LUD Literatura

Druga izdaja

Novembrska kolumna

Martin Justin

To verjetno ne bo nikogar presenetilo: knjigarne v Amsterdamu so boljše kot v Bochumu. Ob tistih velikih s knjigami v angleškem jeziku – American Book Center, The English Bookshop, Book Exchange in Waterstones, med drugimi – je mesto polno majhnih knjigarn, specializiranih za različne niše literarnega trga. Med svojim kratkim obiskom mesta mi jih je uspelo obiskati le nekaj – knjigarno s knjigami o arhitekturi Architectura & Natura, San Serriffe z esejistiko in teorijo ter Boekie Woekie, specializirano za knjige umetnika (book as an art work) –, a so bile te knjigarniške izkušenje med boljšimi v mojem življenju.

Sploh obisk knjigarne Boekie Woekie. To je leta 1986 ustanovila skupina šestih umetnikov, ki so v njej najprej prodajali predvsem svoje knjige in publikacije, po petih letih in selitvi v večji prostor pa so začeli prodajati tudi knjige drugih. Danes lahko na njihovih policah najdemo več kot 7000 različnih knjig umetnika, ki so v veliki večini izšle v samozaložbi ali pa pri majhnih, neodvisnih založbah.

Brskanje med temi 7000 knjigami je bilo skoraj metafizična izkušnja. Založništvo malo od bliže opazujem šele kakšno leto, a sem se v tem času dodobra znebil predstave, da imajo knjige kot fizični predmetni kak poseben, sakralen status. Seveda imamo vsi radi, da knjige lepo izgledajo, so dobro stavljene, da niti ne omenjam njihove vsebine. A gre na koncu za kupe papirja: knjige se nabirajo po skladiščih in knjižnih policah, in če začno zavzemati preveč prostora ali pa če poteče kakšna pogodba, se jih v najboljšem primeru pač razda naokoli, sicer pa razreže in reciklira ali pa zažge.

In ravno ko sem se dobro navadil, da so knjige sicer zadovoljujoči, a na koncu koncev zamenljivi predmeti, sem obiskal knjigarno z dolgimi policami knjig, za katere to ne velja. Knjige umetnika, zvrst, ki leži nekje med vizualno umetnostjo in tiskarstvom, namreč so pomembne kot predmeti. Čeprav niso unikati – še vedno gre pač za tiskovine, ki izidejo vsaj v nekaj izvodih –, njihova vsebina ne obstaja neodvisno od papirja, na katerem je natisnjena. V tem smislu se bistveno razlikujejo od romanov ali pesniških zbirk. Middlemarch je isti roman, isto umetniško delo, pa naj bo izdan v razkošni, z blagom obdani trdi vezavi velikega formata ali pa v drobni mehki vezavi, ki začne razpadati po sto prebranih straneh. Knjige umetnika pa so s tega vidika bolj podobne slikam, kipom oziroma še bolj grafikam: umetniško delo je knjiga sama, fizični predmet določene velikosti, oblike in načina tiska, ki stoji na polici, ki ga lahko primeš v roke in prelistaš.

Odlomek iz knjige Another Book umetnika Lesa Colemana.

S to razliko se igra knjiga Another Book britanskega umetnika Lesa Colmana, na katero sem naletel v Boekie Woekieju in se je, v primežu metafizične zmede o naravi knjig, oprijel kot rešilne bilke. Another Book, ki je nastala leta 2012, je knjiga kolofonov. Natančneje, je knjiga tistih delov kolofona, ki naštevajo vse obstoječe izdaje ali ponatise dotične knjige. Izkušnja prvega listanja knjige je rahlo dezorientirajoča. Pričakujemo, da bo naslovni strani in kolofonu sledila vsebina knjige – da se bo knjiga začela –, a nas Another Book ukane. Z vsakim listom pride le nov kolofon in nova prazna stran, pričakovanje vsebine pa je odloženo do naslednje strani, dokler ni odloženo dokončno.

Različne izdaje knjig so me vedno fascinirale. Sploh pri branju klasikov iz zgodovine filozofije se mi je pogosto zgodilo, da sem z večjim zanimanjem kot sam tekst bral opombe pod črto, ki so dokumentirale njegove variacije v različnih izdajah. Spremembe med izdajami imajo večino časa jasno in koristno funkcijo – urednice lahko popravijo napake, ki so se prikradle v prejšnje verzije, filozofinje lahko odgovorijo kritikom prve izdaje, enciklopedije in znanstveni učbeniki lahko posodobijo svojo vsebino. V nekaterih primerih pa so bolj radikalne in razburljive: Hegel se je v zadnjih letih življenja lotil precej temeljite predelave svoje Znanosti logike, a je dokončal le eno od treh knjig, kar še vedno povzroča preglavice prevajalcem in založnikom tega dela. Pred kratkim pa je duhove burila nova izdaja zgodb Roalda Dahla, v kateri so uredniki zamenjali določene besede.

Različne izdaje, vsaka s svojimi posebnostmi, majhnimi (ali radikalnimi) spremembami, napakami in uredniškimi posegi, tako prevprašujejo predstavo o besedilih kot od papirja neodvisnih abstraktnih celotah. Zdi se, da identiteta besedila prenese nekaj variacije. A samo dokler te ostanejo znotraj neke meje – strokovnjaki za Hegla bodo zelo pazljivi pri razlikovanju med prvo in drugo izdajo prve knjige Znanosti logike, med lektorji pri reviji The New Yorker obstaja jasna hierarhija med različnimi izdajami slovarja Merriam-Webster, ki ga uporabljajo.

Coleman tako elegantno opozori na to negotovost, vprašanje (ne)identitete besedil v njihovih različnih izdajah in na različnih fizičnih nosilcih. Ko listam Another Book, se tako sprašujem, katera je ta knjiga, ki je bila prvič natisnjena decembra leta 1941, nato pa ponovno leta 1942 in v razširjeni izdaji leta 1943. Ali pa ta, ki je bila med letoma 1936 in 1949 ponatisnjena kar trinajstkrat. V tem smislu knjiga deluje kot nekakšen osnutek eseja ali kratke zgodbe, ki bi jo lahko napisal Jorge Luis Borges; kot utrinek sveta, ki je v celoti sestavljen iz knjig in skrivnostnih povezav med njimi. A se zdi, da Coleman želi, da naredimo korak dlje in se vprašamo o razlikah med temi izdajami knjig, ki jih nikoli ne bomo mogli brati. Je prenovljena izdaja iz leta 1922 še vedno ista knjiga kot ta, ki je izšla leta 1906? Kako so se bralke odzvale na spremembe v tretji izdaji iz februarja 1976? Morda nekatere še vedno prisegajo na prvo izdajo iz leta 1970? Kaj bi se zgodilo, če bi poskušali ponatisniti Colemanovo knjigo?

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V iskanju knjige leta ali Bochum book haul

    Martin Justin

    Zato me počasi začenja skrbeti – letos namreč še nisem našel najboljše knjige.

  • A Gringo like me

    Klemen Kordež

    Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

  • Strastno nestrastni

    Maja Šučur

    Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.