Povečano zanimanje za izvirne avtorje v vseh žanrih me zelo veseli

O knjigah, uredniškem delu in stanju v slovenskem založništvu smo se pogovarjali z Aljošo Harlamovom, avtorjem februarskega gostujočega eseja »Podnebne spremembe v slovenskem založništvu«.

Med letoma 2016 in 2024 si bil glavni urednik Cankarjeve založbe, če malo karikiram, osrednje slovenske založbe na resno književnost. Kaj so bile najboljše in kaj najbolj zoprne plati te pozicije?

Mesto glavnega urednika ene najstarejših in najuglednejših slovenskih založb je bilo velika čast. Ogromno sem se naučil. O založništvu, o celotnem procesu »delanja knjig«, predvsem pa o prodajanju knjig. Od starejših in izkušenejših kolegic in kolegov v uredništvu skupine Mladinska knjiga, od vseh drugih služb, ki delujejo na založbi, od mednarodne mreže agentov, urednikov in založnikov, s katero smo bili vsakodnevno v stiku. V skupini Mladinska knjiga je založništvo še vedno profesionalno delo in že zato sem bil v privilegirani poziciji. Na voljo sem imel vsakodnevne podatke o slovenskem trgu knjig, ki večini niso dostopni. To mi je res omogočalo strokovno opravljanje svojega dela, analiziranje trga, preizkušanje trendov, predvsem pa nenehno učenje. Ja, seveda pa ima delo znotraj velikega sistema, velike založbe, za katero država povrhu precej mačehovsko skrbi, tudi številne zoprne plati. Zame so bili to neskončni medoddelčni sestanki, ki so mi jemali čas za razvoj programa in delo z avtorji in besedili. Vseeno sem bil najprej urednik, šele nato glavni urednik.

Cankarjeva založba poleg verjetno najbolj prepoznavne zbirke Moderni klasiki izdaja tudi zbirko neleposlovnih del o knjigah in branju Bralna znamenja, zbirko potopisov S poti, zbirki domačega in prevodnega leposlovja, lani prvič tudi zbirko romanc … Si na kakšen uredniški projekt v svojih letih delovanja na založbi še posebej ponosen?

Vse naštete zbirke so otroci kolega Andreja Blatnika. Od teh sem sokuriral samo zbirko Moderni klasiki, kar mi je bilo – znova – v veliko čast. Sam se bolj kot večjih projektov z veseljem spomnim posameznih knjig, posameznih avtorjev in prevajalcev, s katerimi sem delal in užival v celotnem procesu sodelovanja z njimi. Mislim, da sem pripomogel k temu, da je v slovenščini izšlo nekaj knjig, ki sicer morda ne bi, pa da je kakšna knjiga boljša, kot je bil rokopis. Želel bi si, da bi te knjige bralce nagovarjale še čez leta in desetletja, na to bi bil lahko potem upravičeno ponosen.

V prispevku »Podnebne spremembe v slovenskem založništvu«, ki je bil včeraj objavljen na tem portalu, pišeš o bližajoči se katastrofi za slovensko založništvo. Ta je – kot podnebne spremembe – rezultat dolgotrajnih trendov. Se je v času, ko si sam deloval kot urednik, zgodila kakšna hipna, nenadna sprememba, ki te je presenetila in je nisi mogel napovedati na podoben način?

Povečano zanimanje za izvirne avtorje v vseh žanrih me zelo veseli. Uredništev založb ta trend sicer ni povsem presenetil, bolj marketinški in prodajni del, vseeno pa mislim, da si nihče ne bi upal napovedati takega razmaha. V eseju sem opisal kar nekaj pozitivnih učinkov tega fenomena, tu pa bi dodal samo še enega, za katerega mi je zmanjkalo prostora – dobra prodaja knjig slovenskih avtorjev ne krepi le profesionalizacije založništva, ampak tudi profesionalizacijo pisateljevanja. Želel bi si, da bi lahko v Sloveniji vsaj nekaj avtorjev živelo od pisanja, predvsem pa da bi se okrepilo zavedanje o tem, kako pomembni za knjigo so tudi dober urednik, dobra založba, dober oblikovalec, prevajalec, knjigar, agent itd. Pisateljevanje je delo individualne imaginacije, toda (dobra) knjiga je končni produkt kakovostnega in profesionalnega dela številnih deležnikov.

Opaziš tudi kakšen pozitiven trend ali spremembo v primerjavi s stanjem leta 2016, ko si začel delati kot knjižni urednik?

Večja prisotnost avtoric, ki je rezultat tega, da slovenske pesnice in pisateljice trenutno v svojih knjigah odpirajo najbolj zanimive, konkretne in za vsakdan bralk in bralcev pomembne teme. Ko sem začel pri Cankarjevi založbi, sem moral biti recimo posebej pozoren na to, da sem agente nenehno opozarjal, da si želim v prevodni program uvrstiti tudi kakšne knjige avtoric, ko sem odhajal, je bilo to že do neke mere samoumevno. K temu je – v skladu s temo mojega eseja – ogromno pripomogla tudi priljubljenost romanov Elene Ferrante. Posebej važno je poudariti, da tu današnje avtorice stojijo na ramenih velikank, ki pa so bile v preteklosti večinoma, včasih tudi načrtno, spregledane in odrinjene na rob.

V prispevku pišeš o pomenu branja v slovenščini. Si se kakšnega prevoda v zadnjih letih še posebej razveselil? Je kakšna knjiga, za katero se ti zdi povsem zločinsko, da še ni prevedena?

Delal sem z veliko odličnimi prevajalkami in prevajalci, bi pa tokrat izpostavil predvsem prevod Katje Zakrajšek Dekle, ženska, druga_i, ki je dokaz tega, da je odličen prevod lahko le kombinacija izjemnega občutka za jezik in trdega raziskovalnega dela. Vesel sem tudi, da bomo v prevodu dobili celo trilogijo Hilary Mantel o Thomasu Cromwellu. Dušanka Zabukovec je prva dva dela prevedla tako, da so knjige časovni stroj, ki te odpelje na dvor Henrika VIII., in ko bo zunaj še tretja knjiga, bova odprla šampanjec. Veliko je knjig, ki bi jih bilo še treba prevesti; osebno mi je zelo žal, da nisem našel prevajalca za norveškega dobitnika Nobelove nagrade Jona Fosseja, tudi kakšno delo Clarice Lispector bi še lahko prevedli prvič ali znova. Predvsem pa zmeraj obžalujem, da za nekatere jezike nimamo (dobrih) prevajalcev, ker se tam gotovo skriva še marsikaj dragocenega in zanimivega.

Si tudi avtor romana Bildungsroman (Litera, 2009), doktor znanosti, literarni kritik, novinar, esejist in sogostitelj podkasta o žanru O.B.O.D. Katera o teh z literaturo povezanih dejavnosti ti je najbliže?

Podkast O.B.O.D. je tista pošast, ki mi vzame skoraj največ časa, hkrati mi pa daje največ veselja. Od malega sem oboževal radio, odraščal sem ob petkovi oddaji s Petjo in Tadejem na Radiu Ptuj, bratoma sem ponoči, ko smo ležali v posteljah, pripovedoval pustolovske komične zgodbice … Delanje podkasta me je zato neverjetno sprostilo. Poleg tega, da smo z Igorjem in Mitom izjemni prijatelji, sta to tudi človeka, od katerih se nenehno učim – zelo uživam tako v naših podobnostih kot v različnostih, ki ustvarjajo presneto fino dinamiko. Predvsem pa mi je všeč, da v podkastu razpravljamo o raznovrstnih rečeh, med drugim tudi o žanrskih knjigah, ampak prvenstveno o zgodbah in mehanizmih, ki delajo zgodbe učinkovite ali neučinkovite.

Najboljša knjiga, ki si jo prebral lani?

Tik pred koncem leta sem prebral Naplavine Gašperja Rusa (Forum, 2024), zbirko kratkih avtofikcijskih, komičnih in življenjskih stripov, ki se mi zdijo mojstrovina te forme. Sicer pa sem ravno še enkrat prebral knjigo Nataše Kramberger Po vsej sili živ (Goga, 2024), in tudi v drugo užival v njej in v tem, kako združuje vednost in zgodbo, humor in absolutno tragedijo.

V kratki predstavitvi na svoji spletni strani si zapisal, da se trenutno ukvarjaš z novim romanom. Lahko poveš kaj o tem?

Pišem zgodovinsko kriminalko, ki se dogaja poleti leta 1835 in v kateri kranjski pesnik, ki ga vsi kličejo Dohtar, raziskuje, kdo je ubil mladenko, katere truplo je našel v Ljubljanici. Predvsem se trudim združiti tri plasti – parodijo mita o življenju in delu Franceta Prešerna, satiro nacionalističnega dojemanja slovenske literature in njenih »tisočletnih sanj o samostojnosti« in klasično detektivko z genialnim detektivom, v kateri bo lahko bralec, če bo dovolj pozoren, med osumljenci tudi sam odkril morilca. Zlasti pa v pisanju uživam in zato upam, da bo v knjigi užival tudi bralec. Če bo vse, kot mora biti, bo tik pred poletjem izšla pri založbi Goga.