V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

Detela je kontinuiteta, v Ljubljani se odvija že desetletja in ne utihne, nenehno ima razlog, da obstaja in govori oz. lahko utihne le sam, od znotraj. A bo s pomočjo Raymonda Millerja le postal svetovni pesnik tudi iz povsem pragmatičnega vidika?

O komunikacijskih šumih, ki zaznamujejo slovensko kulturno politiko. Komentar javnega razmisleka Anagram svobode: kultura, srečanja vseh dosedanjih ministrov in ministric za kulturo o prihodnosti kulture v organizaciji Društva slovenskih pisateljev.

Če nič drugega, je bilo letošnje Prepišno uredništvo zagotovo zelo zgovoren dokaz tega, kako hitro se lahko javni dogodek spremeni v zasebni šov.

Poskus literature, da bi se umestila v supermarket – periferno mestno jedro – točno tja, kamor se je poskusila umestiti dober mesec nazaj ob Dnevu poezije, na trg, je propadel, še preden se je zares začel.

I

Ko sem se tistega popoldneva okoli dveh pricijazil na Prešernov trg in se postavil v gručico približno 30 ljudi, zbranih okoli avtorja prve slovenske pesmi o dildih (Pesem o nesrečni Katri), da bi začel čim prej razumevati nujnost poezije, se mi je zazdelo, da s svojo preveliko vnemo proizvajam prav nasproten učinek: poezije nekako ne slišim. Hip zatem mi je potegnilo, da imajo podoben problem tudi nekateri moji bližnji. »Ampak vsaj tole ozvočenje bi lahko zrihtali,« je problem lepo povzel fantPreberi

Kadarkoli sem se v zadnjih letih, sploh pa zadnjih mesecih, pogovarjala s severnimi oz. vzhodnimi Evropejci, natančneje Poljaki, Čehi, Slovaki in Finci, smo slej ko prej pristali pri Rusih in Putinu seveda. Celo Trump je zgolj dodal moči žarometu na nekdanje »Sovjete«, nagnal strah v kosti. Bo že držalo, izkušnja sovjetske vojaške zasedbe po drugi vojni je narode vzhodnega bloka naredila domala alergično občutljive na Ruse. Naše zanimanje zanje pa je bolj romantične narave, usmerjeno v rusko dušo, kulturo, umetnost. O Rusiji za vse dobro in slaboPreberi

Obiskati katerokoli dogajanje, ki je sestavljeno iz večjega števila partikularnih dogodkov, pomeni za obiskovalca v prvi vrsti selektorsko izbiranje. Če nič drugega, so dogodki na sporedu pogosto istočasno, kar pomeni avtomatsko nujo izbire, pa tudi sicer so redki, ki imajo dovolj časa, da bi obiskali vse, kar se obiskati da. Vprašanje, ki si ga bom zastavil ob letošnjem knjižnem sejmu, je ravno izbiralni proces obiskovalca, ki mora svoje odločitve sprejeti na podlagi precej omejenih podatkov, njegova izkušnja pa je odvisna tudi od ujemanja predstave o tem, kaj bo obiskal, z realizacijo tega, kar je videl in slišal. Preberi

Spremljevalni program 32. Slovenskega knjižnega sejma se je poleg promocije novitet posvetil osvetlitvi aktualnih razmerij znotraj literarnega sistema. Odri so gostili vse od (uveljavljenih) avtorjev, ki so brali odlomke iz svojih sveže natisnjenih in podpisanih del, do ustvarjalcev na invalidskih vozičkih, osnovnošolskih pesnikov in pesnic, ter avtoric lezbične proze. Medtem ko je posamezna persona zamišljeno pripovedovala o svoji življenjski izkušnji in vlogi pisanja v njej, sta kult pišočega v debatni kavarni Cankarjevega doma razčlenjevala Aljoša Harlamov in Ana Schnabl. Slednja je kot publicistka, literarna kritičarka in (kot se sama predstavi z mislijo na aprilsko izdajo svojega prvenca) »pisateljica v izdelavi« spregovorila o dandanašnjem pretiranem čaščenju avtorja.Preberi

Z naslovom letošnjega kritiškega simpozija – tretjega po vrsti in drugega pod imenom Umetnost kritike – sem se seznanila že pred časom, ko smo bili člani DSLK (Društvo slovenskih literarnih kritikov) povabljeni, da se s svojimi dispozicijami prijavimo k sodelovanju. Kritikova odgovornost, sem si v tistih dneh v mislih kar precej ponavljala ta naslov, kakšen fantastično kontroverzno konservativen naslov! Preberi

Dogodek Barbari pred vrati je bil, še preden se je sploh zgodil, razglašen za največji, osrednji dogodek festivala Literature sveta – Fabula 2016. Nič čudnega, vsaj glede na to, da festival vsakič vsaj do neke mere opredeljujeta šov in lokalizirano, recimo temu humanistično-filozofsko zvezdništvo. Fabula je velika stvar – dogaja se po vsej Sloveniji, še najraje pa v Cankarjevem domu, postreže z »največjo [ukinjeno] nagrado za kratko prozo«, »največjimi gosti«, knjižnimi izdajami za prav to priložnost in tako dalje in tako naprej.Preberi

Slovenska literatura se izven prostora, po katerem lomasti nekaj entuziastov, ne pojavlja posebej pogosto. Še največ se o njej v širšem javnem prostoru pogovarjamo, ko beseda nanese na pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah (s tem pa na domače branje, izbiro literarnih del za maturo in Cankarjevo tekmovanje), kjer pridemo do zaključka, da je depresivna, dolgočasna in da so jo pisali pijanci. – Roko na srce, kaj bolje se ne godi niti literaturi vobče. Če ste bili pozorni, ste na družabnih omrežjih mogoče zasledili pogovore dijakov in dijakinj, kiPreberi

Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo oz. komentar. Letošnji program se mi je v splošnem zdel nekoliko pust, neorganiziran, predvsem pa – kar zadeva literaturo in dogodke, povezane z leposlovjem oz. umetnostjo – prežvečen. Preberi

Verjetno obstajajta dve vrsti odjemalcev poezije, bolj natančno, brane poezije. Taki, ki si poezijo raje pustijo prebrati šolanim, igralskim glasovom, in taki, ki pesniško besedo raje slišijo iz ust avtorja ali avtorice same. V slovenskem kulturnem okolju se zna tu pokazati kar velika razlika. In ne vedno v korist avtorskim glasovom (pesniki in pesnice, ki berejo bolj v sebe kot poslušalstvu ali ki neumorno listajo po printih ali knjigi, preden uspejo izbrati pravo pesem za trenutno vzdušje ipd.). Pa tudi ne nujno v korist igralcev in igralk: branje, ki sega preveč v registre vznesenosti. Preberi

Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž eden najboljših poznavalcev našega založniškega in knjigotrškega organizma, založnik brez knjigarne Janez Miš, direktor novomeške Goge Mitja Ličen in vodja koprske knjigarne Dom knjige ter nosilka naziva naj knjigotržka Davorka Štefanec so obetali že zato, ker so v en glas zatrdili, da jim je pregovorne slovenske kulturniške jamrarije dovolj. Na to, da so obljubljali več, kot lahko izpolnijo, je mirno reagirala jamranja vajena in številčno dobro zastopana ljubljanska publika.Preberi

Briška pokrajina se prijetno sklada z atmosfero festivala Sanje. Letos se je zvrstil že štirinajstič in razširil svoj program s tako imenovanimi literarnimi vandranji, ki festivalsko izkušnjo razširijo v večdnevni potep po Brdih in okolici. V Ljubljani se je odvil le koncert World Histeria Orchestra, sicer pa se je za del festivala, ki poteka v Brdih – v Medani, v Šmartnem in v Vipolžah – treba odpraviti med vinorodne griče. Še ena letošnja novost je Forum Sanje, okrogla miza za razprave o sodobnih problemih, ki je letos nosila kosovelovski naslov: ŽivljenjuPreberi

Slab mesec nazaj ste imeli na dotičnem spletnem portalu možnost prebrati prispevek Gaje Kos O hruškah, knjigah, ki jih je premalo, in policah, na katerih včasih kaj manjka, v katerem je avtorica izpostavila izhodišča za debato o otroški in mladinski literaturi v navezavi na knjižnični odkup ter kritiško vrednotenje. Ker je avtorica nastopila kot moderatorka (in pobudnica) obravnavane okrogle mize je najprej smotrno napotiti na omenjeni članek.Preberi

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki. Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.Preberi

S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi sedež. Bližina vrat. Rada imam prvi sedež in bližino vrat. Če bo hudo, lahko pobegnem. Še nikoli nisem zares pobegnila iz teatra, za uravnavanje nelagodja potrebujem zgolj vednost, da bi, če bi morala, lahko pobegnila.Preberi

Vekovi smo daleko od slobodata. »Stoletja smo oddaljeni od svobode, / ker se še vedno osvobajamo tujih / verig. In v telesu / ne čutimo ključa ječe, / v katero so nas zaprli.« Te verze svojega prijatelja Đoka Zdraveskega je ob zaključku festivala Literodrom v ponedeljek, 19. januarja v Menzi pri koritu na Metelkovi bral makedonski pesnik in gledališki performer Nenad Joldeski. Nato pa je kot nekakšen odgovor na prikazani problem in poziv k akcijiPreberi