»Mesto vstopa in izstopa iz knjigarne, eden brez drugega pravzaprav ne moreta.«

V primežu metafizične zmede o naravi knjig sem se je oprijel kot rešilne bilke.

Zato me počasi začenja skrbeti – letos namreč še nisem našel najboljše knjige.

Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž eden najboljših poznavalcev našega založniškega in knjigotrškega organizma, založnik brez knjigarne Janez Miš, direktor novomeške Goge Mitja Ličen in vodja koprske knjigarne Dom knjige ter nosilka naziva naj knjigotržka Davorka Štefanec so obetali že zato, ker so v en glas zatrdili, da jim je pregovorne slovenske kulturniške jamrarije dovolj. Na to, da so obljubljali več, kot lahko izpolnijo, je mirno reagirala jamranja vajena in številčno dobro zastopana ljubljanska publika.Preberi

Sobotno vreme je bilo pariškim knjigožerom še kako naklonjeno: dež, sivina, oblaki, dež in še enkrat dež. Kljub temu ali pa morda ravno zato pa se je pred vhodom v prvi paviljon ogromnega večnamenskega razstavišča na Porte de Versailles že ob 9h zjutraj začela zbirati gruča nestrpnežev. Ta je bila sicer manjša od množice, ki se je drenjala pred vhodom na fitnes sejem ali turistični sejem, ki sta istočasno potekala na drugem koncu razstavišča, a recimo, da je obetala naraščajoče proporce. Knjižni birokratiPreberi