Naplavine onstran groba

Posthumne objave literarnih del raznoraznih klasikov so nekoč (danes pač manj) dvigale nemalo prahu, predvsem v povezavi z vprašanjem legitimnosti oziroma dvomom o smiselnosti takšnega početja, ki ga spremlja sum osebne koristi: nekomu je pač že prišlo prav, gotovo tudi (ali predvsem) finančno, da je iz zapuščine slavnega prednika ali prednice potegnil tisti osnutek nekega ne zares dokončanega dela, katerega genialnosti (zanimivo, osnutki so vedno genialni) ni mogoče spregledati. In svet mora obnemeti in hvaležno motriti drobce domnevne veličine, ki bi gotovo, ako bi avtor/-ica živel/-a še malo, vsaj še do konca meseca, vsaj še kak dan več, pa mogoče blagoslovljen/-a z vsemi predpogoji neoporečne storilnosti, predvsem zdravjem, postal absolutni bestseller. Konec koncev je to tudi način, da se pisateljsko ime ohranja v zavesti vsaj še malček dlje, da se proda kakšna knjiga več ter da se literaturi priskrbi iluzijo dogodka, ki ga očitno vse bolj potrebuje za ohranjanje položaja na vse bolj zasičeni lestvici družbene relevantnosti.

Ob takšnih prilikah se vedno spomnim fiaska Nabokov. Leta 2009 je izšel The Original of Laura, roman, ki ne bi smel iziti, saj je avtor sam zahteval, da se ga po njegovi smrti uniči, čemur se je njegov dedič, sin Dmitrij, karseda glasno uprl, raztrobental svoje stališče po časopisih in to še s ponosom popisal v predgovoru izdaje. To je bila seveda odlična marketinška poteza: ustvarjala je občutek prepovedanega sadeža, sporočila v steklenici, ki bi sicer pristalo na dnu oceana pozabe, občutek, da se bo zgodila ponovitev Kafke. Ustvarila se je zunajliterarna drama, zgodba o sinu, ki se je v imenu slave in (domnevno) želje po dobičku uprl volji očeta. Wildova misel, da ni slabe reklame, je pač epitom 21. stoletja. Vihar v žlici vode je prišel in odšel, prah se je dvignil kvečjemu zaradi zgražanja literarne javnosti. Laura je ostala, a je, razen nekaj nabokofilov, nihče več ne bere. Ampak kako kaj Márquez?

Prigoda Avgusta se vidiva ne bi mogla biti bolj drugačna, čeprav se nekaterim podobnostim ni mogoče povsem ogniti, recimo temu, da je želel Márquez tekst, ki ga je dolgo let popravljal in pilil, vendarle uničiti. Povest je izšla v nemalo prevodih in v nasprotju z bombastično samovšečnim predgovorom Dmitrija Nabokova sta Marquezova sinova Rodrigo in Gonzalo kratka in jedrnata. Priznavata, da je tekst nedokončan, da sta ga pred objavo večkrat prebrala in ugotovila, »da je knjiga veliko boljša, kot sva jo pomnila«. Da je, skratka, objavljiv.

Sama zgodba je še najbolj podobna ambientalnemu krokiju: pričara melanholično vzdušje staranja, bližini smrti pa sopostavlja izbruhe volje do življenja. Zaključek je nenaden in nedodelan, kar se dogaja vmes, je mestoma repetitivno, ni pa odvečno. Med branjem se mi je v misli največkrat vsilil pridevnik lahkotno, kar je, glede na obravnavano tematiko, prej prednost kot pomanjkljivost. Tisto, kar povest Avgusta se vidiva v primerjavi z The Original of Laura rešuje, je kontekstualizacija oziroma framing. Nabokovova Laura je bila še pred izidom predstavljena kot izgubljena mojstrovina, delo, ki bi, ako bi avtor imel le še mičkenomalo časa, postalo njegovo najboljše, nepresežno, nesmrtno. Prodajale so se obljube, ne pa dejanskost, ki je bila, v primerjavi z vsem predhodnim napihovanjem, dokaj klavrna in je v celoti temeljila na formi: 100 osnutkov na dragem težkem papirju, dizajnerski (in cenovni) presežek, intelektualizacija coffee table knjižic, namenjenih hitri in površinski konzumaciji, knjiga, ki dobro izgleda, dokler je ne odpreš in začneš brati. Konceptualizacija paberkov. Literatura kot ultimativna igra. Vse to bi The Original of Laura že itak postal, in morda je zdaj, petnajst let po izidu, knjiga v predstavah nove, neobremenjene bralske generacije, rešena vseh tistih nepotrebnih, neliterarnih (ali zunajliterarnih) akolad (in odvečne spremke), sprejeta kot zanimiv primerek work in progress.

Avgusta se vidiva izpolni pričakovanja, izražena v predgovoru: je simbol pisateljskega vztrajanja, s pripisom, da »resda ni tako izpiljeno [besedilo] kot očetova največja dela«, a kot rečeno – že v štartu se ni nihče pretvarjal, da je to mojstrovina. Je delo, ki izpolni skromno zastavljena pričakovanja in jih lahko morda tudi zato s čim preseže. Vprašanje, ali bi morala zgodba ostati v predalu ali ne, je na tej točki irelevantno. Prevod je dobrodošel in povsem ustreza namembnosti zbirke. Romanček oziroma povest izpolni svoj namen: lahkotno, neobremenjujoče poletno čtivo, ki se ga hitro prebere in niti ne tako hitro pozabi.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.