Slovensko knjižno založništvo v letu 2025

Nedavno me je novinar enega od slovenskih dnevnih časopisov vprašal, kako vidim prihodnost slovenskega knjižnega založništva. Ker je bilo prostora malo, sem odgovoril takole: »Prihodnost bo taka, kot je sedanjost. Iskanje dobrih tujih knjig. Iskanje dobrih domačih avtorjev. Izdajanje dobro prevedenih, dobro urejenih domačih knjig in dobro oblikovanih knjig po čim bolj primerni ceni. Iskanje novih poti k bralcem in kupcem. Vsak dan znova.«

V nadaljevanju pa sledi daljši odgovor, v katerem sem skušal poiskati pet ključnih trendov in pet podtrendov, ki se jih po moji oceni lahko nadejamo v slovenskem knjižnem založništvu in njegovi bližnji prihodnosti. Tule so.

Slovenski avtorji ostajajo v igri

Zadnja desetletka je prepričljivo pokazala premik bralnega (in nakupnega) interesa slovenskih knjigoljubcev v smer domačih knjižnih vsebin. Rezultat je dejstvo, da se je – še posebej v zadnjem obdobju – zelo povečal doseg knjig slovenskih avtorjev, pa naj so bile te žanrsko obarvane, napisane z leposlovnim zamahom ali pa priročniško-vodniške vsebine. Tisti, ki spremlja mesečne lestvice najbolj prodajanih knjig v knjigarnah Mladinske knjige, lahko vidi, da slovenske knjige prevladujejo, čemur smo bili še posebej priča v (post)pandemičnem času, ko smo beležili spremenjene bralne in nakupovalne navade slovenskih knjižnih bralcev, saj so lahko izpostavljeni domači avtorji in avtorice s številnim občinstvom svoje bralce/sledilce direktno nagovorili kar preko svojih digitalnih platform. Tovrstni vpliv spletnih omrežij se je v prejšnjem letu že unesel, vseeno pa osrednji knjižni interes tako medijev kot bralcev ostaja pri domačih avtorjih, kjer bodo v ospredju (ostali ali pristali) predvsem tisti, ki jim knjige izhajajo znotraj dobro organiziranih založb, ki znajo – skupaj z avtorjem – poskrbeti za njihov vsestranski plasma.

Kar pa je dobro za ene, ni nujno dobro za druge, saj:

Manj izpostavljene avtorske poetike bodo ostajale v ozadju

Za slovenski roman je dolgo časa veljalo, da je 500 natisnjenih izvodov tista naklada, ki zagotovi njegovo spodobno življenje. A kaj v resnici, v praksi, pomeni ta naklada? Potem ko od nje odštejemo vse dolžnostne izvode (torej avtorske, potem recenzijske in arhivske, nadalje tiste, ki jih dobijo odgovorni v okviru založbe, ter tiste obvezne, ki po zakonu pripadajo knjižnicam), za prodajo ostane nekaj več kot 400 izvodov. Slovenske knjižnice odkupijo približno 150 izvodov običajnega slovenskega romana, kar pomeni, da jih za prodajo neposredno knjigoljubcem ostane kakih 250. Ali torej običajni slovenski roman kupi vsaj dvesto posameznikov? Večinoma ne.

Tisti avtorji, ki z založbo ne najdejo skupnega jezika glede plasmaja in promocije svojih knjig, bodo (v prihodnosti) priča nadaljnjemu slabljenju dosega svojega avtorskega dela. Naj razložim. Pregled slovenske knjižnične izposoje kaže, da je med slovenskimi avtorji z obsežnim in dolgoletnim knjižnim opusom (nekaj deset objavljenih literarnih del), kar nekaj takih, ki ne dosegajo praga 800 izposoj letno, kar je pogoj za izplačilo knjižničnega nadomestila. Izdajanje njihovih del je tako pretežno pogojeno s subvencioniranjem programov založb, kjer ta dela izhajajo, saj se njihove knjige (poleg knjižničnega odkupa) ne prodajo niti v sto izvodih. Tega se avtorji pogosto sploh ne zavedajo, saj so ujetniki iluzije, da njihove knjige kupuje neka imaginarna publika in da jim z njo niti ni treba komunicirati. To je seveda daleč od dejstev: v zadnjem obdobju postaja vse bolj očitno, da interes za knjige domačih avtorjev hodi z roko v roki z željo bralcev po bolj intenzivni interakciji z njimi, bodisi digitalno bodisi na dogodkih ali pa tudi v neposredni komunikaciji z njimi. Tisti avtorji, ki so odmaknjeni od kupcev svojih knjig, so s tem večinoma odmaknjeni tudi od svojih bralcev nasploh.

Odprle so se nove knjigarne, nastale so nove založbe

Želja po čim bolj neposrednem stiku s svojimi bralci je v zadnjem času kar nekaj založb privedla do tega, da so odprle (nove) knjigarne. To so: knjigarna Max založbe ZRC SAZU v Novi Gorici, nova knjigarna založbe Beletrina in nova knjigarna založbe VigeVageKnjige v Mariboru, prenovljena knjigarna založbe VigeVageKnjige v Ljubljani, nova knjigarna založbe Primus v Ljubljani, Josipinina knjigarna v prostorih Društva slovenskih pisateljev, nekaj več kot leto dni odprta Luda knjigarna založbe Literatura (in Šerpa) itn. Vse to so signali, da si založbe želijo čim bolj neposredno komunicirati s svojim ciljnim občinstvom ter z lastnimi knjigarnami (ter spremljajočimi aktivnostmi, od predstavitvenih do drugih tematskih dogodkov) ustvarjati in širiti skupnost svojih bralcev.

Vzporedno smo v lanskem letu ali nekaj prej zabeležili ustanovitev novih založb (vse ustanoviteljice so ženske): založba No! Press, ki jo je ustanovila publicistka in zgodovinarka Manca G. Renko, je začela z izdajanjem prevodnih in domačih leposlovnih in esejističnih knjig, založba Hirondelle, ki jo je ustanovila pisateljica in prevajalka Gabriela Babnik Ouattara, je začela z izdajanjem domačih žanrskih in leposlovnih romanov, založba Arna, ki jo je leta 2023 ustanovila družboslovka in pustolovka Ana Tratnik, pa je začela z izdajanjem domačih in prevedenih alpinističnih in avanturističnih knjig. Vsi tri založbe so že s prvimi izdajami nakazale jasen vsebinski profil, trenda novih knjigarn in novih založb pa kažeta, da:

Založbe, ki ne bodo gojile stika s svojimi bralci, bodo osta(ja)le v ozadju

Vedno večja neposrednost in angažiranost knjižnih deležnikov v slovenskem, četudi majhnem, pa vseeno izjemno konkurenčnem knjižnem prostoru, bo v prihodnjem obdobju gotovo prispevala tudi k izčiščenju prostora in razjasnitvi, kdo še lahko kreativno participira v njem in kdo lahko v njem obstaja le na račun stare slave. Javno sofinanciranje izdajanja knjig, ki je temelj za programsko profiliranost posamezne založbe, bo moralo v prihodnjem obdobju doživeti temeljitejši pretres, kjer bi prostor morale dobiti nove, vitalnejše sile, še posebej v primerih, ko založbe s sicer relativno dolgo tradicijo izdajanja knjig ne zmorejo več odgovarjati na izzive sedanjega poslovnega in knjižnega ter kulturnega okolja.

Vse večji vpliv umetne inteligence

V zadnjih dveh letih se vse intenzivneje omenja možnost vpliva umetne inteligence na naša življenja, kar seveda velja tudi za področje knjižnih vsebin. Iz tujine prihajajo uradne informacije o tem, kako se bodo nekatere tamkajšnje založbe v letošnjem letu resneje lotile uporabe računalniških programov za prevajanje (sprva) predvsem preprostejših žanrskih knjižnih naslovov. Kaj bo sledilo kasneje, si lahko samo mislimo.

Prevajanje obstoječih besedil pa je samo ena od možnosti uporabe umetne inteligence. Druga, še bolj intrigantna, je njena pomoč pri ustvarjanju novih knjižnih besedil. Nekaj slovenskih avtorjev mi je v zadnjem času med neformalnimi pomenki že namignilo, da si pri pisanju knjig pomagajo tudi z umetno inteligenco, tako na ravni ustvarjanja kot pri načrtovanju možnega nadaljevanja zastavljene knjižne zgodbe ali pa tudi preverjanju, ali so v besedilu dovolj jasno razkrita razmerja med literarnimi liki, itn.

Kako globoke bodo te spremembe, bomo bralci sploh seznanjeni z dejstvi, kako je nastalo (ali bilo prevedeno) besedilo, ki ga beremo, je za zdaj seveda nemogoče predvideti. Lahko pa predvidevamo, da bo zaradi tega prišlo do še bolj poudarjenega podtrenda, ki se glasi:

Vse večji razmik med prostočasnimi in resnimi bralci

Med bralci, ki berejo knjige predvsem zato, da se sprostijo in za nekaj ur odplavajo v svet take ali drugačne zgodbe, in tistimi, ki berejo poglobljeno in z resnim bralnim načrtom, torej posamezne avtorje/vsebine/knjižne zbirke itn., že zdaj obstaja precejšnja razlika, ki jo uspešno naslavljajo različni tipi založb. S pojavom dodatne vpletenosti umetne inteligence se bo ta razmik gotovo še povečal: tisti, ki nekaj da na svojo bralsko občutljivost in čas, ki ga porabi za branje knjig, se bo izogibal tistim knjižnim primerom, pri katerih bo zaslutil, da je pri njihovi produkciji – bodisi izvirno bodisi prevodno – soodgovorna tudi umetna inteligenca. Medtem pa bodo v tem smislu bolj ležerni bralci še vedno posegali po različnih knjigah lahkotnejših žanrov, četudi je pri njihovem nastanku pomagala umetna inteligenca, saj jim je bilo že do zdaj dokaj vseeno, v kakšnem produkcijskem aranžmaju je nastala in izšla knjiga, ki so ji posvetili svoj čas (in kdaj tudi denar).

Knjižni trg je dinamičen in aktiven

V obdobju po gospodarski krizi leta 2008 se je slovenski knjižni trg znašel v najbrž največjem zastoju po osamosvojitvi Slovenije, in tudi največje slovenske založbe so se takrat precej obotavljale pri kupovanju pravic za najbolj odmevne prevodne knjižne izdaje. To je v tistem času omogočilo manjšim, a propulzivnim založbam, da so lahko začele z izdajanjem pomembnih leposlovnih in stvarnih knjižnih avtorjev, saj so, če so vložile dovolj energije, do pravic lahko prišle po sprejemljivih cenah.

Izkušnje zadnjih let potrjujejo, da so ti časi že kar dolgo mimo. Pri atraktivnih in s fanfarami napovedanih tujih knjigah, ki tudi v Sloveniji obetajo večji bralski odziv, se vse pogosteje vnemajo prave licitacijske vojne med založbami, in cene pravic za prevode dosegajo take nivoje, da si jih lahko privoščijo samo večji slovenski knjižni sistemi. To je seveda jasno: tiste slovenske založbe, ki poleg izdajanja knjig upravljajo tudi manjšo ali večjo verigo knjigarn, morajo zanje zagotavljati ustrezno privlačne naslove. Za njihove pravice pa je treba včasih odšteti presenetljivo veliko denarja, ki ga lahko pokrijejo le z nadpovprečno dobro prodajo teh knjižnih naslovov.

Ta dinamika je seveda posledica naslednjega dejstva:

Zakoličenost slovenskega knjižnega trga

Ne glede na to, da imamo že skoraj 35 let samostojno državo, se na našem založniško-knjigotrškem področju že dolgo ni zgodila kaka večja strukturna sprememba. Še vedno imamo dve veliki knjigarniški verigi, ki zasedata dve tretjini panoge, ena od njiju se bolj ali manj posveča prodaji knjig, ki jih izdaja matična založba, druga pa ima prodajo knjig bolj za zraven. Vse ostale knjigarne skupaj predstavljajo zadnjo tretjino slovenskega knjigotrštva. Še vedno imamo močan splošni knjižnični sistem, ki zagotavlja dobro dostopnost (tudi novih) knjig najširši javnosti po vsej Sloveniji (tudi z bibliobusi) in predstavlja enega najmogočnejših slovenskih kulturnih aparatov. Še vedno imamo že dolgo vzpostavljena poslovna razmerja med knjigarnami in založniki, ki temeljijo na komisijski prodaji knjig, kar pomeni, da je lastnik knjig v knjigarnah posamezen založnik, ne pa knjigarna, kar onemogoča bolj dinamičen pristop k prodajanju knjig. Še vedno imamo pešajočo bralno kulturo, ki, kot vsakih pet let pravi raziskava Knjiga in bralci, kaže nadaljnjo erozijo resnejšega segmenta bralcev, torej tistega, ki prebere in kupi več kot deset knjig letno. Še vedno nimamo javne strategije, kako bi to stagnacijo resneje naslovili in morebiti preobrnili. Še vedno imamo pritoževanja nad visokimi cenami knjig. Še vedno imamo zgolj milijonski knjižni trg (saj polovica Slovencev ne kupi niti ene knjigo letno). Vznikajo torej nove založbe, v njih delajo novi ljudje, objavljali novi (pa tudi stari) avtorji, ogrodje pa ostaja enako. Še vedno imamo torej isto ulico, na kateri se odvija slovensko knjižno življenje. Morda je vsako leto nekaj krajša in nekaj ožja, vendar še vedno ostaja.

Knjige živijo naprej

V prvi letošnji številki Delove Sobotne priloge je novinarka in knjižna avtorica Irena Štaudohar povabila nekaj znanih Slovenk in Slovencev (večinoma s kulturnega področja), da z bralci delijo, katere knjige so brali minulo leto, katere knjige nasploh so jih najbolj navdihnile v življenju in katere literarne junake bi povabili na silvestrovanje. Odgovori vprašanih dajo misliti. Le malokateri od njih je omenil (oziroma omenila), da posega po najbolj prodajanih, odmevnih in izpostavljenih knjigah prejšnjega leta, večina pa je v svojih odgovorih izkazovala profiliran knjižni okus, od avtorjev do knjižnih vsebin, kar kaže, da se ne ozirajo neposredno na trende, ki dominirajo v prevladujočih tokovih sedanjega knjižnega založništva. Ta raznobarvnost knjižnih okusov je tudi razlog za:

Nujnost nadaljnje javne podpore knjižni produkciji 

V Sloveniji letno izide več kot 5000 knjižnih naslovov, približno polovica pa jih v neposrednem knjigotrškem obtoku pride do splošnih bralcev in kupcev. Manj kot deset odstotkov vseh izdanih knjig dobi javno podporo za izid, vendar pa te knjige, če pogledamo celoletno knjižno produkcijo, predstavljajo izjemno pomemben knjižni segment, s katerim se navdihujejo generacije zavzetih in razmišljajočih bralcev. Slovensko knjižno založništvo bi v najbolj prevladujočem – komercialnem – delu lahko obstalo tudi brez javne podpore, namenjene produkciji knjig, vendar pa bi bil slovenski kulturni prostor s tem v temelju osiromašen. Tudi če pogledamo najbolj izbrane (in kakovostne) knjižne naslove največjih slovenskih založniških sistemov, ki bi si lahko privoščili, da v lastnem aranžmaju izdajo katerikoli knjigo, hitro vidimo, da je večina med njimi takih, da je založba zanje prejela domačo, nacionalno (odvisno od države in jezika izvirnega izida) ali pa evropsko finančno podporo.

Tako Evropska unija kot slovenska država sta za zdaj taki, da podpirata izvirno knjižno ustvarjalnost. Najbrž bo tako tudi v prihodnosti. Dobre knjižne vsebine in unikatni avtorski glasovi bodo tako tudi v prihodnosti našli pot v knjige. Bralci smo željni dobrih avtorjev z njim lastnim izraznim jezikom, dobrih zgodb v dobrih knjigah. Čakamo na dobre, nove knjige, hlepimo po njih, vseeno nam je, v kakšnem finančnem in poslovnem aranžmaju so izšle, važno nam je samo, da so dobro prevedene in dobro urejene. Če si jih ne moremo kupiti, ko izidejo, si jih bomo izposodili v knjižnici, ko bomo tam prišli na vrsto, ali jih dobili pri znancu ali prijatelju, morda si jih bomo zaželeli od bližnjih za darilo ali pa do njih prišli šele leta kasneje ter jih takrat morda kupili nekje iz druge roke.

Knjige živijo, bodo živele naprej. Mi, knjižni avtorji, knjižni založniki, knjižni kupci in knjižni bralci, pa smo le delec v tem univerzumu knjig, ki se vrti v prihodnost.

Vsak dan znova.

P. S.: Pobrskal sem po svojih arhivih in ugotovil, da sem prejšnji uvodnik za Literaturo napisal konec leta 2007, torej pred nekako sedemnajstimi leti. Prvo objavo, dve kratki zgodbi, sem imel v Literaturi leta 1993. Avtorsko se v Literaturi torej pojavljam na približno petnajst let, kar najbrž pomeni, da je moja tokratna objava v tej reviji zadnja, ker čez 15 let verjetno ne bom več razmišljal in pisal o knjižnem založništvu. Bralcem Literature zato zdaj in v prihodnje želim veliko dobrih knjig, tako napisanih kot prebranih. Srečno!

Uvodnik je bila prvič objavljen v Literaturi 403-404.