Ne gre samo za knjigarno, temveč tudi za socialni prostor

Decembra 2024 je LUDa knjigarna na Trubarjevi cesti 51 gostila pogovor, posvečen prav knjigarnam. O tem, kakšne knjigarne poznamo, kakšna je njihova vloga in kako svetla ali temna je njihova prihodnost, so razpravljali urednik, založnik in avtor Samo Rugelj, vodja knjigarne Azil Tamara Mateša ter avtorica Liu Zakrajšek, ki si je izkušnje knjigarke nabirala v mnogih knjigarnah v Ljubljani. Pogovor je vodila knjižna blogerka Urška Bračko.

Urška Bračko: Začnimo z rahlo nostalgičnim vprašanjem: imate kakšen spomin iz otroštva, ko ste obiskali knjigarno? Se spomnite svojega prvega obiska?

Samo Rugelj: Moja zgodba s knjigami se je začela predvsem v knjižnicah. Moja prva knjižnica je bila ljubljanska Pionirska knjižnica. Ena od mojih knjižničark je bila Saša Vegri, drugi je bil Dane Zajc, torej sem imel zelo eminentne knjižničarje, hodil sem na ure pravljic …

Poznejše pomembno obdobje zame je bilo v vojski, v Beogradu. Vsake toliko sem lahko šel v mesto, kjer sem se veliko zadrževal tudi v knjigarnah in s prihranki začel kupovati knjige, zato sem tudi iz vojske prišel z desetinami knjig. V tem smislu je bila vojska zame prelomno obdobje, ko sem iz bralca postal kupec knjig.

 

Tamara Mateša: Tudi jaz se ne spomnim svojega prvega obiska knjigarne. Bila sem redna obiskovalka osnovnošolske knjižnice in pozneje moščanske mestne knjižnice, kamor sva s kolegico hodili vsak torek, ali nekaj takega. Mislim pa, da se je moje kupovanje knjig v resnici začelo, ko sem se kot študentka zaposlila v knjigarni.

 

Liu Zakrajšek: Tudi jaz se ne spomnim, da bi kot otrok hodila v knjigarne, čeprav sem prepričana, da sem, ker sta moja starša velika bralca. Mislim, da je bila moja prva knjigarna knjižna omara mojega dedka. Dedek je imel velike hrastove omare, po katerih sem rada stikala, in ena od njih je bila polna knjig. Te knjige so bile zelo različne, od prevodne literature do Prešernovih Poezij. To je bila moja prva izkušnja tega, da listam po knjigah in si jih želim.

Se pa spomnim, da sem šla pri dvanajstih ali trinajstih letih z mamo v London, kjer me je peljala v nekaj knjigarn, nad katerimi sem bila popolnoma očarana, a takrat niti nisem znala tako dobro angleško, da bi kaj kupila. Navada pa je ostala: vedno ko obiščem kakšno tuje mesto, najprej pogledam knjigarne.

 

Urška Bračko: Zanimivo, da ste v prvih spominih navedli bolj knjižnice kot pa knjigarne. Samo, ti si na nedavnem knjižnem sejmu povedal, da ste v času korone izboljšali odnose s kupci in bralci. Bukla ima spletno knjigarno, ki pa je tudi delno fizična, saj lahko kupci po knjige pridejo osebno. Kako pomemben je osebni stik, pa čeprav prek telefona ali e-maila?

Samo Rugelj: To je ključno. Spletno knjigarno imamo že približno 15 let. Portal bukla.si je bil sprva mišljen kot informacijski portal; nekoč davno smo se z Javno agencijo za knjigo pogovarjali tudi o tem, da bi naredili portal Knjige na trgu, ki je tudi nekaj časa deloval, a nato nismo našli skupnega jezika glede financiranja. Prijavili smo se tudi na mednarodne razpise, kjer so nas vprašali: Prav, dali vam bomo finančna sredstva za tri leta, toda kako se boste po tem obdobju financirali sami? Takrat smo pričeli ugotavljati, da moramo ta portal preoblikovati. Sčasoma smo ga preoblikovali v spletno knjigarno. V času korone je to postala za nas ključna prodajna pot; takrat smo poslovali zelo dobro in spletno knjigarno zelo razvili. V dveh, treh letih pa se je izkazalo, da marsikaterega naslova, pravzaprav kar polovice knjig, ne prodamo niti v enem izvodu. Svojo zalogo smo nato glede na analizo ustrezno zmanjšali. Prodaja prek naše spletne knjigarne je skratka danes za nas pomembna prodajna pot, ekvivalentna prodaji po knjigarnah; temu posvečamo tudi izjemno pozornost, poskušamo biti vrhunski v svoji storitvi. Naša konkurenca je seveda Jeff Bezos; ne glede na vse kritike njega in njegovega posla je storitev, ki jo zagotavlja, strašno dobra. Tudi sam pogosto naročam knjige prek Amazona, in če pride v času praznikov do zamude, ti povrnejo vse stroške transporta. Ko vidiš to raven storitve, te to spodbudi, da poskušaš kot upravitelj spletne knjigarne v Sloveniji maksimalno dobro delovati. Vsak, ki te pokliče, je že na neki način tvoj kupec. Marsikdo še ne zna sam naročiti knjige; v tem primeru mu pomagamo kar sami. Vse naročene/plačane knjige res skušamo poslati še isti dan do 14. ure. Nekateri so šokirani, da so knjigo ravnokar naročili, pa je že pri njih doma. Zdi se mi, da lahko ta vidik v slovenskem knjižnem prostoru še močno izboljšamo.

Urška Bračko: Tamara, Liu – vidve imata izkušnje iz fizičnih knjigarn. Kako se ta osebni stik izrazi v knjigarnah?

Tamara Mateša: Načeloma vsakega kupca vprašam, ali potrebuje pomoč. Odziv je tak, da približno petdeset odstotkov ljudi odgovori, da res potrebujejo pomoč, ker iščejo določen naslov, nekateri pa odgovorijo, da samo gledajo. Ti, ki samo gledajo, se potem vseeno včasih obrnejo name s kakšnim vprašanjem, željo po priporočilu … Si pa ne predstavljam, da bi delala na drugi strani v spletni knjigarni. Živi stik je kar ključen.

 

Urška Bračko: Liu, ti si že večkrat pisala o stiku z bralci in kupci. Kolikokrat kupci iščejo točno določeno knjigo, pridejo že s seznamom ali samo z željo, da bi npr. knjigo za rojstni dan?

Liu Zakrajšek: Iz časov svojega dela v knjigarnah imam veliko spominov na različne stranke. Nekatere so bile precej redne in, to je morda malo smešno, nanje pogosto mislim, ker se spomnim, katere knjige so kupile. Sicer pa obstaja več tipov kupcev knjig. Tu so kupci, ki ti pustijo, da jim pripraviš cel kupček knjig za na dopust, ali kupci, ki so zelo zahtevni in veliko vejo o literaturi, z njimi se lahko tudi veliko pogovarjaš o knjigah. Potem pa je tu tudi tip kupcev, ki že ob vstopu v knjigarno povejo, da so prišli iskat to in to, torej določen naslov. Tudi sama sem taka stranka, ki že kar na vratih pove, po kaj je prišla. Mislim, da je osebni stik res zelo pomemben. Zelo hitro lahko kupca navdušiš za knjigo; seveda jo moraš poznati. V prvi vrsti bi morali biti ljudje, ki prodajajo knjige, zelo strastni bralci; če sam poznaš knjigo, lahko zanjo navdušiš tudi koga drugega. Pa ne govorim o tem, da bi komu kaj vsiljeval, toda ko kupcem razložiš, o čem je kakšna knjiga, jih lahko začne zanimati, tudi če je sicer ne bi vzeli s police. Ko sem delala intervjuje za Outsider o knjigarnah v Ljubljani, sem šla tudi v Hišo sanjajočih knjig, kjer dela prijazna knjigarnarka Tia; po pogovoru z njo sem odšla domov s celim kupom knjig, ki jih sicer ne bi vzela s police.

 

Urška Bračko: V članku v Outsiderju pišeš, da je pomembna tudi notranjost knjigarne. So to izpostavili tudi knjigarnarji sami?

Liu Zakrajšek: Outsider je revija, ki se veliko ukvarja z arhitekturo. Ko sem se z urednico pogovarjala o reportaži o ljubljanskih knjigarnah, sva se pogovarjali, kako v člankih preplesti vprašanje prostora in knjigarniške dejavnosti. Trenutno smo v knjigarni, ki je prelep primer tega, kako lahko interier naredi izkušnjo. Ko sem se pogovarjala s knjigarnarji, sem jih tako pogosto povprašala, kaj mislijo o vplivu zasnove prostora na prodajo. V Hiši sanjajočih knjig je bil denimo zanimiv odgovor mojega sogovornika Blaža, da se mu zdi pomembno, da je blagajna malo umaknjena; tako ljudje med pregledovanjem knjig nimajo občutka, da jih opazuješ, oziroma se umaknejo v svoj svet. Odgovor, ki se je v teh pogovorih ponavljal, je bil, da mora knjigarna nuditi intimo. In seveda je pomembno, da nam prostori, kjer domujejo knjige, tudi z atmosfero namigujejo, da smo se znašli nekje, kjer smo dobrodošli. V LUDi knjigarni sem se včasih pošalila, da gre za »dnevno sobo«, ker je prostor tako domačen in udoben, in to veliko šteje za kupce, ki se potem radi vračajo.

Urška Bračko: Tamara, ti kot umetnostna zgodovinarka premišljuješ tudi o arhitekturi prostora. Azil se bo v kratkem prenavljal, kakšni so načrti?

Tamara Mateša: Azil se spet seli. V trenutne prostore smo se iz kletnih prostorov, kjer je danes ZRC-jevo vložišče, preselili poleti leta 2021. Zdaj smo ugotovili, da ob renovaciji ni bil saniran problem vlage. Vidim, da se naši prodajalci, ki so v občinstvu, smejijo, saj vsak dan uporabljajo razvlažilec; vsi se veselimo, da tega nekoč ne bo več treba početi. ZRC bo naslednje leto spomladi dobil dvigalo in ta projekt je vezan tudi na renovacijo. Knjigarna se seli sredi aprila, in sicer v prostore ZRC SAZU na Rimski 3, kjer bomo predvidoma ostali do začetka jeseni, nato pa se vrnemo na Novi trg 2, v svoj za vedno dom.

 

Samo Rugelj: Še nekaj glede arhitekture. Zelo se mi zdi pomembno, kako se človek v knjigarni počuti. Bom dal primer dveh knjigarn v Londonu. Prva je Waterstones Piccadilly: petnadstropna knjigarna, urejena v nekdanjem supermarketu, kot da bi bila naša Metalka preurejena v knjigarno. Kljub temu da ima ta knjigarna velik nabor knjig, imam v njej osebno vedno nekakšen hladen občutek; v njej se nikoli nisem mogel povsem sprostiti. Na drugi strani pa je Foyles, ki je manjša, a bolj toplo opremljena, prijazna, pozitivna, manj trgovska. Če uspe knjigarna narediti tak »cozy«, torej prijeten prostor, je to že samo po sebi zelo vabljivo in ljudi nekako vleče; in čim pridejo ljudje, pridejo še drugi ljudje. Še en primer v Londonu je na primer Daunt Books v Marylebonu. To je za londonske razmere relativno majhna knjigarna, a vedno nabito polna ljudi, saj je tako topla in prijetna, da ljudje čez vikend pridejo tja, ker vedo, da bo tam veliko knjig in veliko ljudi.

 

Urška Bračko: Imamo pri nas kakšno tako toplo knjigarno?

Samo Rugelj: Meni je všeč knjigarna Mladinske knjige na Trubarjevi. Nekoč, ko je bila tam še Katarina Modic, ki je sedaj v Konzorciju, smo mi dogodke delali tam. Naša založba, ki večinoma nima tako odmevnih knjig, bistveno rajši prireja dogodke v tipu knjigarne, kot je tale, v kateri se pogovarjamo, kot pa v kaki veliki knjigarni, kjer si vedno pod pritiskom, ali boš uspel privabiti toliko ljudi za tako velik prostor. Manjši knjigarniški prostor mi je osebno bolj všeč; poleg tega prinaša tudi drugačen koncept, saj ne gre samo za knjigarno, temveč tudi za socialni prostor.

Urška Bračko: Tako kot pri izdajanju knjig je Slovenija posebna tudi na področju knjigarn. Pri nas skoraj ni neodvisnih knjigarn, saj večino vodijo založbe same. Nimamo tudi prav dosti specializiranih knjigarn ali knjigarn-kavarn. Se vam zdi, da je to prednost ali pa bi lahko neodvisne knjigarne pri nas kaj spremenile?

Samo Rugelj: Vprašanje je, kaj je definicija neodvisne knjigarne. Splošna definicija bi bila, da je to knjigarna, ki ni neposredno knjigarna nekega založnika. V Sloveniji imamo stanje, da imamo velike založbe, ki imajo v lasti knjigarne, hkrati pa dajejo drugim, ki želijo prodajati njihove knjige, relativno slabe pogoje. Zaradi tega je precej težko odpreti svojo knjigarno; ni nujno, da boš dobil v prodajo denimo knjige založbe Učila. V neodvisni knjigarni zato nimaš celovite ponudbe, brez tega pa ne moreš imeti večje knjigarne, kot je tale, v kateri smo trenutno.

 

Tamara Mateša: Jaz bi si vseeno želela, da bi se kdo opogumil in odprl neodvisno knjigarno.

 

Samo Rugelj: No, na Primorskem imamo knjigarno Libris. Neodvisne zidane knjigarne obstajajo, a imajo vse zelo omejen prostor, ki ga lahko zasedejo s knjigami. Navsezadnje je knjigarna stvar ekonomije in razlike v ceni, ki jo ustvariš s prodajo vsake knjige.

 

Urška Bračko: V zadnjem času se je knjigarniško omrežje kar osvežilo: dobili smo knjigarno, v kateri smo zdaj, Knjigarna Beletrina se je preselila in tako dala nov prostor Azilu, ki ima zdaj dostop z ulice, odprla se je Šiškla, svojo knjigarno bo imela Vodnikova domačija, poslovalnico odpira založba Primus, jutri pa dobimo tudi knjigarno Josipino v prostorih DSP-ja. Kaj knjigarne prispevajo k skupnosti?

Liu Zakrajšek: Jaz bi rekla, da ogromno. Opogumlja me misel na to, da se v tem času, ko se mi zdi, da vse propada, odpirajo knjigarne. Vznik takih lepih skupnostnih prostorov kaže na to, da lahko nudijo uteho skupnosti. Prej si omenila kavarne-knjigarne; ena od ugotovitev mojih intervjujev za Outsider je bila ta, da takih knjigarn-kavarn pri nas skorajda ni (razen Goge v Novem mestu in Maksa v Novi Gorici). A se mi zdi, da je ravno taka kombinacija pomembna. Tudi v Ljubljani je na primer zraven Azila kavarna LP; če greš v soboto na kavo in so zraven vrata knjigarne, gotovo obstaja večja možnost, da boš šel po kavi pogledat tudi knjige. S sestro sva se vedno šalili, da bova kot odrasli imeli kavarno-knjigarno-cvetličarno.

Knjigarna je javni prostor, hkrati pa tudi namenski prostor. To, da se v knjigarni odvijajo literarni večeri, glasbeni nastopi in druge dejavnosti, ki niso usmerjene zgolj v prodajo knjige, ima ogromen pomen za skupnost, ker se s tem ustvarja prostor, kamor lahko greš. Sama vodim bralni klub, in kadar se srečamo v knjigarni, ima to neki poseben pridih, ker nas obdajajo knjige.

 

Urška Bračko: In na ta način knjigarna tudi nekaj vrača skupnosti. Če citiram iz knjige, ki jo je omenil že Samo: dobre knjigarne zrcalijo svoje skupnosti, izjemne knjigarne pa zrcalijo svoje skupnosti in jih hkrati ustvarjajo.

Samo Rugelj: Založbe, ki so odprle knjigarne, se mi zdijo zelo pomembne. LUD Literaturo spremljam že 35 let, še od časa, ko je bil v uredništvu tukaj prisotni Andrej Blatnik. Konec osemdesetih sem šel še na kakšen sestanek, ampak na teh sestankih se nikoli nisem dobro počutil. Knjigarna, v kateri smo, je drugačen prostor, ki je bistveno bolj povezan z uredništvom v sosednji pisarni; če bi bil danes mlad avtor, bi prišel sem, se usedel, malo listal knjige in gledal, kdaj bi prišla ven Veronika Šoster, da bi jo kaj vprašal. Založba, kot je LUD Literatura, s takim prostorom najde ne le svojo publiko, temveč tudi svoje avtorje. Prej omenjena knjigarna Primus pa je denimo povsem drug tip knjigarne; so distributerji, ki so iz Brežic in na tem območju niso imeli točke, kjer bi se lahko sploh vzpostavili kot založba. Imajo zelo razvejano zbirko Avtorji, ki izdaja okoli 20 naslovov letno, in zanje je knjigarna točka, kjer lahko avtorji knjigo sploh predstavijo svoji publiki. Vigevage so spet svoj primer; gre za založbo, ki intenzivno dela na stiku s svojimi kupci, v standardnih knjigarnah niti kaj dosti ne ponujajo svojih knjig in jih poskušajo prodajati neposredno, svojo knjigarno so odprli tudi v Mariboru; gre za specifičen primer založbe, ki je iz svojih pisarn naredila knjigarno. To so naredili na zelo inteligenten, inovativen način, in upam, da bodo preživeli.

 

Urška Bračko: Na knjižnem sejmu je Samo poudaril nujnost knjigarn tudi v manjših krajih, vendar je knjigarniška pokritost na splošno slaba celo v nekaterih večjih mestih, res pa je, da je knjižnična mreža zato toliko bolj dostopna. Kaj lahko knjigarne prinesejo manjšim krajem?

Samo Rugelj: Pred približno 15 leti sem bil na Ministrstvu za kulturo in takratnemu sekretarju težil, da bi moralo ministrstvo zasnovati razpis, ki bi financiral delovanje knjigarn v manjših mestih. Točno se ve, čigava krivda je, da v manjšem kraju, npr. Škofji Loki, ni knjigarne: županova. Občine imajo kar nekaj občinskih nepremičnin, ki bi jih lahko skozi svojo zakonodajo zagotovile za knjigarne. Pri tem bi lahko tako ali drugače sodelovalo tudi ministrstvo.

Knjigarna v takem manjšem kraju je nekakšno torišče razvoja, ki je sedaj večinoma osredotočen na kulturni center, ponavadi spojen s knjižnico. Knjižnice so pomemben prostor, vendar v knjižnici knjige ne moreš dobiti v posest in s tem graditi svoje osebne knjižnice, kot lahko počneš v knjigarnah. V zahodni Sloveniji obstaja široko območje okoli Bovca, Kobarida in tako dalje, kjer sploh ni pravih knjigarn. To so obmejna območja, kjer so Slovenci tudi intenzivno izpostavljeni tujim jezikovnim vplivom, pa kljub temu ne morejo kupiti knjige.

 

Tamara Mateša: Ko smo odprli Knjigarno kavarno Maks, se je izkazalo, da je Nova Gorica nujno potrebovala tovrsten prostor; razen enega DZS-ja, ki je bolj papirnica, in Mladinske knjige, ki prodaja bolj papirniško blago in lastne knjige, ni bilo v Novi Gorici nobene druge knjigarne in knjige nisi mogel dobiti v posest. Čeprav Azil in Maks oba obstajata v okviru ZRC-ja, je med njima kar nekaj razlik: Azil je ožje specializiran za družboslovje in humanistiko ter ozek izbor leposlovja, v Maksu pa ponujajo širši nabor. Zaradi nabora dogodkov in zaradi projekta Evropska prestolnica kulture naslednje leto je Nova Gorica res potrebovala tak prostor, in mislim, da je takih še kar nekaj slovenskih mest.

 

Samo Rugelj: Na knjižnem sejmu me je ena od poslušalk vprašala, kako je s knjigarnami na Primorskem. Tudi tam smo bolj slabi, a to je tudi stvar kulture. Če greš v Črno goro, tam ob obali vidiš na vsakih sto metrov premične stojnice s knjigami, ki jih ljudje očitno kupujejo. V Portorožu tega ni videti; Slovenci torej nismo navajeni, da bi s plaže odšli po kakšno knjigo. Knjigarne pa seveda živijo od prodaje knjig.

 

Urška Bračko: Samo, v svojih knjigah Krčenje in Za vsako besedo cekin si pisal tudi o državni finančni podpori za knjigarne, takrat v višini približno 20.000 evrov …

Samo Rugelj: Mislim, da kakšna leta za ta namen niti ni bilo sredstev, v vsakem primeru pa gre bolj za okoli 10.000 evrov. Vendar ti zneski niso namenjeni temu, da bi financirali plače knjigarjev, ampak bolj za financiranje dogodkov. Knjigarna, ki ima probleme s plačevanjem osnovnih stroškov – dela, najema prostora in podobnega –, ne potrebuje denarja za dogodke, ampak predvsem denar za svoje poslovanje. Dogodke pa bo nato že delala sama, če bo to hotela.

 

Urška Bračko: Če se premaknemo v tujino: se v kakšne knjigarne v tujini še posebej radi vračate, imate nanje lepe spomine? Ali kdaj z žalostjo pomislite, da take knjigarne nikoli ne bomo imeli v Sloveniji?

Liu Zakrajšek: Pred kratkim sem bila v Kölnu, kjer sem našla specializirano knjigarno na temo umetnosti. Ogromna knjigarna v dveh nadstropjih. Sprehajala sem se po njej, gledala vse te knjige in razmišljala, da nimamo takšne specializirane knjigarne za umetnost. Ni mi bila preveč všeč kot prostor, ampak mi je bilo predvsem všeč dejstvo, da sem tam našla knjige, ki jih sicer ne bi, ker za te umetnike nisem niti vedela. Ker sem imela omejen budžet, sem poslikala nekaj naslovnic knjig, ki jih bom morda nabavila čez nekaj let.

V Maksu mi je bilo zelo všeč, da imajo ogromno fantazijskega žanra, čeprav ga sama ne berem. Specializirane knjigarne imajo tudi to funkcijo, da izobražujejo javnost, ker so neki permanenten prostor, v katerega se lahko večkrat vrneš, podobno kot v knjižnice. Tam lahko narediš tudi tematski cikel pogovorov, denimo o fotografiji ali drugih temah.

 

Tamara Mateša: V Ljubljani je problem verjetno ravno v tem, kar si omenila – da si bo redkokdo omislil knjigo za 150 evrov, zato lahko verjetno tovrstne specializirane knjigarne funkcionirajo samo znotraj muzejskih ustanov.

V Madridu je ena mojih najljubših knjigarn, ki se imenuje Libros y vinos, s super izborom knjig in vin ter simpatičnim osebjem, ki se spozna na oboje, tako da dobiš priporočila z obeh področij. Knjigarna je v centru Madrida in funkcionira, ne glede na višino najemnine in druge stroške.

 

Samo Rugelj: Knjigarna, ki mi je bila zelo ljuba, je bila londonska knjigarna Stanfords, posvečena popotniškemu pisanju, zemljevidom, potopisom in podobno. Pred kakšnima dvema letoma so osnovno lokacijo zaprli – šlo je za mogočno staro stavbo v Camden Townu – in knjigarno prestavili tri ulice stran. To pa nekako ni več to.

V Los Angelesu je knjigarna, ki se imenuje Samuel French – upam, da je niso v zadnjem času zaprli –, ki je posvečena samo filmu: filmskim knjigam, scenarijem … Ni niti prav dobro označena na zemljevidih; preprosto vedeti moraš zanjo. Na isti ulici, dolgi kakšnih 30 kilometrov, je tudi prijetna majhna knjigarna Book Soup. Dolgo časa sem bil pristaš velikih knjigarn Barnes & Noble, a se je v zadnjih letih njihova ponudba precej pokvarila. Njihov direktor James Daunt je sicer v intervjuju nedavno rekel, da bodo lokalnemu osebju dovolili, da uredijo nabor knjig nekoliko po svoje; Amerika je tako velika, da ne moreš imeti povsod iste ponudbe.

Najboljšo izkušnjo z ameriško knjigarno sem imel pred letom in pol. Gre za knjigarno avtorja Ryana Holidaya v mestecu Bastrop v Teksasu. Holiday živi razmeroma sanjsko življenje: star je 37 let, prve knjige je napisal pri petindvajsetih, uspel je prodati 6 milijonov knjig. Iz zaslužka je v starodobnem mesecu najprej kupil knjigarno, jo opremil, v njej pa ne prodaja hitov, ampak izbor tega, kar ga osebno zanima. Zraven je kupil še eno manjšo hišo in uspel nekega angleškega hipija prepričati, da v njej prodaja vinilke, nato pa je kupil še eno manjšo hiško, v kateri je uredil studio in v njem redno snema podcaste. K njemu prihajajo prvoligaški knjižni avtorji s področja neleposlovja iz vse Amerike. V primeru Holidaya sem torej videl, kako se da voditi tak posel. Veliko ljudi pride v to mestece zaradi njega, zato se mora na neki način skrivati. Tudi v takem majhnem, brezveznem mestu lahko torej ena knjigarna povzroči kulturno spremembo; gospe v turističnem centru so navdušene nad Holidayem, ker je s svojo dejavnostjo vzpostavil kulturno cono. Iz njegove knjigarne sem se v zadnjem letu naučil največ.

 

Urška Bračko: Pogosto govorimo o tem, kako se lahko v kakšnih knjigarnah »izgubimo« … Ali se lahko izgubimo v kakšni slovenski knjigarni, denimo v Konzorciju?

Samo Rugelj: Jaz se v Konzorciju zelo težko izgubim. Tam imam knjige zelo dobro naštudirane in včasih sam knjigarjem pomagam najti kako knjigo za njihove kupce. Dobra knjigarna, v kateri se lahko izgubiš, pa je denimo v Oxfordu, knjigarna Blackwell’s. Postavljena je v več nadstropjih; mislim, da bo to – zaradi bližine znamenite univerze – zadnja knjigarna na svetu, ki bo propadla. Ko vstopiš, misliš, da gre za manjšo knjigarno, ampak nato se pred tabo odpre ogromen prostor … Nisem se ravno izgubil, sem pa v njej dolgo časa ostal.

 

Tamara Mateša: Jaz se ne izgubim v knjigarni, ampak v svoji glavi.

 

Liu Zakrajšek: Všeč so mi tako velike kot majhne knjigarne. Nedavno sem bila v Waterstonu na Piccadillyju; tudi meni ta knjigarna ni tako pri srcu, ima pa seveda odličen izbor knjig. Ne bi rekla, da je to odvisno od velikosti knjigarne, ampak bolj od tega, kakšno je vzdušje in kakšni so ljudje. Ko sem živela v Pragi, sem skoraj vsako soboto hodila v knjigarno na Mali strani, ki je nekakšna češka verzija knjigarne Shakespeare & Company. To je knjigarna, kamor me je zaneslo že ob prvem obisku Prage; v njej sicer nisem vsakič česa kupila, ampak sem se usedla na njihov super udobni kavč in se tudi tam na neki način izgubila. Ko grem v tujino, grem v knjigarno zato, da bi se počutila doma.

Nekoč je k meni v knjigarno prišel gospod, ki je vprašal, ali imamo neko knjigo Stephena Kinga v slovenščini. Povedal je, da kot fan Stephena Kinga kupuje vse Kingove knjige v vseh različnih jezikih. Celo če knjige ne moreš prebrati, ima torej lahko vrednost. Tudi s sabo sem na ta pogovor prinesla knjigo Knjigarna avtorice Penelope Fitzgerald, ki mi je všeč, ker govori ravno o tem, kako je prihod knjigarne v majhen kraj lahko subverzivno dejanje. Dejstvo, da kupimo knjigo, ki nam je ljuba, je zame poseben opomnik, da so knjige, dobre knjige, nekaj, kar želimo imeti ob sebi, zelo mi je všeč, ko vidim, da nekateri v domačih knjižnicah svoje knjige zelo skrbno razvrščajo in zlagajo, da si okrog knjižnih omar pravzaprav organizirajo prostor, nekateri jih celo fotografirajo in dajo na Instagram. To, da si nekdo neko knjigo kupi, čeprav jo je že prebral, najlepše priča, da je knjiga kot povsem fizični predmet tudi nekaj, kar ima simbolno vrednost, sploh če jo dobimo kot darilo in ima posvetilo ali pa če se vanjo podpišemo, morda imamo celo svoj ekslibris, morda si kaj podčrtamo, no, nekateri radi »čečkamo« po knjigah, meni se zdi, da moji zapiski in vse, kar si zabeležim ob branju, naredijo knjigo še bolj mojo.

 

Urška Bračko: Kako pomembna je umeščenost knjižnega programa v knjigarni? Bi bilo pri nas kaj drugače, če bi v Konzorciju knjižni program postavili v pritličje, papirniškega pa kam drugam?

Samo Rugelj: Pokojni Milan Matos me je vsakič ob začetku leta sprejel na avdienco in sva razpravljala o knjigarniškem poslu. Vedno sem mu rekel, da mi ni jasno, zakaj je najboljši prostor v knjigarni Konzorcij namenjen papirnici. Odgovor je jasen: papirniški program bi bil sicer predaleč. Čeprav bi bilo po drugi strani najbolj logično, da bi bile v pritličju knjige. Še posebej ker se je v zadnjih letih petdeset metrov stran pojavila konkurenca: knjigarna Felix, ki prodaja skoraj samo knjige. Mladinska knjiga bi morala na to ustrezno odreagirati in to bi bilo tudi za prodajo knjig bistveno bolje.

 

Urška Bračko: Na Hrvaškem je knjigarna, v kateri je pritličje posvečeno različnemu drugemu blagu, a se nato v kleti odpre ogromen prostor za knjige.

Samo Rugelj: Teorija pravi, da to ni dobro, ker morajo biti knjige v izložbah, od koder vabijo kupce. Knjigarne v teoriji tudi ne smemo postaviti na lokaciji, kjer prej ni bilo knjigarne. Sam stalno gledam na nepremičninskem portalu, da bi našel potencialno lokacijo za knjigarno; obstajajo različni veliki kletni prostori, a to so tvegane lokacije, ki jih poslovno ne bi nikoli priporočal.

 

Tamara Mateša: Odkar Azil ni več v kleti, ga najde veliko več ljudi. Ne le da v kleti nismo imeli izložbe; glavni problem je bil vhod, saj si moral najprej vstopiti v stavbo ZRC-ja, kar je najbrž marsikoga odvrnilo, ker ni vedel, ali to sploh sme …

 

Samo Rugelj: Knjižni kupci so občutljivi. Če so knjige v izložbi, pa že to vabi k vstopu.

 

Urška Bračko: V Azilu delajo študenti in študentke, ki tudi kurirajo program. Kako to?

Tamara Mateša: Gre za popolnoma organski razvoj. Vsi, ki delamo v Azilu, radi beremo, in to različne knjige; posledično tudi radi predlagamo kupcem to, kar smo prebrali in nam je bilo všeč. Tudi vsi študentje, ki delajo v knjigarni, imajo zato možnost, da predlagajo knjige, ki jih nato naročimo in damo na police. Sicer pa mislim, da je knjigarna, ki jo kurira več ljudi, veliko boljša od knjigarne, ki bi jo kurirala ena sama oseba, ne glede na to, koliko ta oseba prebere. Azil bi bil čisto drugačen, če ne bi v njem delali prav študentje in študentke.

 

Liu Zakrajšek: Še nekaj glede izložb: zdi se mi ključno, da ima knjigarna izložbo. Knjigarna kavarna Maks ima to čudovito lastnost, da je stena, ki gleda na ulico, v celoti steklena; ko hodiš mimo, vidiš, kaj se dogaja, in te lahko zanese noter. Ko daš knjigo v izložbo, jo narediš za bolj privlačen objekt želje, s tem, katero knjigo postaviš v izložbo, pa tudi nekaj sporočaš.

Glede študentov v knjigarnah: Kot študentka sem med drugim delala tudi v knjigarni Lutkovnega gledališča, kjer so bile otroške knjige, zato sem ponovno vzljubila otroške slikanice. Ker sem bila obkrožena s temi knjigami in se ves čas pogovarjala s starši, sem dobila v te knjige tudi nov vpogled. Delati v knjigarni je izkušnja, ki je bila zelo pomembna zame in za moj odnos do književnosti na splošno. Vsekakor pa lahko napačna oseba v knjigarni kupca tudi dobesedno odvrne od nakupa. Če v knjigarni zaposlijo čisto prvo osebo, ki je prišla na razgovor, za najbolj minimalen znesek na uro, je rezultat ponavadi slab.

 

Samo Rugelj: Za založnike so izložbe ključne. Ves čas smo v debati z upravitelji knjigarn, preverjamo po izložbah, ali so naše knjige v njih, in se jezimo, če niso.

Če govorimo o kadrih v knjigarnah, pa obstajata dva tipa. Eni so taki, kot so v Konzorciju: gre za dolgoletne kadre, za katere pričakuješ, da poznajo knjige bolje od tebe. To ni nujno preprosto, sploh na področjih, na katerih profesionalno delaš. Če govorimo o študentskih oziroma mlajših kadrih, pa je njihova ključna kvaliteta, da so strastni bralci. Zaradi tega lahko na neki način to delo sploh opravljajo. Biti knjigar je eden najtežjih poklicev v tem smislu, da ves čas prihajajo nove knjige. Vsak dan prinese nekaj novega in od tebe se vsak dan pričakuje, da boš o tem kar nekaj vedel. Kako: če osem ur delam, kdaj bom vse to prebral? Seveda so zato pravi kadri tisti, ki imajo branje v krvi.

So pa ti ljudje precej slabo plačani, kar onemogoča, da bi ta posel oziroma poklic postal dovolj cenjen. Pričakuje se, da imaš strast, in zaradi te tvoje strasti te izkoristijo.

 

Urška Bračko: Za ta profil tudi ni posebne izobrazbe.

Samo Rugelj: Tukaj prisotni profesor Andrej Blatnik bo morda to zanikal. Založniške študije in bibliotekarstvo na neki način nudijo to izobrazbo, dobro osnovo seveda daje tudi primerjalna književnost. Ampak v bazenu, imenovanem knjigarna, vsak dan priteka nova voda, in ti moraš v tem bazenu plavati. Če ne moreš plavati, nisi za ta posle.

 

Urška Bračko: Na knjigarnah je od nekdaj nekaj romantičnega, obstaja kar nekaj filmov, knjig, ki se dogajajo v njih … Zakaj se vam zdi, da je literarni in filmski pogled na knjigarne tako romantičen?

Samo Rugelj: Prostori, ki so topli, ki vabijo, ki prinašajo neki užitek, so lahko stalen dotok zgodb. Vsakdo si lahko predstavlja romanco, ko brska med policami in na drugi strani zagleda nekoga drugega, ki …

 

Tamara Mateša: Moja najljubša s knjigarnami povezana vsebina je v resnici humoristična serija Black Books. Priporočam. V njej je prikazano vse prej kot romantizirano delovanje neke knjigarne. Ko bom postala kot Bernard, bom dala odpoved [smeh]. So pa to očitno prostori, ki bodo najbrž vedno klicali po nekih ekranizacijah.

 

Liu Zakrajšek: Zdi se mi, da živimo v družbi oziroma času, ki je zelo storilnostno naravnan. Večino prostorov, ki jih obiskujemo, kot na primer delovno mesto, fitnes itd., obiskujemo z nekim namenom. Tudi v knjigarno greš seveda z namenom, ampak priznajmo si: kadar greš v knjigarno, si želiš, da bi te nekaj presenetilo. To je prostor, ki te v nič ne sili. Podobno kot knjižnica: tam lahko samo sediš, ni ti treba zapravljati denarja, z nikomer se ti ni treba pogovarjati … Mislim, da potrebujemo take prostore, ki kličejo po tem, da prideš tja in se, kot smo že govorili, malo izgubiš v času, med knjigami … Taki prostori so namenjeni tudi temu, kar je duhovno. Knjigarne imajo neko simbolno vrednost. Ko je izšla moja knjiga, me je vsa družina klicala, da je še ni v knjigarni. Rekla sem, da jo lahko naročijo po spletu. Babica je rekla: ne, zame to ni isto, hočem iti v knjigarno in da mi tam nekdo to proda. Veliko ljudem nekaj pomeni, da kupijo knjigo v knjigarni, da ob tem še poklepetajo z nekom, to je lahko kot obred. To knjigarne dejansko spodbujajo: da se lahko z nekom za dvajset minut ali pol ure zagovoriš in imaš neki stik z osebo. Čeprav se mi zdijo tudi spletne knjigarne absolutno pomembne. Definitivno pa je nekaj na tem, da greš v knjigarno in si tam z ljudmi.