V iskanju knjige leta ali Bochum book haul

V mojem bralnem življenju je nekaj knjig, ki bi jim lahko rekel najljubše. Knjig, ki so me že po prvih prebranih vrsticah povsem prepričale, ki so se me dotaknile na poseben način in predvsem razširile mojo predstavo o tem, kaj je mogoče doseči z besedami. Sprva so bile posejane bolj poredko: proza Jorgeja Luisa Borgesa, recimo njegove Izmišljije, na začetku gimnazije, krasni in uničujoči roman Peščena gora poljske pisateljice Joane Bator proti njenemu koncu, krasno čudni Mamuti Jerneja Županiča v prvem ali drugem letniku faksa.

V zadnjih letih pa se mi je takšna knjiga nekako zgodila vsako leto. Leta 2020 je bila to The Topeka School ameriškega pesnika in pisatelja Bena Lernerja, izjemno inteligenten roman o družini, socializaciji dečkov v patriarhat in poskusih osvobajanja od njegovih vzorcev kasneje v življenju. Leto zatem Real Life Američana Brandona Taylerja, krasen campus novel o ranljivosti, lani pa The Idiot, prav tako campus novel in knjiga, ki, podobno kot Mamuti, z malo sredstvi doseže izjemne komične učinke. To serijsko odkrivanje res zelo dobrih knjig je v meni bolj kot strah pred zasičenostjo zbudilo pričakovanje, da bo tako tudi v prihodnje, da bom vsako leto našel vsaj eno res izjemno knjigo.

Zato me počasi začenja skrbeti – letos je namreč še nisem našel. Seveda sem prebral nekaj zelo dobrih knjig – Težko vodo, Toxic, Nepremagljivo Stanisława Lema – a za nobeno od njih ne morem reči, da me je zaznamovala. Poleg tega bom preostanek tega leta preživel na izmenjavi v Bochumu, zaspanem zahodnonemškem mestu, kjer se ne morem zanesti na neprebrane knjige, ki me sicer s pričakovanjem opazujejo z domačih knjižnih polic. Zato sem se odločil, da se v iskanju najboljše knjige, ki jo bom letos prebral, na sončno in za začetek oktobra precej toplo soboto podam po bochumskih knjigarnah. Z drugimi besedami: Bochum book haul!

Bochum je drugo najmanjše med večjimi mesti najbolj poseljene nemške dežele Severno Porenje – Vestfalija . Z dobrimi 350.000 prebivalci je malo večji od sicer veliko bolj znanega Bonna, rojstnega mesta Beethovna in drugega sedeža nemške zvezne vlade, ter stisnjen med Dortmund in Essen, severovzhodno od Düsseldorfa in Kölna. Čeprav se je Bochum – tako vsaj navaja Wikipedija – v zapisih prvič pojavil že v 11. stoletju, je do razvoja rudarske in kovinarske industrije ostal bolj ali manj nepomemben. Razcvet je doživel v drugi polovici 19. stoletja, ko se je v nekaj desetletjih njegova populacija podvajseterila. Med drugo vojno ga je močno prizadelo zavezniško bombardiranje, po zaprtju rudnikov in težke industrije v drugi polovici 20. stoletja pa je kot ena od osrednih mestnih institucij še bolj v ospredje stopila Porurska univerza Bochum. Gre za eno največjih nemških državnih univerz, predvsem pa prvo univerzo, ki je bila ustanovljena po drugi svetovni vojni. Ima pa tudi enega največjih oddelkov za filozofijo v državi – zato sem se v Bochumu znašel tudi sam.

Oddelek s knjigami v angleščini knjigarne Mayersche Bochum.

Svoje iskanje sem začel na glavni železniški postaji, v izpostavi verige postajniških knjigarn Book & Press. Bolj kot knjige so me tja privabile revije; vrste in vrste specializiranih športnih, modnih, avtomobilističnih in vrtnarskih revij, nemške izdaje revij za popularizacijo znanosti in političnih tednikov … Kljub temu izobilju pa je bila izbira revij v angleščini precej standardna – Time, The Atlantic, New York Review of Book, The New Yorker, Newsweek, The Guardian Weekly –, zato se sem kmalu odpravil naprej proti centru mesta.

Tam sem obiskal verjetno največjo bochumsko knjigarno, Mayersche Bochum. Tudi ta je del verige – knjigarniško podjetje Mayersche je bilo ustanovljeno leta 1817, nekaj let tega pa je postalo del koncerna Thalia, ki ima v lasti več kot 340 knjigarn v Nemčiji in Avstriji. Njen oddelek z angleškimi knjigami po velikosti in založenosti spominja na tistega v Konzorciju. Z oddelkom v Konzorciju si deli tudi vlogo nekakšnega destilata trendov na anglo-ameriškem knjižnem trgu. Na prominentnem mestu so bili na primer razstavljeni trije v zadnjega pol leta izdani romani, ki nadaljujejo trend reinterpretacije antičnega mita (Phoenicia Rogerson: Herc, Robert Dinsdale: Once a Monster, in Sarah Underwood: Lies We Sing to the Sea). Prav tako ne gre brez cele police Coleen Hoover, veliko Matta Haiga in posebej izpostavljene Skrivne zgodovine Donne Tartt. Kakorkoli, vseeno mi je uspelo najti nekaj zanimivih kandidatov. Skoraj sem se že odločil za nakup romana The Secret Lives of Church Ladies ameriške pisateljice Deeshe Philyaw, o katerem ne vem nič, ima pa odličen naslov. Nekaj časa sem v roki držal What You Are Looking for Is in the Library, prvenec japonske pisateljice Michiko Aoyama, ki me je pritegnil s prvimi nekaj stavki, hkrati pa se nisem mogel znebiti občutka, da gre za nekakšno mešanico dveh obstoječih bestselerjev: The Midnight Library Matta Haiga in Before the Coffe Gets Cold Toshikazuja Kawaguchija (pri čemer ni pomagalo, da ga tako opiše tudi Goodreads). Na koncu sem iz Mayersche Bochum odšel s knjigo Chip War: The Fight for the World’s Most Critical Technology Chrisa Millerja, ki seveda ne bo moja najljubša knjiga leta, me pa zanima.

Nato sem se odpravil proti severnemu delu mesta, do knjigarne Buch imBusch. Ta zavzema dva majhna prostora v stavbi bivše železarne, ki danes deluje kot središče lokalne kulturne in razvojne dejavnosti. Vanjo je mogoče vstopiti neposredno iz sosednje kavarne, kar skupaj z več metrov visokimi policami, natrpanimi s knjigami, ustvarja posebej prijetno vzdušje. Nakupovanje knjig ob vonju cimetovih rolic in kave je sicer izjemno privlačna ideja, a zaradi butične velikosti Buch imBusch ne premore več kot nekaj knjig v angleščini (pa še med temi sta se znašli dve Midnight Library Matta Haiga).

Končni izkupiček.

Po postanku v Buch imBusch sem se nameraval odpraviti v antikvariat Ubu, ki ga, vsaj po slikah z Google Photos, vodi prisrčen starejši par, a sem ugotovil, da sem zamudil njegov odpiralni čas. Rahlo razočaran – v nekem naključnem antikvariatu sredi Dresdna sem nekaj let tega kupil After Many a Summer Aldousa Huxleyja, ki se skoraj uvršča med res posebne knjige – sem se zato usmeril proti svoji zadnji postaji, univerzitetni knjigarni Janssen. Ta je imela mnogo bolj nestandarden in zanimiv izbor knjig v angleščini. Najprej bi me skoraj premamila še ena stvarna knjiga, Killers of the Flower Moon newyorkerjevega novinarja Davida Granna, ki je rabila kot podlaga za zadnji film Martina Scorseseja. Na koncu pa sem se odločil za memoare I Want to Die but I Want to Eat Tteokbokki korejske avtorice Baek Sehee (priporočilo najboljše prijateljice) in A Terrible Kindness Britanke Jo Browning Wroe (navdih). V študentski dom, kje najemam sobo, sem se vrnil precej zadovoljen: tudi če med tremi kupljenimi knjigami ne bo najboljše knjige leta, se mi to še vedno zdi kar dober izkupiček.