Široko zaprte oči Konstantina Kavafisa

Noč je zmeraj predstavljala nekaj skrivnostnega, čas, ko zaživi druga, očesu in razumu prikrita resničnost, katere značilna izmuzljivost pa zgolj povečuje njeno moč. Kot globine oceanov, je nadmorski svet teme poln človeku nerazumljivih bitij in pojavov, ki pa s svojo kompleksnostjo in nepredvidljivostjo bogatijo naš svet, predvsem pa burijo domišljijo, ki je ključna komponenta vsakega ustvarjalca; še toliko bolj pa pesnika.

Mnoge nočne ptice pesniškega sveta bi namreč potrdile, da je prav poezija tista, ki zna kljub luči dneva ohraniti svojo prvinsko temò. Grška pisateljica Ersi Sotiropoulos se v knjigi Kaj je ostalo od noči, ki je v prevodu Klarise Jovanović izšla pri založbi KUD AAC Zrakogled, posveča življenju modernista Konstantina Kavafisa, pri čemer se osredotoči na čas, ki ga je grški pesnik v družbi brata Johna preživel v mraku in svetlobi dekadentnega Pariza 19. stoletja.

Čeprav velja Kavafis za najpomembnejšega grškega pesnika 20. stoletja, je leta 1863 rojeni modernist prvi del svojega življenja preživel v Aleksandriji, v katero se je po času, preživetem v Carigradu in Londonu, tudi vrnil. Kljub temu da se je tam dolga leta preživljal kot uradnik, njegov pesniški opus obsega več kot sto petdeset pesmi, ki pa so bile v času njegovega življenja objavljene zgolj v lokalnih revijah in časopisih, medtem ko se je knjižnih izdaj izogibal. Zaradi ljubezni do preteklosti se je Kavafis dojemal kot pesnik zgodovine, kar je še posebej razvidno iz njegovih junakov, ki mnogokrat upodabljajo slavne osebe, predvsem iz časa helenizma. Čeprav je bil v Grčiji uveljavljen že v času svojega življenja, pa je svetovno slavo doživel šele desetletje pred smrtjo, ko je E. M. Forster delo »Poeta«, kot ga je nazival v javnosti, predstavil tudi angleško govorečemu svetu. Kavafisovo poezijo lahko v različnih zbirkah beremo tudi v slovenščini, pri njem, tako kot v knjigi Ersi Sotiropoulos, pa izstopajo ponavljajoče se teme erotike, zgodovine ter psihologije posameznika in smrti.

Zgodba se začne leta 1897, ko se slavni pesnik z bratom Johnom iz Aleksandrije odpravi na potovanje po Evropi, kjer največ časa preživita v Londonu in Parizu. Roman se osredotoča na tri izjemno formativne dni, ki jih je pesnik preživel v slednjem, preden se je bil primoran vrniti v Aleksandrijo, k svoji duhamorni birokratski službi. Čeprav o Kavafisovi izkušnji takratnega kulturnega središča ni ostalo znanega skoraj nič, je pisateljica skozi večletno raziskavo sestavila zgodbo, ki s pomočjo domišljije predstavi doživljanje in vpliv tega kratkega, vendar nepozabnega potovanja na pesnikovo ustvarjanje.

Skozi bogat popis podob in tedanjega dogajanja tako v Parizu kot po svetu Sotiropoulos osvetli predvsem pesnikovo notranje življenje, njegovo dojemanje sebe in svojega dela ter umeščanje v širši kulturni, pa tudi politični kontekst.

V Parizu se bratoma med pohajkovanjem po mestu in njegovih mnogih kavarnah pridruži Mardaras, Johnov grški znanec in prostovoljni tajnik slavnega pesnika Jeana Moréasa, ki ga Kavafis globoko občuduje. Kljub navidezni družbeni pomembnosti Kavafisu Mardaras ni preveč povšeči, vendar zaradi njegovih poznanstev na takrat vodilni literarni sceni sprejme povabilo, da jima z bratom služi kot lokalni vodič. Kavafis je Moréasu pred časom namreč poslal dve svoji pesmi, na kateri pa ni nikoli dobil odgovora, zato se priložnosti, da si ogleda pisarno slavnega literata, ne more upreti. Med brskanjem po njegovi pisalni mizi pesnik zagleda svoje pismo, na ovojnici pa tri usodne besede, zapisane z rdečo barvo: Šibka ubeseditev. Zmazek. Mlademu literatu se v hipu poruši svet, saj tovrstna obsodba s strani enega najpomembnejših pisateljev tedanjega časa prejkone pomeni zaključek njegove ustvarjalne kariere.

Vzporedno s poskusom literarnega vzpona pisateljica razvija zgodbo o findesieclovskem Parizu konca 19. stoletja, kjer naj bi po Mardarasovem pripovedovanju obstajalo erotično zabavišče kulturne elite, Arka, v katero so povabljeni samo izbranci. V hiši, ki je dobila ime po slavni Noetovi barki, »lahko okusiš najbolj vzvišene pa tudi najbolj sprevržene reči«, dogajanje z naslado in ponosom opiše Mardaras. Četudi skrivnostno združenje prevzame domišljijo obeh bratov, pa Kavafisova pozornost ostaja pri mladem ruskem baletniku, ki je tiste dni nastanjen v hotelu Saint-Pétersbourg. Fantova lepota ga prevzame do te mere, da izgubi nadzor nad sabo in v hotelski restavraciji ob božanju hrbtišča plesalčevega stola doživi orgazem. Le dan zatem sklonjen k reži pod njegovimi vrati posluša, kako se mladenič ljubi z neznanim dekletom, ob čemer sanjari o dlačici na fantovem modu. To v njem prebudi spomine na leta, ki jih je v objemu kovaškega vajenca preživel v carigrajskem Yeniköyu, ter na vse skrite ljubezni in razmerja, katerih obstoj ostaja zavit v temo mestnih hiš in ulic.

Zgodba doseže višek v nekakšnem hessejanskem sprehodu skozi uročeno Arko in nato nazaj domov, kjer se junakovo doživljanje prepleta z njegovimi sanjskimi, četudi bolj morastimi podobami. Izkušnjo srhljivega večera opiše kot »blodnjak, ki je in ki ga ni«, katerega središče je prizor dveh moških, ki med uriniranjem po bageti doživljata orgazem. Zanimivo je, da se je Sotiropoulos kljub mnogim intimnim popisom pesnikovih erotičnih fantazij odločila pisati v tretji osebi, s čimer je do avtorja vzpostavila določeno distanco. Glede na to, da bi knjigo prej označili za roman kot za biografijo, daje tak pristop občutek določenega spoštovanja, saj bi le težko upravičili pravico do prevzemanju glasu človeka brez njegovega lastnega vpogleda.

Avtorica ob razvoju dogajanja še posebej veliko pozornosti posveča umeščanju v zgodovinski okvir. Bralec se tako ob dekadentnem pariškem vsakdanu pomudi tudi pri aferi Dreyfus, vzvišenosti pripadnikov Tout-Paris, debatah o simbolizmu in parnasovstvu, vodilnih literatih, kot so Rimbaud, Baudelaire, Hugo in Zolá, pa tudi še neuveljavljeni, vendar nadobudni Proust … vse to, medtem ko drsi med muzeji in kavarnami, polnimi odišavljenih gospa s pudlji in bujnimi prsmi, med šarlatani in kokotami, pa tudi revščino in bedo, potisnjeno v predmestja, ki pa vztrajno pronica tudi v najbolj elitne pore družbe. Avtorica pa se ne osredotoči zgolj na dogajanje v takratni kulturni Meki, temveč v kontekstualni okvir postavi tudi politično vrenje na jugu Balkana, saj poraz grške vojske v boju s Turčijo v domoljubnem Mardarasu vzbudi globoko razočaranje in bolečino, medtem ko je Kavafis do delovanja domovine kritičen.

Četudi dogajalni čas obsega zgolj tri dni, pa se skozi pogovore, pripovedi in junakove intimne misli ter upe dotakne tako daljne preteklosti, to je vpliva helenizma, kot tudi prihodnosti, v kateri je Kavafis že uveljavljen in cenjen pesnik. Podobno je tudi z dogajalnim prostorom, saj ta ni omejen zgolj na Pariz, temveč se preko misli in spominov vrača v formativno obdobje Carigrada, Aleksandrije, Anglije, Grčije ter drugih francoskih mest, po katerih je pesnik potoval. »To je naloga umetnosti: ukiniti razdalje,« pomisli v knjigi. Kljub mnogim poskusom pa mu zgodovina preprečuje resnični pobeg: bankrot nekdaj ugledne družine, gospodovalna mati in primerjava s slavnimi literati mu sledijo na vsakem koraku, zaradi česar šepa tako njegova samozavest kot tudi njegov ugled, saj nerazrešene frustracije iz njega delajo vse prej kot všečnega in progresivnega človeka. Njegovo notranje življenje morda kipi od dogajanja, vendar pa na zunaj ni dovolj pogumen, da bi svoje fantazije tudi v resnici doživel. Kdo sploh je, če njegovi lasje ne pozelenijo od prekomernega uživanja absinta? Konec 19. stoletja pač ni bilo prostora za dolgočasna pravila in njihovo upoštevanje.

Kljub temu da so Kavafisove pesmi zdaj že zlahka dostopne, je o samem pesniku izven faktografskega okvira znanega precej malo. Prav zaradi tega je roman Kaj je ostalo od noči? pritegnil še posebej veliko pozornosti, pisateljici pa je med drugim prinesel tudi francosko nagrado Prix Méditerranée Étranger. Sotiropoulos, ki je do sedaj izdala že 16 romanov ter pesniških zbirk, je leta 2006 doživela cenzuro zaradi obtožb grške desnice o nemoralnosti, vendar je kljub temu slabo desetletje kasneje izdani roman uvedla s Kavafisovo distinktivno senzibilno erotično impresijo.

Ersi Sotiropoulos nam z izjemno bogatim pripovednim slogom, polnim misli in anekdot, prikaže tekmovalnost in kaotičnost tedanjega Pariza, v katerem ni bilo prostora za sramežljivost. Avtorica skuša nenavadno sodoben način pisanja popraviti s pretiranim vsiljevanjem pretežno francoskih ter angleških izrazov, ki med bralcem in osrednjim likom ustvarjajo nepotrebno elitistično, pa tudi anahronistično distanco. Obenem pa s tem še na ravni jezika prikazuje, kako arogantna je bila tedanja kulturna srenja, kjer je veljalo samo to, kdo pozna koga, in katere imena so ostala omejena na tistih nekaj (moških) flâneurjev, ki v življenju niso počeli kaj več od pohajkovanja od kavarne do kavarne ter nočnih srečevanj v hišah, od katerih ostanejo zgolj Široko zaprte oči. Pa je to resnično Pariz tistega časa ali zgolj projekcija sodobnega sveta, ki se utaplja v pomanjkanju idej? In kaj bi nam imel o tem povedati resnični pesnik birokrat, čigar dekadenca se je najbolj izražala prav skozi homoerotičnost njegovih pesmi? Morda bi za splošni vtis uporabila kar citat iz knjige: »Toda nekaj je vendarle šepalo. Še sam ni vedel, kaj.«

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.