Življenje anomalije, ki ji rečemo ženska

Slabi dve desetletji po izidu Drugega spola, ki danes velja za biblijo feminizma, je pod peresom slavne pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir nastala knjiga Strta ženska (1967), v kateri se avtorica loteva vloge ženske, predvsem pa pričakovanj, ki jih ima do slednje francoska družba v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Skozi pripoved o Monique knjiga razkriva usodo posameznice, ki se odloči svoje življenje popolnoma posvetiti družini, njena identiteta pa sloni na vlogi matere oziroma partnerice. Obenem izpostavlja, kako pomembno je, da je ženska neodvisna – da razvija lastne interese, vrednote in načela, predvsem pa, kot je zagovarjala že slavna Virginia Woolf, da ima za vse to tudi prostor, namenjen samo njej. De Beauvoir, katere življenje in delo so zaznamovale ideje eksistencialistične filozofije, v Strti ženski prevprašuje tudi, kdo je žrtev v odnosu, kjer mož žene ne ljubi več, zanjo pa je to edino, kar v življenju zares šteje.

Avtorica izhaja iz družbenega konteksta, v katerem je bila ženska v prvi vrsti žena in mati, izobrazba, politično ter umetniško delovanje in mnogo drugih pravic pa so ostajali v domeni moških. Leta 1949 je de Beauvoir napisala Drugi spol, svoje epohalno delo, ki jo je v zgodovino takoj zapisalo kot utemeljiteljico sodobnega feminizma, čeprav se sama nikoli ni opredeljevala v tem smislu. O sebi prav tako ni razmišljala kot o »ženski«, vendar jo je na to oznako reduciral že čas, v okviru tega pa tudi njena okolica in partnerji. De Beauvoir se sprašuje, s katerega mesta lahko kot ženska sploh govori – še toliko bolj v svetu, ki je ukrojen po meri moškega in kjer pogled slednjega velja za univerzalnega. Identifikacija s spolom kot nečim »naravnim«, in ne zgodovinsko ter družbeno pogojenim je tisto, kar avtorica tako vztrajno problematizira že v svojih nefikcijskih delih, v Strti ženski pa nato izrazi skozi življenje Monique.

Pisateljica ženstvenost prikazuje kot način zatiranja, ki ga ženske pogosto izvajajo tudi same, zaradi česar je bila za časa svojega življenja, pa tudi kasneje deležna številnih kritik, predvsem s strani feministične skupnosti. Kljub temu pa njen poudarek ni na spolu kot takem, temveč na razmerju med spoloma, ki se oblikuje skozi odnos, v katerem nekdo de facto zavzame superioren, drugi pa inferioren položaj.

Junakinja zgodbe, Monique, je ženska, ki je svoje življenje posvetila zakonu. Četudi stanje kljub njenemu neumornemu trudu morda ni bilo vselej idealno, pa je v slepem sledenju svojim priučenim vrednotam prepreke videla zgolj kot del procesa, svojega moža pa kot sopotnika, s katerim na občasno razburkanem morju življenja skupaj krmarita ladjo, na katero sta se polna ljubezni in radosti vkrcala pred davnimi leti. Otroci so medtem odrasli in odšli po svoje, zdaj pa je nastopil čas, da tudi sama vstopita v drugo, mirnejše obdobje skupnega življenja. A slednje ima za Monique druge načrte. Ko izve, da jo mož vara z mlajšo, izjemno šarmantno in uspešno pravnico, se ji začne podoba popolnega zakona, ki je v vseh teh letih ostala nedotakljiva, počasi krhati. Četudi Monique ob razkritju čuti veliko bolečino in izdajstvo, pa družba, katere del so tudi njen mož in prijateljice, njena občutja obsoja. Po njihovem mnenju je situacijo, naj je še tako težavna, treba sprejeti, sama pa mora ostati svobodomiselna, in še več, moža mora v tem »raziskovanju« celo podpirati, saj je to edini način, da sčasoma najde pot nazaj k njej in k vsemu, kar sta skozi desetletja skupaj gradila.

Okolica ji vztrajno zatrjuje, da so tovrstni »pripetljaji« – nihče jih namreč ne vidi kot zavestne odločitve – pač del skupne izkušnje, in naj bo to res ali ne, se odgovornost za stanje v celoti prenaša nanjo, pričakovanja pa s časom postajajo zmeraj bolj nevzdržna. Kratka avantura, kot odnos s pravnico sprva predstavlja mož, se kmalu izkaže za nekaj mnogo bolj resnega, trditev, da to ne bo vplivalo na njun zakon, pa zmeraj bolj iz trte izvita. Monique tako preizkuša razne načine, da bi možu dala prostor, ki ga v tistem trenutku potrebuje oziroma zahteva, vendar se ta sčasoma opazno veča, ona pa ob tem vse bolj izgublja samo sebe ter vse, za kar je brezkompromisno žrtvovala svoje odraslo življenje.

Čeprav je situacija vse prej kot lahka tudi za moža, ki jo ima kljub vsemu iskreno rad, pa on Moniquino stisko vidi predvsem kot prepreko na poti do lastne sreče, njegova neiskrenost pa s svetlobno hitrostjo ruši še tiste temelje odnosa, ki so se sprva zdeli trdni. Njuno življenje se iz celote, na videz polne harmonije, tako prelevi v nepričakovano igro med dvema ognjema, v kateri se znajdeta v nasprotnih ekipah. A to je igra brez sodelovanja, komunikacije in pravil, v kateri ima ena stran prednost, še preden se bitka dodobra začne, odnos pa se tako kmalu obrne v smer neizogibne izgube.

De Beauvoir zgodbo pripoveduje v prvi osebi, obenem pa izjemno slikovito in s takimi detajli, da se lahko skozi njeno pisanje ne glede na lastne izkušnje vživimo v usodo drugih. Roman privzame obliko dnevniških zapisov, kar bralcu omogoča, da pobliže spremlja proces protagonistkinih misli in razvoj dogodkov v njenem življenju, obenem pa slednja z vpeljavo refleksij o preteklih zapisih in dogodkih prikazuje, da so njeni pogledi vendarle subjektivni, posledično pa tudi varljivi in pogosto neskladni z resničnostjo.

Zgodba Monique brez olepšav prikazuje hipokrizijo tedanje družbe, že pod vplivom eksistencializma in velikih idej o lastni svobodi ter odgovornosti za srečo, ki pa so, kot mnogo drugih pravic oziroma svoboščin, ostale v domeni moških. Predvsem skozi odnos slednjih in »naravnost« njihovega obnašanja, kot ga rade opišejo Moniquine prijateljice, je zaznati tudi predanost in nasprotovanje normam ter institucijam. Ob tem pa tudi zahtevam, v okviru katerih bi morala biti ženska svobodomiselna in samosvoja, vendar pa nikakor ne enakopravna moškemu, ki so pomembno zaznamovale mnoge ženske tistega časa. Zanimivo je, da to še zdaleč ni omejeno na tradicionalne odnose, temveč se odraža tudi v življenjih tistih, ki so iz njih izstopili, a neuničljivosti patriarhata, ki moškega dojema kot pravilnega, žensko pa kot zanimivo anomalijo, vendarle niso mogli ubežati.

Podobno zastavljenih primerov je tudi v literaturi ogromno. Še posebej izstopa Nadja v istoimenski knjigi Andréja Bretona, ki je ostajala zanimiva, dokler je ohranjala svojo skrivnostnost, na koncu pa bila brez slabe vesti prepuščena na milost in nemilost psihiatrične bolnišnice, iste institucije, ki jo je Breton tako zavzeto kritiziral,

Obenem bi bilo skoraj nujno povleči vzporednico tudi z Annie Ernaux, še eno kontroverzno figuro francoskih literarnih krogov, ki si z de Beauvoir ne deli zgolj aktivnega boja v problematiziranju stereotipov in avtomatske neenakopravnosti, ki jo prinaša položaj ženske, temveč tudi pisanje kot način soočanja s situacijo ter priložnost za refleksijo in raziskovanje lastnih občutij v odnosu do okolice. »Vzela sem pero, ne da bi se povrnila nazaj, ampak zato, ker je bila praznina v meni in okoli mene tako velika, da sem potrebovala ta gib svoje roke. Zato, da bi se prepričala, da sem še živa,« v Strti ženski zapiše Monique. Skozi stavek jasno proseva pisateljica, za katero je pisanje način kreiranja lastne misli in izmenjava te z drugimi.

Knjiga pa obenem odpira tudi temo skrbi kot načina delovanja, ki je lahko kljub načeloma pozitivni oznaki v določenem kontekstu celo destruktiven. Junakinja, ki je svoje življenje posvetila drugim, tega ni prevpraševala, dokler ji ni začel mož očitati, da ga je s svojo skrbjo omejevala, hčerke pa dušila do mere, da so zapustile dom. To, kar je ona videla kot moralno dolžnost, je on označil za posesivnost, saj je skušala po njegovem mnenju na ta način otroke obdržati blizu sebe, medtem ko sama vztraja, da je delovala zgolj za srečo svojega moža in družine. »Če mi je spodletelo pri vzgoji svojih hčera, potem je vse moje življenje en sam neuspeh,« pravi.

Helen Hester v eseju »SAPIENCE + CARE« piše, da »lahko človeka preveč skrbi požre, še posebej ženske, ki so naučene v imenu skrbi zadušiti svoje talente, spretnosti in pogosto tudi same sebe«. Poudarja, da »lahko skrb s tem, ko je sama sebi cilj, zaduši subtilnosti potreb tistega, čemur je v osnovi namenjena, kar vodi do prisvajanja prejemnika ›naše‹ oskrbe, namesto da bi prisluhnili njegovim potrebam«.

Tudi Monique v zgodbi odkrije, da v svojem sprva idiličnem družinskem življenju, kot ga je rada predstavljala, ni ubrala prave poti, vendar kljub temu ne spremeni svojega pristopa. Namesto da bi poskrbela zase, skuša s svojimi dejanji zadovoljiti druge, pri čemer pa izhaja predvsem iz lastnih predstav, in ne iz dejanskih želja in potreb drugih, kar kljub njenim dobronamernim potezam povzroča trenja in konflikte.

Seveda tukaj ne gre zanemariti tipične konservativne meščanske morale takratne Francije, v okviru katere je bilo za moža samoumevno, da ima »drugačne potrebe«, da se spušča v takšna ali drugačna razmerja, medtem ko naj bi bila žena v prvi vrsti še zmeraj popolnoma zavezana družini.

Uvidi, ki jih de Beauvoir tako jasno ponazori skozi zgodbo Monique, pa so tudi danes, kljub nezanemarljivim spremembam v času in družbi, še zmeraj izjemno aktualni. S porastom prevpraševanja zakona kot institucije, vse večjim zanimanjem za poliamorijo kot obliko romantičnega odnosa in vsesplošnim pomanjkanjem stabilnosti, ki je tako značilno, če ne celo integralno, za sodobno družbo, je Strta ženska zlahka neke vrste študija primera za odkrivanje vloge in pravic ženske v vse bolj hitečem, grobem in individualiziranem svetu poznega kapitalizma.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.