Videti Pariški knjižni sejem in preživeti. Brez poškodb.

Sobotno vreme je bilo pariškim knjigožerom še kako naklonjeno: dež, sivina, oblaki, dež in še enkrat dež. Kljub temu ali pa morda ravno zato pa se je pred vhodom v prvi paviljon ogromnega večnamenskega razstavišča na Porte de Versailles že ob 9h zjutraj začela zbirati gruča nestrpnežev. Ta je bila sicer manjša od množice, ki se je drenjala pred vhodom na fitnes sejem ali turistični sejem, ki sta istočasno potekala na drugem koncu razstavišča, a recimo, da je obetala naraščajoče proporce. Knjižni birokrati so obiskovalce še pred vstopom razdelili na »običajne radovedneže & potencialne kupce« (cena vstopnice 10 € in potem se znajdi, kot veš in znaš), »parazitske profesionalce« (cena vstopnice 30 €, ki omogoča prost vstop na specializirane zaprte debate o odkrivanju klasikov in razkrivanju založniških novosti, toda le s predhodno rezervacijo), »preverjene profesionalce« (prost vstop za medije in dokazano brane blogerje) ter »VIP snobe« (omejeno število kart premium pass za 49 €; v ceno so všteti bombažna vrečka z »unikatnimi« darili, intimno srečanje s pisatelji v družbi rož, svečk in preostalih 79 imetnikov premiuma, prehitevanje običajnih smrtnikov po ligne de priorité in ekskluzivno vabilo na otvoritveni požirek šampanjca), vsaki od skupin pa namenili poseben vhod, da ne bi prišlo do razrednega mešanja.

Prijave & priprave na sejem so se namreč začele že kaka dva meseca prej, ko so na uradni spletni strani Salon du livre de Paris predstavili brošure, napovednike, programe in dve android aplikaciji z dnevno posodobljenimi povezavami na »čivke« (#salondulivreparis), bloge (primer enega bolj navdušenih obiskovalcev), ivente, koledarje, zemljevide, urnike & številke métro-bus-tram-taxi-vélo, diagrame z evidenco zasedenosti hotelov in sploh vsem možnim za »boljšo izkušnjo sejemske ponudbe«, ergo: učinkovitejšo potrošnjo. Raziskave namreč pravijo, da Francozi ne berejo več toliko kot nekoč. Ali natančneje – da kupujejo manj. Povprečen bralec naj ni bila pravzaprav bralka v poznih štiridesetih, ki na leto kupi okrog 12 knjig, kar je premalo za preživetje tako velike knjižne industrije, kot je francoska. Ciljna skupina sejma so bili tako mladi, ki so v roke dobili bon za 8 € s pripisom, da se drobiž ne vrača. Razlike med branjem in kupovanjem knjig ni seveda izpostavil nihče, pa tudi sicer ni bilo videti, da bi se imetniki VIP vstopnic s tem kaj preveč obremenjevali.

Medtem ko so torej privilegiranci s svojimi premium passes na sejem primahali zadnjo minuto in vstopili med prvimi, smo predstavniki tretjega stana ponižno čakali, da se točno ob 10h blagovolijo odpreti duri v čudoviti svet potrošnje tiskanega papirja. Skupinica pred vrati je medtem pričakovano rasla. Po zadnjih podatkih naj bi se po sejmu sprehodilo 198.000 obiskovalcev, kar je za pariški standard zadovoljivo povprečna številka. Organizatorji so se nemara že sprijaznili, da je bila ljubezen do knjig v Franciji najmočnejša leta 2000, ko so na sejmu našteli rekordnih 241.000 sprehajalcev. Ali je na upad števila obiskovalcev kaj vplival vzajemni vpad števila ponudnikov Häagen-Dazsa okrog razstavišča Porte de Versailles, pa zaenkrat še ni znano. A v vrsti pred vhodom je bil Häagen-Dazs še daleč.

»Ça y est, ça y est, on entre!« začne vpiti gospa tik za mano. Naenkrat se telesa zgostijo v brezobzirno, buldožersko gmoto, ki se komaj stisne skozi vrata. 34. Pariški knjižni sejem se je začel.

Že takoj po vstopu v salon obiskovalci napadejo stojala z zastonjkarskimi izvodi časopisov velikega formata, kot so Le Monde, Le Figaro, Le Figaro Magazine, Libération Week-End in se skoraj stepejo za nekaj raztrganih ostankov posebne izdaje Le Monde des Livres, obsežnejše francoske različice Književnih listov. Malce naprej stojita eden zraven drugega minimalistično aranžirana radijska studija kanalov France Culture in France Inter za neposredni prenos v živo. Vse naokrog morje stojnic, ali bolje – okusno opremljenih odrov različnih velikosti, nad katerimi s stropa visijo ogromni reklamni panoji, da lahko izgubljeni knjigožer že na daleč uoči omiljene založbe. Teh je tudi letos veliko: 1200 razstavljalcev, od tega 330 neodvisnih regionalnih založnikov od Normandije do Tahitija, od Martinique do francoskih Alp, poleg njih pa še 3500 gostujočih avtorjev in okrog 600 debat, pogovorov, branj in srečanj, organiziranih v času festivala od 21. do 24. marca. »Največja frustracija tega sejma je velikost; kako se organizirati, da čim več vidiš.« Gospa, dolgoletna obiskovalka, se je odločila, da bo v umetnost ogledovanja knjig uvedla svojega sina. »Kolegica prisega na ›polžji pristop‹: začneš na desni, greš do konca hodnika, potem pa se vračaš po levi. Tako bova naredila tudi midva.«

»Zakaj? Saj ni vse enako zanimivo.«

»Videt je treba vse, ker dokler ne vidiš, ne moreš vedet, kaj te zanima in kaj ne! Če bo treba, prideva pa spet jutri,« pribije gospa. Glede na izraz na sinovem obrazu je bilo sklepati, da nad predlogom ni ravno navdušen. Kmalu ugotovim, zakaj.

Po slabi uri mi začnejo vse te knjige pošteno presedati. Malo zato, ker ne vidim nič zares novega, veliko pa tudi zaradi njihove neoblavljive količine. Redka zanimiva dela so večinoma predraga ali bolje – ne splača se jih kupovati po redni ceni, če jih je mogoče za pol manj dobiti v kateri od knjigarn Gibert Jeune, in če je njihova edina dodana vrednost grda oranžna nalepka, ki potrjuje, da je bila knjiga kupljena na sejmu. Tragedija pariškega knjižnega sejma je pravzaprav v tem, da se v ničemer ne razlikuje od povprečnega prodajnega skladišča knjižne veleblagovnice v mrtvi sezoni (če kaj takega sploh obstaja): nobenih popustov, nobenih predstavitev knjižnih novosti (razen za zaprte kroge), samo kilometri & kilometri knjig pod mastodontskimi reklamnimi panoji založniških gigantov, začinjeni s ščepcem mednarodne scene. Že res, da so se organizatorji hvalili s 50 povabljenimi državami in s tem, kako je med prodanimi knjigami kar 40 % prevodne literature, toda vsi ti »tujci« (da ne rečem »tujki«) so bili pritisnjeni nekam na rob dogajanja in imeli komaj dovolj prostora za predstavitev novosti – z izjemo letošnje države v fokusu Argentine in povabljenega mesta Šangaja. Pa ne, da je s knjižnimi kilometri kaj narobe – nasprotno, običajno so nadvse navdihujoči. Toda ko večino teh kilometrov sestavlja top-šund-pop-šit … se človek hitro naveliča. Ko takole pomislim, je pravzaprav vse skupaj še najbolj spominjalo na povečano notranjost francoske prodajne verige Fnac, ki je na sejmu – kako čudno, kako nenavadno – zavzela največji razstavni oder. Za potrditev vtisa so bili tu še neprestano oblegana pekarna & slaščičarna & paninoteka Paul, voziček Häagen–Dazs in neverjetni »bar z ostrigami« (Bar à huitres).

Toda škoda bi bilo zaključiti pri hrani, ko pa govorimo o knjigah – čeprav se med obema vsiljuje vse (pre)več primerjav. Pariški knjižni sejem se je v želji, da bi nagovoril čim več različnih obiskovalcev, kot vsaka večja prireditev razdrobil na številne male dogodke: od literarnega performansa Speed bookings, pri katerem so morali prostovoljci v 90 sekundah sogovornika prepričati, naj preberejo njihovo najljubšo knjigo (večinoma so bila to dela kakega Marca Levyja ali Érica-Emmanuela Schmitta), do literarnih promenad v družbi pisateljev in njihovih zgodb o Parizu. Pa Art square, prostor za redke bibliofilske rokopise in prve izdaje, poseben oder za manga in stripe, ter številne razstave … ki pač starokopitne knjigožere seznanjano z dejstvom, da ljudje na sejem knjig že dolgo ne hodijo več zaradi knjig – kajti čeprav so bile na sejmu vseprisotne, sem imela občutek, da je dogajanje okrog njih dobesedno to: dogajanje okrog knjige, ne pa za knjigo ali s knjigo. Morda sem preprosto pričakovala preveč.

Vstopnica za navadne smrtnike

Vrsta pred vhodom

Razgledovanje po prostoru

Mesto v fokusu – Šangaj

Jebeš knjige-važne so ostrige

Za ljubitelje Batmana

Nalepka – dodana vrednost sejma