Lačne kravice še tako lepa štalica ne bo rešila

Čas je, da nehamo gledati ven in se usmerimo navznoter

Ne glede na to, kako velika je država, v kateri delaš, se njen kulturni prostor zmeraj znova izkaže za razmeroma majhnega. Ljudje, ki se zanimajo za podobne stvari in to zanimanje tudi manifestirajo, bodo slej ko prej naleteli na sebi podobne posameznike; bolj ko so zanimanja nišna, večja je verjetnost, da se najdejo podobni ljudje, in če iščejo dovolj vztrajno, ni prav nič nenavadnega, če na koncu naletijo na svojo sorodno dušo. Ampak ostanimo profesionalni.

Kot nekdo, ki pogosto trdi, da festivalov ne mara preveč, sem se jih v svojem razmeroma kratkem življenju verjetno udeležila nadpovprečno veliko; vendar pa je trajalo več let, da sem med njimi našla take, ki bi jih lahko imenovala »moji« – kjer se ritem, zasnova in izvedba skladajo z mojimi vrednotami. Ustvarjanje prostora, v katerem si želijo vsi prisotni graditi nekaj skupnega, je prav posebna izkušnja, ki si je v opravkov polnem življenju ne moremo pogosto privoščiti. Dejstvo, da za temi nekaj dnevi dogodkov stoji celo leto intenzivnega dela, pa je verjetno znano samo tistim, ki ga opravljajo. Na Irskem, ki je pravno v številnih pogledih še zmeraj podaljšek Združenega kraljestva, so »domači« gostje pogosto tudi Britanci, zato se neredko zgodi, da na kakšnem srednje velikem festivalu v kafiču srečaš Tildo Swinton, ali pa se izkaže, da je Josh O’Connor skrivaj ljubitelj poezije. Ker je kulturna scena razmeroma majhna, ni čudno, če na koncu večera pristanemo v istem pubu.

Od festivala do festivala je sicer odvisno, kakšen pristop do literature in občinstva bo imel. Irski Cúirt, ki se dogaja v Galwayu, je majhen in bolj oseben, medtem ko je Festival literature v Edinburgu bolj korporativen in usmerjen v mreženje, londonski je bolj ali manj srečanje agentov in prodaja pravic, dublinski pa nekaj vmes. Sama sem aktivno sodelovala tako pri knjižnem festivalu v Dublinu kot pri tistem v Galwayu, delo pa je zajemalo vsa področja po malem: nekaj logistike, administracije, oblikovanja, koordinacije dogodkov, arhivskega dela, piara in mnogo manjših nalog, kot sta rezervacija železniških vozovnic in sestavljanje festivalskih urnikov za sodelujoče avtorice in avtorje. Ker smo bili v Galwayu, kjer sem delala preteklo leto, usmerjeni v vsebino, je bilo dogodkov manj, prizorišča pa so bila organizirana po knjigarnah in gledališčih mestnega jedra, kar je dalo celotnemu festivalu določeno intimno atmosfero. Festival je v svoji zgodovini gostil vse od Allena Ginsberga, Colma Tóibína, Seamusa Heaneyja, Andreïa Makina, Maty O’Malley do Margaret Atwood, Paula Muldoona, Irvina Welsha, Jeanette Winterston, Elaine Feeney in Edne O’Brien.

Kljub temu da je bila letos 40. obletnica festivala, so se dogodki začeli šele okoli poldneva, zaključili pa so se ob devetih zvečer, tako da so imeli priložnost za druženje po zaključku dogajanja tudi tisti, ki si za festival niso mogli vzeti dopusta. Dejstvo, da smo lahko zaposleni po napornem dnevu zjutraj spali, je bilo luksuz in pol. Širša ekipa – po naključju smo bile same ženske (in častni zastopnik moških, naš publicist Cormac) – se je tako vsak dan zbrala ob 12. uri, ko smo šli skozi dnevni načrt, nato pojedli focaccio, ki jo je spekla sodelavkina punca Emma, in se razdelili po posameznih prizoriščih. Poudarek je bil predvsem na branjih, tu in tam so bile na programu predstavitve knjig, literarnih revij ter debate, ob večerih pa so potekali enourni pogovori z uveljavljenimi avtorji, kot so Sally Rooney, Roddy Doyle, Anne Enright, Eimear McBride. Profesionalnost in domačnost sta šli z roko v roki; nikjer ni bilo nobenega VIP prostora, tudi ne rdeče preproge, festivalski pub je bil odprt za vse, obenem pa je prve tri dni ponujal zastonj pijačo, kar se je, jasno, izkazalo za zelo dobro prakso.

Verjetno bi se na tej točki vprašali, od kod denar: velik del prihaja iz irskega Arts Councila, osrednje vladne agencije za financiranje kulture, iz prijav na razpise drugih javnih sredstev, ostalo pa seveda iz vstopnic, ki stanejo nekako od 10 evrov za manjša branja oziroma 20 evrov za večje dogodke do 60 evrov za daljše delavnice z uveljavljenimi avtorji, ki jih soorganizira založba Faber & Faber. Vstopnice za ljudi s posebnimi potrebami in tiste, ki si jih ne morejo privoščiti, so zastonj.

Brez sredstev tudi dogodkov ne bo

Za določene dogodke denar prispevajo tudi vlade posameznih držav: stroške valižanske delegacije je na primer v celoti krila njihova vlada; podobno je tudi z dogodki v irščini, od katerih je vsak dan na sporedu vsaj en. Ogromno pripomorejo tudi prostovoljci, ki pomagajo na dogodku ali dveh, kar nanese zgolj nekaj ur na teden, obenem pa dobijo karte za dogodke, na katere se prijavijo. Čeprav program tekom leta sestavlja direktorica skupaj s svojim svetovalnim odborom, ga lahko z idejami dopolnijo tudi drugi zaposleni, hierarhije med pripravniki, vodjo in ostalimi pa praktično ni. Največji kulturni šok, ki sem ga doživela, je verjetno ta, da je bilo vzdušje teden pred začetkom festivala neverjetno mirno, zadnji vikend pa je bila pisarna popolnoma prazna, kar se mi doma, kjer se je še pol ure pred branjem pometalo prizorišče in smo zaposleni ostajali v pisarni vse do večernih ur, ni nikoli, ampak res nikoli, zgodilo. Tudi na festivalu v Dublinu, kjer sem sicer delala zgolj nekaj mesecev, se po peti uri ni več pogovarjalo o delu, tisti, ki so imeli otroke (vključno z direktorico), pa so šli po navadi domov že ob dveh.

To poudarjam zato, ker v Sloveniji redno poslušamo, da drugače pač ne gre: ekipa se redno žrtvuje zavoljo rezultatov in pomanjkanje denarja se nikoli ne izrazi v zmanjšanju števila dogodkov, ki pa zaradi neizmernega števila ostajajo napol prazni. Za mnoge kontroverzno mnenje ministrice Aste Vrečko, da bi bilo treba število produkcij zmanjšati, denar pa namesto drobtinic, namenjenih vsakemu posameznemu dogodku, vložiti v večje, dlje trajajoče in kvalitetnejše produkcije, ima po mojem mnenju veliko smisla. Ljubljana ni Berlin, že samo če pogledamo število obiskovalcev, da sredstev sploh ne omenjamo – zakaj se potem veš čas trudimo biti prav to? Ekipa in primerno plačilo zanjo sta prvo, kar mora biti urejeno, šele potem pride na vrsto ostalo, saj brez nje tudi dogodkov (prispevkov in ostalih vsebin) ne bo. Brezsramno, celo perverzno je graditi ime festivala, institucije ali založbe na podlagi neplačanega (ali izrazito podplačanega ali plačanega na kredo) dela avtorjev in ekipe.

Dobra ekipa, ki se čuti podprto, bo to tudi delila

Vse torej izhaja iz ekipe. Če je ta zadovoljna, če se posamezniki čutijo cenjene, če je okolje spodbudno, predvsem pa če je direktor_ica empatična oseba, ki zna vse našteto videti in razumeti, se lahko tudi ob hudem pomanjkanju sredstev ustvari marsikaj. Seveda ni lahko, stresna obdobja so neizogibna, vendar pa brez posameznikov, ki si želijo ustvarjati skupaj in obenem čutijo, da delujejo v varnem in nehierarhičnem okolju, kjer lahko svoje občutke izrazijo, dolgoročno stvar preprosto ne bo stekla. Model, kjer zaposleni izgorevajo, pri čemer se problemi rešujejo tako, da se poiščejo novi ljudje, je v resnici podoben delovanju korporacij, le da je v igri izrazito manj, če sploh kaj, dobička.

Pred leti je Renata Salecl v pogovoru o knjigi Čas grobosti izpostavila, da so mnogi vodilni, »tudi v majhnih podjetjih oziroma neprofitnih organizacijah, ponotranjili idejo, da morajo biti na neki način grobi, da morajo ustvarjati tekmovalnost, saj se bodo drugače ljudje polenili«. Omenila je, da je v trenutnem svetu možnost uspeha bolj odprta ljudem, ki so jim blizu krutost, neobčutljivost za drugega in pomanjkanje empatije. »Vse to je glorificirano kot nekaj, kar pomaga k hitrejšemu vzponu, drugi pa so videni zgolj kot uporabna stopnička, preko katere stopaš do vrha, ko jih ne rabiš več, pa jih odvržeš, izpljuneš.« Podobno kot v korporativnem svetu tudi v kulturi ne manjka ambicioznih posameznikov, polnih zagona, kar pa naredi iz njih lahek plen za finančno podhranjene in pogosto z vidika delovnega okolja slabo vodene kulturne ustanove, ki z razdrobljenostjo sredstev in normalizirano prekarnostjo (za odpiranje potrebnih delovnih mest je sicer odgovorno Ministrstvo za kulturo) izčrpajo še tako zagnanega posameznika. »Kapitalizem že od svojega začetka ustvarja iluzijo, da se lahko človek s trdim, fokusiranim delom prebije iz najhujše revščine do največjega bogastva,« je v takratnem pogovoru dodala Salecl. Ob tem je izpostavila, da se je marsikje uveljavila ideologija, da mora posameznik za lastni vzpon preko trupel drugih. Ta pa je »proizvedla krutost, ki se je zažrla v vse pore delovnih procesov ter odnosov na delovnem mestu; še toliko bolj pa s prekarizacijo dela, s tem, da si lahko čez noč odpuščen, da je zelo malo prepoznanja truda in dela, veliko pa grobosti in poniževanja«.

Občinstvo je treba ustvariti

Med svojim delom v Sloveniji sem pogosto slišala argument, da se ljudje za take stvari v Sloveniji pač ne zanimajo. Naj bodo to knjige, predstave ali kino projekcije, krivci za prazne dvorane ostajajo »kulturno neosveščeni« prebivalci. Tudi če bi bilo to res, pa se mora tisti del prebivalstva, ki dogodke rad obiskuje, redno odločati med več odprtji razstav hkrati, pesniškimi večeri in plesnimi predstavami, ob čemer so omejeni na večja mesta (Ljubljana) ali pa se, kot v Mariboru zaradi odsotnosti art kina, vozijo na Ptuj in v Celje, kolikor jim čas to dopusti. Publika skratka je, vendar ne živijo vsi v prestolnici, zaradi vse višjih stroškov življenja pa bo sčasoma tudi takih vse manj. Na Irskem je problem podoben: vse je usmerjeno v Dublin, nekaj malega se dogaja v Corku, Galway kot nekdanja kulturna prestolnica pa zaživi zgolj poleti, ko se začne sezona festivalov. Edini art kino, podružnica dublinskega Lighthousa, se je januarja zaprl zaradi premajhnega obiska, ob čemer ni menedžment niti pomislil na slabo vodenje, na kar so namigovale nabito polne dvorane v zadnjem mesecu operiranja.

Cúirt je bil po drugi strani kljub višjim cenam in poudarku na poeziji skorajda razprodan; ne, Irska ni »bolj kulturno osveščena« kot Slovenija; v številnih pogledih – že prej omenjena centraliziranost, velik del prebivalstva je ruralnega in še zmeraj kmetuje – je prav podobna. Imeti festival v Galwayu je, kot če bi ga imeli v Mariboru, medtem ko večina ljudi živi v prestolnici. Vendar ima festival tak sloves, da mi ljudje, kot je Jacques Testard, ustanovitelj in glavni urednik založbe Fitzcarraldo Editions, ali pa večkrat nagrajeni pisatelji, kot sta Thomas Morris in Sophie Mackintosh, vsakič ko se srečamo, povedo, da izmed vseh festivalov Cúirta pač ne zamudijo. In pridejo – iz Belfasta, Anglije, Škotske in Walesa, po 6 ali 7 ur z avtobusom, in nasmejani. Dejstvo, da je povabilo sprejela tudi Sally Rooney, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja več, pove veliko.

Mnogo literarnih festivalov je usmerjenih predvsem v prodajo pravic in mreženje, kar pa se največkrat tiče agentov in založb, ne pa tudi ustvarjalne ekipe, nastopajočih avtorjev, še toliko manj pa obiskovalcev. Posledično se kulturni dogodki radi razvijejo v priložnost za posel, namesto v gradnjo skupnosti in neformalno povezovanje. Ameriški pisatelj in kritik Samuel R. Delany v svoji slavni knjigi Times Square Red, Times Square Blue (1999) analizira kulturo mreženja, ob čemer poudarja, da so možnosti za uspeh večje v naključni situaciji (contact) kot na dogodku, ki je ustvarjen posebej za to (networking). Kot primer daje srečanje literatov, ki se ga bodo po pravilu udeležili vsi mladi pisatelji, karierni preboj, zaradi želje po katerem so tam, pa bo verjetno uspel samo enemu. Delany pravi, da je pričakovanj na tovrstnih dogodkih preveč in da so ljudje, ki priložnosti dajejo, posledično zanje tudi manj odprti. Če pa na primer urednika srečaš v drugem kontekstu, preko skupnega interesa za določenega pisatelja v neki majhni knjigarni, bo komunikacija stekla naravno in spletena vez bo posledično iskrena in trdnejša. To zna zveneti naivno, vendar sem na mnogih literarnih dogodkih opazila podobno. Tisti, ki so v Londonu ali pa Dublinu s kupom knjig čakali na podpis Sally Rooney, niso imeli nobene možnosti, da bi jo pobliže spoznali; to je bila njena služba, podpisovanje je opravljala prijazno, vendar rutinsko. Če pa si nanjo naletel po pogovoru na Cúirtu in se v pubu zapletel v pogovor o Chris Kraus, so bili kontekst in vloge v njem popolnoma drugačni.

Na to, kako pomembno je aktivno ustvarjanje občinstva, kažejo tudi moje druge izkušnje. Ko sem kratko obdobje delala v prodajalni Mladinske knjige, je Katja Zakrajšek ravno prejela Sovretovo nagrado za izjemen prevod z bookerjem ovenčane knjige Dekle, ženska, druga_i (Cankarjeva založba, 2021) britanske pisateljice Bernardine Evaristo. Knjigo smo imeli na voljo tako v žepni izdaji kot s trdimi platnicami, vendar je ostajala skrita med drugimi neuspešnicami, medtem ko so med izpostavljenimi knjigami kraljevali zapisi Davida Zupančiča, Aljoše Bagole, Tadeja Goloba in Mihe Šaleharja. V slednje se ne bom spuščala, saj jih je v Mladini pred kakšnim letom odlično komentirala že Manca G. Renko. Kar bi povedala, je, da sem več dni trmasto izpostavljala Dekle, dokler me ni poslovodja poklical v pisarno in me poskušal prijazno prepričati, naj odneham, saj se »take knjige pač ne prodajajo«. Ker se nisem dala prepričati, mi je ponudil stavo: če prodam pet izvodov v enem tednu, dobim Kinder čokolado. Prodala sem jih več, dobila čokolado, knjiga pa je šla nazaj v predal. Naukov te zgodbe je več, ključno pa ostaja, da se knjiga ne more prodati, če je ljudje niti ne opazijo; in da listek, ki opozarja na pomembno nagrado, ne bo škodil nikomur.

Počasi se pride najdlje

V nasprotju s trendi je Cúirt v zadnjih letih število svojih dogodkov zmanjšal in prestavil na popoldanski čas, kar je dalo zaposlenim, prostovoljcem in obiskovalcem več kot dovolj časa, da se naspijo, podružijo ali pa zatečejo na samo – še posebej z zadnjim se lahko verjetno poistoveti vsak, ki je bil kdaj na festivalu več kot tri dni. Prva polovica aprila, v kateri Cúirt poteka, je ravno pravšnji čas (na Irskem se takrat začne – in konča – poletje), saj se festivalska sezona šele začenja, ljudje so polni zagona in radovednosti, obenem pa še ne zbežijo na velikonočne dopuste, ki sledijo čez dober teden. Skupaj z literarno se otvorita tudi kopalna in predizpitna sezona, tako da je vzdušje ravno prav carpediemsko za bakhovske užitke. Ko se stvari zaključijo in irska Garda polovi vse tatove, ki zdaj že tradicionalno kradejo orjaške festivalske svinčnike, je čas za premor in pogled naprej. Letos je bilo leto z vidika mnogih nagrad naravnost odlično: če pogledamo zgolj mednarodnega bookerja, je seznam nominiranih knjig izstopajoč do te mere, da nam lahko z branjem zapolni celotno poletje, kaj šele predlogi posameznih založnikov in literarnih platform (London Review Bookshop, New Directions, Fitzcarraldo Editions ne bodo nikoli razočarali). Kaj bo prihodnje leto, se še ne ve – sedaj je čas za počitek, poletje in končno spet branje za užitek.