeti, da v njej ni sedelo veliko takšnih, ki še niso razrešili eksistencialnih dilem, ali so knjige posebnost in ali so knjigarne nenavadne, kot so se glasila uvodna razmišljanja moderatorja Janka Petrovca. Zatorej sem vsaj sama bolj kot lamentacije na temo, zakaj knjigarne več niso to, kar so bile včasih, pričakovala načrte knjigotrškega vrha o tem, kakšne naj bodo knjigarne v prihodnosti, da bodo obiskane bolje kot danes. Pa tudi, jasno, da se bo ljudem zdelo smiselno v njih pustiti svoj denar. Pa me gostje s strastjo in inovativnostjo niso ravno vrgli na rit.
Z utemeljeno tezo, da knjigarne, ki so stare že več kot 500 let, ne bodo izumrle, ker zadnje raziskave kažejo naraščanje števila knjigarn v ZDA, poleg tega pa ob stagnaciji prodaje elektronskih knjig mednarodni trg beleži blag porast prodaje dobre stare tiskane prijateljice, je debato zastavil Kovač. Ter s tehtnim razmislekom o tem, ali je polletno obdobje zamrznitve cen, kot ga zahteva slovenski zakon o enotni ceni knjige, res dovolj dolgo (primerljivi zakoni v tujini zahtevajo vsaj enoletno ali 18-mesečno zamrznitev), da bi se pokazali pozitivni učinki tega ukrepa, nad katerim založniki povečini – razumljivo – niso pretirano navdušeni, posledice se namreč kažejo tudi pri osiromašeni pluralnosti prodaje knjig.
Pa nas je že odneslo v knjižnice, ki so bile nevarno blizu temu, da bi – potem ko pokupijo precejšen del naklade založnikov – hkrati morale odgovarjati tudi za to, da ljudje danes knjig več ne kupujejo, ampak si jih samo izposojajo. A nas je odrešil preudarni Miš s tezo, da kdor bere, tudi kupuje. Z namigom, torej, da je našo miselnost treba iz ali knjižnica ali knjigarna preusmeriti v in knjižnica in knjigarna. Težava je v tem, da nimamo prave politike na področju knjige, kot je zatrdil Kovač, in še vedno iščemo ravnovesje med knjižnicami, ki pomagajo privzgajati bralne navade, in knjigarnami, ki pomagajo pri ustvarjanju domače knjižnice.
Bi pomagala ukinitev davka na knjige? Najbrž res, na Švedskem se je po Kovačevih besedah prodaja knjig dvignila za toliko, kolikor je pred ukinitvijo znašal DDV. Publika je prizadevno pokimala, a nemara je kateri od nestrpnežev vseeno pomislil, da bi se namesto na stvari, na katere nimamo pravega vpliva, raje osredotočili na niti, ki so v naših rokah ali, no, v rokah sodelujočih v pogovoru. Kako torej potencialnega slovenskega kupca, ki bo po sili razmer davek pač plačal, v knjigarni zadržati več kot 5 minut?
Nič posebnega ni več, da se stranka danes ustavi v knjigarni, na zaslonu svojega mobilnika pokaže naslovnico knjige, ki jo namerava kupiti, in jo popiha, še preden bi ji knjigarnar lahko odvrnil kaj prijaznega, je razočarana Davorka Štefanec. Jasno, delo s strankami se je spremenilo, ker so se ljudje v knjigarnah svoj čas ustavljali tudi v želji po klepetu, a jih nove življenjske navade in hitrejši ritem od tega odvračajo. V Gogini knjigarni, kjer se trudijo graditi čim bolj raznolik knjižni ekosistem, skušajo stranke privabiti z bogatim obliterarnim programom. Navsezadnje je tudi Modrijanov dogodek, ki sodi v sklop druženja med knjigami, del iste strategije. Pa bodo ljudje kljub obisku dogodka tudi kaj kupili? Bi trud knjigarnarjev bolj cenili, če bi za organizacijo literarnih in sorodnih večerov plačevali vstopnino? Goga, pa še kdo drug, si zaradi svojega statusa zavoda tega v obstoječem okorelem davčnem sistemu ne bi mogla niti privoščiti, knjigovodske račune polaga direktor novomeške založbe.
»Knjigarne ne bodo ugasnile, bodo pa šle v smeri specializacije,« nekaj zrn soli potrese Miš in pogovor končno krene v smer, ki sem jo pričakovala ves večer. Kupec potrebuje osebnega svetovalca, slišimo, paziti je treba na kader, pove Štefanečeva. Drži, kdor ne bere, nima kaj delati v knjigarni, navsezadnje tak knjigarnar ne bo imel prav srečne roke pri pripravi vse pomembnejšega izbora knjig, ki naj bodo v posamični knjigarni na voljo; tistim, ki bodo želeli prodajati vse povprek, bo najbrž res odklenkalo. Modreci se za trenutek ustavijo še pri dejstvu, da niti literarne nagrade knjig več ne prodajajo (kar vsaj za kresnika zagotovo ne drži), nekoliko po nepotrebnem pa se obregnejo tudi ob neefektivne literarne kritike, ki jih publika ponudi za prej omenjene svetovalce, češ da ne delajo drugega kot sesuvajo avtorje. Brez doseženega konsenza, ali smo torej slovenski literarni kritiki, kot nam je večno očitano, zaradi incestuoznih povezav z avtorji vedno premili, ali pač, po novem, vedno nezadovoljni in sesuvaško razpoloženi, je debata brez pravega preboja zamrla.
Zazdelo se je, da imajo razgovarjalci v načrtu edinole nadaljevanje literarnih večerov in pravljičnih uric za najmlajše, s čimer pa, se vam ne zdi, prepričujejo le že prepričane? Na vprašanje, kako se bo po njihovem obnesla novo odprta knjigarna in špecerija Kulkul na vogalu Slovenske in Tavčarjeve, so le skomignili z rameni, češ, presodijo naj kupci. Je mar mešanje knjig v istem prostoru z omako za lazanjo premalo elitistično za slovensko kulturo? Sama se bom, resnici na ljubo, ker lahko tam kupim celo suši, v njej zagotovo ustavila večkrat kot v kateri od knjigarn, ki se hvali z novim avtomatom za kavo, kot da bi praktično odprla slaščičarno, pa ne gre niti za bar, ki bi v primerjavi z mnogimi v tujini zaradi svoje skromne ponudbe najbrž deloval vsaj malo zanikrno. Vmes pa mi bodo morda v košarico uspeli podtakniti dovolj dobro knjigo, da se bom tja še vrnila – naslednjič nemara, želodec na stran, zgolj po hrano za dušo, oh.
Sta katera knjižničar in knjigarnar pomislila, da bi lahko oba pridobila s prostorom, ki bi bil obenem knjižnica in knjigarna, saj bi katerega impulzivnega bralca, ki si svojega izvoda ne bi mogel nemudoma izposoditi, prijelo, da bi si ga kar kupil? Je kdo od knjigarnarjev pomislil, da bi svoje ogromne sobane lahko malo razgrnili in v njih ponujali intimne jazz koncerte? Otvoritve slikarskih razstav? Je komu padlo na pamet, da bi svoje dragocene kvadratne metre lahko oddajal v najem tako, da bi gostili dogodke, ki z literaturo morda niti niso povezani – denimo za degustacijo vin ali tečaj delanja mornarskih vozlov za vse tiste pomorščake, ki hrepenijo po sončnih zahodih na vodi? Bi bilo res tako obupno, če bi v knjigarni potekali razgovori za službe? Če bi šlo za nov hipsterski coworking space? Če bi v knjigarni, ne glede na to, kako vihamo nosove, sestankovali gospodarstveniki? Se srečevali (kako romantično!) anonimni alkoholiki? Se ne ustvarja tudi na tak način nova kulturna središča? Pozabimo na Amazon, knjigarne bolj ogrožajo tisti, ki jih hočejo v času, ki se je pač spremenil, ohraniti nespremenjene.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
V knjigarnah je premalo raznovrstnosti, večkrat imam probleme z zaposlenimi, ker vedno ne poznajo dovolj dobro knjižni portfelj knjigarne. V mnogih knjigarnah pogrešam družabno komponento – torej prostor, da sedeš in prelistaš knjigo ipd. Pogrešam tudi žanrsko raznovrstnost. Ker sem tudi avtor in ljubitelj spekulativne fikcije, te vrste literature sploh ni, zlasti ne od domačih avtorjev. Razumem, da ni knjig, ki so precej partizanske za previsoko ceno, a obstaja tudi nekaj avtorjev s kvalitetnimi izdelki. Če jih ne odženejo ubijalski prodajni pogoji, jih odžene odnos knjigarniškega osebja.
Največja perverzija slovenskega knjižnega trga je monopol največjega založnika. Knjigarniški trg je nekonkurenčen, a založniški je prepojen z netržnimi prijemi. Ljudje bi kupovali, a vsakdo se naveliča kuharic, ženskih plažnih romanov in ne vedno kvalitetnih prevodov. Nadalje so nekatere knjige na napačnih oddelkih. Saga Pesmi ognja in ledu ne sodijo na mladinski oddelek. Problem so tudi cene knjig. A to je del začaranega kroga.
Vsekakor bi konkurenčnejši krnjigarniški trg pomenil kvalitetnejšo ponudbo. Tako pa ob prihodu v knjigarno dobiš občutek, da si prišel v skladišče. Izjema je morebiti samo Konzorcij in še katera knjigarna.
SE pa strinjam z velikim delom zgoraj zapisanega.