O bralskem užitku, padanju v zgodbe in vživljanju v svetove; fantazijska pustolovščina in fantazme neke teorije

Uvodnik Literature 364

Aljoša Harlamov

Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes. Do njega me je vodila, kot se to dogaja, neka druga, podobna knjiga – Vodovnikova vesina Richarda Adamsa, do te pa Otrantski grad Horacea Walpola, in ker sta mi bili obe všeč, sem začel slediti zbirki Odisej in tako nazadnje prišel do Tolkiena. Hobit me ni tako navdušil, se spomnim, morda je bil zame že nekoliko preotročji, preveč pravljičen in nedolžen, a bil mi je očitno dovolj všeč, da sem, ko sem ga torej nesel nazaj, menda takrat že v mali grad, kamor se je slabo leto prej preselil mladinski oddelek knjižnice Ivana Potrča, stopil naravnost med iste police, da bi našel še kaj podobnega.

In tam, na vrhnji polici, tudi tega se dobro spomnim, se je nenadoma zeleno svetil še čisto nov, ravnokar izšel 1200-stranski Gospodar prstanov. Slovenski prevod Hobita je izšel že leta 1986, toda jaz sem ga prvič prebral ravno med počitnicami leta 1995, samo nekaj dni preden je izšlo nadaljevanje. Te osupljive sinhronicitete sem se zavedel šele precej pozneje, takrat pa se mi niti sanjalo še ni o prevajanju, uredniški politiki ali založništvu. Videl sem, da gre za istega avtorja z nenavadnim imenom, ki se mi je vedno zdelo izmišljeno, in knjigo previdno snel s police z obema rokama; šele doma, ko sem začel brati, najbrž takoj, ko sem se usedel, kot vedno po prihodu iz knjižnice, pa sploh ugotovil, da gre za neposredno nadaljevanje pravkar prebranega. Ne spomnim se, kateri knjižničar mi je knjigo izposodil, toda gotovo ni bil moj najljubši, saj me je ta poznal dovolj dobro, da me ne bi povsem po nepotrebnem opozarjal na obsežnost knjige in na to, da imam na voljo samo en mesec. Vrnil sem jo seveda še pred iztekom roka izposoje, takrat me je bilo precej groza zamudnin, toda vmes sem jo prebral dvakrat.

Čeprav gre res za nekakšno mešanico pravljice, legende in mita, epa in folklornih pripovedi, napisano z romanesknim zamahom, je Tolkienov Gospodar prstanov tudi v življenju tega bralca postal ena ključnih knjig. Po indijanaricah Karla Maya, ki sva jih prebirala skupaj z mamo, me je potegnil v povsem druge žanre, predvsem pa v nemirno iskanje. Ker drugih fantazijskih pustolovščin, razen zgoraj omenjenih, takrat v slovenščini ni bilo, sem začel po Tolkienu prebirati znanstveno fantastiko. Pravzaprav pa sem se takrat najbrž šele prvič s polnostjo zavedel, da obstaja nekaj takega kot literarni žanr: zgodbe, ki izpolnjujejo določena pričakovanja svojih bralcev, ki ponujajo neko stalnost in domačnost in ki jih lahko doživljamo na podoben način, zadovoljijo točno določene potrebe. Tisto knjigodzilo sem slab mesec nosil povsod s sabo, jo bral na dvorišču, medtem ko so se moji vrstniki igrali, doma na balkonu, se večkrat sosedom celo zlagal, da me ni doma, da sem lahko v miru bral, pa ponoči, pred spanjem, leže v postelji na boku, čeprav se je starejši brat rad pritoževal, da z nočno lučjo samo kličem nad nas komarje. Res sem padel v zgodbo in doživljal tisto, kar so doživljale množice po vsem svetu in kar danes imenujemo oboževalska kultura in je prevladujoč in spretno spodbujan odnos do množičnih kulturnih vsebin; potem ko sem knjigo prvič in drugič prebral, sem obsedeno risal zemljevide Srednjega sveta, pisal pesmi o njem, elemente zgodbe vpletal v vsako igro, ki smo se je igrali, sanjal in sanjaril o njej in kmalu po tem začel izdelovati svoj svet za knjigo, ki je nisem nikoli zares napisal.

Tisto, kar me je tako pritegnilo, je bil do potankosti izdelan t. i. konstruirani sekundarni svet. Žanri, ki sem jih bral dotlej in potem, so si večinoma izposojali našo realnost, četudi so jo oblikovali z idealizacijo, fantastičnimi elementi, rekonstruirali njeno zgodovino ali jo projicirali daleč v prihodnost, so ostajali ali izhajali iz Zemlje, iz našega sveta in realnosti. Tolkien pa si je izmislil svoj svet, z lastno geografijo in zgodovino, kulturo, običaji in jeziki; celo lastnim rastlinskim in živalskim svetom. Čeprav je bil svet zelo podoben našemu in imel z njim dovolj skupnega, da je bil še prepoznaven in se je bilo mogoče v njem orientirati ter o njem pripovedovati, je bil to vseeno povsem drug svet, druga realnost. Če si je Karl May »svoje« pustolovščine gladko izmislil in z močjo domišljije pripovedoval zgodbe iz sveta, ki ga nikoli ni videl na lastne oči, pa je Tolkien že začel z izmišljijo in radikalno »lagal« že o samem obstoju tega sveta, v katerega so bile postavljene njegove zgodbe. Fantazijska pustolovščina je bila torej žanr, ki te je res preselil v drug svet, svet, ki resnično ni bil naš in se ni niti pretvarjal, da je; domač ti je bil, kolikor si ga sam osvojil in vzel za svojega. Branje Gospodarja prstanov je bilo torej neka posebna izkušnja, ki je nisem mogel primerjati z ničimer, kar sem izkusil do tedaj.

Do gimnazije sem prebral večino knjig z oddelka za znanstveno fantastiko na mladinskem oddelku ptujske knjižnice in si proti koncu osnovne šole začel vse več izposojati tudi z odraslega oddelka, kamor sem hodil iskat knjige za mamo in z njo bral še njene kriminalke, pa tudi kak ljubič – v oddelek za odrasle si se namreč lahko vpisal šele v osmem razredu. In zato sem osmi razred pričakoval z dvojno nestrpnostjo: tako zaradi konca osnovne šole, v kateri mi niso pustili, da bi se dobro počutil, kot zato, da se lahko končno prepišem »više« v knjižnici in si odprem svet novih, odraslih zgodb. Toda vse do gimnazije nisem naletel na nobeno knjigo, ki bi bila v svoji natančni izdelanosti in kompleksnosti podobna Gospodarju prstanov. Šele tam, kjer sem naletel na somišljenike in prve prijatelje – in prijateljstva smo spletali tudi okrog branja in knjig –, sem znova naletel na isti občutek. Sošolec, ki je tako kot jaz oboževal Tolkiena in ki si je, za večino nas povsem nezamisljivo, naročal knjige iz tujine, mi je predstavil serijo Wheel of Time ameriškega pisatelja Roberta Jordana. In potem sem neko drugo poletje, spomnim se, da je bilo peklensko vroče, kot so lahko vroča le poletja našega otroštva, na domačem balkonu, ko sem bil že itak prestar za igro s sosedi, v kakšnih dveh tednih v vročici prebral devet špehov iz te serije in se ob njej naučil angleščine kot nikoli predtem pri pouku. Dva tedna znova živel v nekem povsem drugem svetu (čeprav je bil ta pravzaprav umeščen na Zemljo, samo da v drugo dobo).

Takrat sem prvič izkusil tudi širšo skupnost, ki se ustvari okrog knjig in branja, ki preseže samotno dejanje tihega branja in izkušnjo branja, še bolj pa pripovedovanja prenese v druge, skupinske dejavnosti. S prijatelji smo tako med kajenjem trave igrali Temnice&zmaje, poslušal sem jih o njihovem igranju računalniških iger s podobno vsebino, poleg Jordana smo brali že tudi Pesem ledu in ognja Georgea R. R. Martina ter razpravljali o Konanu in drugih podobnih filmih, o mečevanju, čarovniji, si razlagali posamezne zaplete zgodb, pojasnjevali zgodovino svetov, v katere smo se selili. Takrat sem dobil v roke tudi Tolkienovega Silmarilliona in šele tedaj prav zares videl, kako natančno izdelan je Srednji svet v resnici, koliko je ostalo v ozadju in nikoli ni prišlo v zgodbo knjig. In niti sanjalo se nam ni, da bo LOTR, kratica, ki jo bo po tem razumel skoraj vsakdo, kmalu v kinodvoranah in da bodo cele generacije odraščale s Harryjem Potterjem in da bo ta naša mala skupnost, ki smo jo zgradili napol na skrivaj in ki je takrat še močno dišala po subkulturi, kmalu postala vzorec dojemanja in sprejemanja množičnih kulturnih vsebin, pospremljena z oboževalskimi forumi in spletnimi stranmi, ključniki in podkasti, pa seveda s spinoffi, igračami, modno linijo, zbirateljskimi figurami, dodatnimi vsebinami, konvencijami itd.

Sam sem v resnici ravno tedaj iz vsega tega za nekaj časa izstopil. Jordan je bil težko bolan in vse je kazalo, da serije ne bo dokončal (in res je ni on sam), Martin je bil samo zelo počasen pisec, zunaj je bilo še na kupe drugih knjižnih serij, a zelo malo kratkih ali končanih; nehali smo igrati D&D in Magic: The Gathering; predvsem sem pa moral na faksu nadoknaditi svoj manko na področju klasične literature, ki sem je v gimnaziji bral bore malo, saj sem očitno bral druge, ekstrakurikularne reči. A čeprav sem s tem nekoliko izgubil tudi ljubezen do žanra – še filme sem hodil večinoma gledat v art kinematografe in na Liffe –, pa nikoli nisem pozabil tistega občutka posrkanosti v zgodbo, ki sem ga doživljal pri žanrskih knjigah, zlasti pa pri fantazijski pustolovščini, in nikoli nisem razvil omalovaževalnega odnosa, ki je bil takrat še zelo pogost pri mojih (starejših) kulturniških kolegih in se je s komercializacijo zgolj še okrepil. Zato se znova docela jasno spomnim, da sta bili teoriji »poistovetenja« in »branja kot eskapizma« prvi, o katerih sem na predavanjih glasno podvomil in se nisem pustil zlahka prepričati o njuni veljavnosti; to instinktivno in izkušenjsko zavračanje je nekako sovpadlo z mojim zanimanjem za postklasično naratologijo oziroma teorijo pripovedi.

Je bilo to, kar sem doživljal tista poletja, eskapizem? Je bila to fantovska želja po tem, da bi bil junak, ki premaga Zlo in reši lepo princeso? Gotovo sem imel veliko razlogov za pobeg od realnosti, v kateri sem živel, ampak tak odgovor je bil vseeno preveč preprost: po(d)cenil je mojo izkušnjo. Namesto izkušnje drugega sveta je Tolkienov dolgoletni študij in izdelovanje druge realnosti reduciral na orodje enostavnega in že psihopatološkega trenutnega ugodja. Nisem se našel v tem, niti nisem mogel tako videti drugih bralcev, na primer naše mame, ki je brala, kot že omenjeno, večinoma zgolj kriminalke in ljubezenske romane, tu in tam kakšno zgodovinsko romanco; kot gospodinja je imela samo osnovnošolsko izobrazbo, tako da sta njeni očitni široka razgledanost in družbena liberalnost lahko izhajali pravzaprav zgolj iz književnosti. Kot so se očetovi zvitost in prilagodljivost, ki ju je vodila zlasti kljubovalna želja po preživetju, ter svojski moralni kodeks, ki se je uklanjal samo družinskim potrebam, napajali iz kavbojskih kiosk romanov in stripov, ki so bili edino leposlovno čtivo, ki sem ga kadarkoli videl brati. Zelo hitro mi je postalo jasno, da teorija »poistovetenja« in »eskapizma« ne le zgreši bistvo in specifike bralske izkušnje (žanra), ampak predvsem izhaja iz privilegirane in vzvišene pozicije teorije. Enako kot marksistična teorija ne zmore zajeti vse kompleksnosti, zlasti pa ne več v 21. stoletju, opozicije med monotonostjo fizičnega dela in ponosom poklicanosti za neko delo.

Bežanja v druge svetove in poistovetenja z literarnimi junaki ni pri žanrski literaturi, niti pri trivialni literaturi, če dodamo to kot posebno podmnožico tistega najbolj hipnega, hitro prebavljivega in preprostega, nič več kot pri branju visoke, »nežanrske« literature. Ali pa vsi ti člani žirij za kresnika mislijo, da so zmagovalni roman izbrali, ker jih ni nagovoril osebno, ampak so v njem prepoznali estetsko kategorijo kot posebno danost, ki je zunaj vsake bralčeve psihologije, njegove zmožnosti vživetja, prepričljivosti fikcijskega sveta in zgodbe, zunaj oblikovanih vrednot in stališč …? Morda večina romanov, nagrajenih s kresnikom, res ne nagovori nikogar drugega razen srednjega razreda Ljubljančanov in njihovih predstav o samih sebi, ampak to se takrat zgodi, ker so v žiriji Ljubljančani srednjega razreda z oblikovanimi predstavami o samih sebi, ne zato ker se zunaj Ljubljane ne bi zmogli poistovetiti z moškim junakom v krizi srednjih let, ki ga je pravkar pustila punca ali mu umrla žena ali mati.

Kvečjemu so procesi, ki se dogajajo v dejanju branja fantazijske pustolovščine, postavljene v popolnoma drug svet, ki ga z našim povezuje le podobnost na ravni osnovnih gradnikov, še za stopnjo kompleksnejši, saj ravno s to temeljno značilnostjo krepijo svojo fiktivnost, na podoben način, kot jo krepijo postmodernistični romani z medbesedilnostjo, »virtualnim« pripovedovalcem in drugo navlako. Fantazijske pustolovščine se niso zgodile, se tudi ne morejo zgoditi, razen v nekem drugem vesolju; bralec jih z vsemi eksternalijami (posebnim zemljevidom, zgodovino na koncu ali začetku knjige ipd.) drugače niti ne more doživljati, saj svojo drugosvetnost ves čas izpostavljajo. A po drugi strani so osnovni gradniki, iz katerih je sestavljen ta svet, pogosto do golega, do arhetipskega slečene in zato toliko bolj univerzalne in očitne ideje in problemi našega sveta: Jordanovo Koločasje se sprašuje o tem, kje ima v tem velikem kolesu časa, ki se vrti povsem neodvisno od nas, mesto navaden smrtnik; Martinova Pesem je, kot se lahko prepričate v neštetih videih na YouTubu, hkrati posnetek vojne rož in fevdalne družbe srednjega veka ter alegorija sveta po 11. septembru in v času podnebnih sprememb. Res se izhodiščne frustracije zapleta na koncu pogosto razrešijo, ampak ali ni tudi estetska kategorija visoke literature prepoznavna točno v tej zaokroženosti, zavitosti literarne zgodbe same vase, posebni zaključenosti, ki deluje tudi, če ne še bolj, v odprtem koncu? In ne nazadnje, ali ne individualiziramo, ponotranjimo, posvojimo vsake zgodbe ravno zato, ker v njej najdemo alegorijo, metaforo, simulacijo in simulaker lastnega sveta in lastne eksistence? Saj si zato vendar zgodbe sploh pripovedujemo. Mar se res lahko vživimo v nekaj, kar nima nobene sorodnosti z nami?

Celo tako vživimo, da ne ločimo več med sabo in literarnimi junaki? Ideja, da je vživljanje v literarne like pri bralcih žanra ali trivialne literature trdnejše, močnejše, bolj infantilno, je pa sploh ideja, od katere se cedi neprikrito elitistično omalovaževanje kontinentalne literarne vede, ki predvideva, da se »zahtevnejši« bralec, ki enako kompetentno bere tudi visoko literaturo, nikoli ne bi pritaknil žanra ali da žanr potem bere nenadoma radikalno drugače, skoraj nagonsko. In čeprav nikoli nisem bil niti kvazidemokrat, ki med branjem žanra in literarno zahtevnejše literature ne bi najdeval razlik, vseeno tudi vem, da spoznanja kognitivne naratologije pričajo o precej kompleksnejših procesih in da je zabris jasne meje med literarnim likom in bralcem stvar motenj v duševnem zdravju bralca. In morda so klasične fantazijske pustolovščine tudi v resnici precej fantovske fantazije o junaštvu in posledični spolni dostopnosti žensk, toda kdor bere samo dela zahodnih belih moških iz osemdesetih in devetdesetih, bo morda res dobil samo to – toda fantazijski žanr je skupaj z znanstveno fantastiko vsaj v zadnjem desetletju v resnici najbolj vključujoč in raznolik žanr, tako med avtorji in avtoricami kot junaki in junakinjami ter njihovimi zgodbami in usodami. Roko na srce, precej bolj kot – se opravičujem, ker ga znova tako nemarno izpostavljam – slovenski roman, ki je prejel kresnika. A v nasprotju s slednjim ima fantazijski roman vse od rojstva pravzaprav vedno širše množično bralstvo, z vedno več finančnega zaledja v celotni industriji kulture.

Žanra ne beremo drugače mi, žanr drugače bere nas. Ker nagovarja neke druge potrebe, druge užitke, izpostavlja druge značilnosti, vrednosti in vrednote. In lahko razpravljamo o hierarhiji teh potreb in vrednot, četudi to najbrž nima pretiranega smisla in moramo to vsekakor početi z zavedanjem o nujni ideološkosti takega razporejanja. Zmeraj pa bom sumničav do poskusov razvrednotenja bralskega doživljanja (in užitka) drugega, ki temeljijo na naših predpostavkah o tem, kaj je užitek in kako ga doseči. Ne nazadnje sem prepričan, da je v tem tudi nemalo zavisti do užitka, ki ga (več) ne čutimo sami. Včasih se namreč v tej zavisti prepoznam tudi sam, ki mi je branje zadnja leta prej služba kot družba. A ravno zato bom poletja svoje mladosti branil do zadnjega, z mečem in magijo.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Aljoša Harlamov (1983) je leta 2016 doktoriral iz slovenskega modernističnega romana na Oddelku za slovenski jezik in književnost FF v Ljubljani. Literarno kritiko, eseje in druge prispevke objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah in časopisih. Od 2016 zaposlen na Cankarjevi založbi kot urednik. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Human(ističn)a vrednost besede

    Jernej Šček

    Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. … →

  • V votlini: Ideologije pandemije

    Monika Vrečar

    Jonah je zbolel za groznim virusom. Ponoči je najhuje. Okoli torza se mu ovija živa rana. Nanjo mu polagam obkladke iz jedilne sode. Z njim … →

  • Nadlegovanje v literaturi

    Petra Vidali

    Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je novembra zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk zavrnil habilitacijo izrednega profesorja Igorja Pribca. Februarja je prijavo spolnega nadlegovanja … →

Izdelava: Pika vejica