Pisati zase, za spomin, za maščevanje umrljive roke

V dejstvu, da začne nekdo svoje prve literarne poskuse pisati (in objavljati) v poznejših letih svojega življenja, se skriva nekaj spoštovanja vrednega, nemara neka tiha zadržanost ali preudarnost, ki je skregana z vsemi oblikami zaletavosti in pretencioznosti. In ki si prizadeva, da bi imela misel čas dozoreti tudi fiziološko, in ne zgolj tehnološko, da bi bila skratka primerna ne le za uživanje, temveč bi bila zmožna hkrati tudi že oplajati nove refleksije. In res, ne primeri se prav pogosto, da bi nekdo v sedeminosemdesetem letu izdal svoj knjižni prvenec, kaj šele da bi bil ta deležen tolikšne pozornosti in bi bil med odlično konkurenco celo ovenčan z najpomembnejšo nagrado za esejistično pisanje, Rožančevo nagrado. Zbirka je bila odlično sprejeta tudi med bralci, v desetih mesecih od izida je doživela že drugi ponatis, prav tako je izposojena po večini knjižnic.

Čeprav se zdi vstop Helene Koder na literarno prizorišče na videz nenaden, pa resnica vendarle kaže nekoliko drugačno sliko, namreč: scenaristka in režiserka je pred svojo zbirko Krošnja z neznanimi sadeži napisala velik opus scenarijev za dokumentarne filme, med katerimi jih je kar nekaj prejelo pomembne stanovske nagrade. Sedemnajst filmov je tudi režirala, zato ji je bila leta 2022 podeljena Štigličeva nagrada za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Nekaj njenih najpomembnejših filmskih stvaritev se ukvarja prav s književnostjo oziroma z ikonami besedne in drugih umetnosti (denimo Linhart, človek razsvetljenstva, Magdalenice gospe Radojke Vrančič, Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine …).

Skratka, življenje Helene Koder je prežeto z literaturo, s pisanjem in – še bolj primarno – z branjem; prav zato je bil njen vstop na ožje polje literarnega tako veličasten in zapomnljiv, čeprav ni bil hipen, pač pa se je, s kakšno revijalno objavo tu in kakšno revijalno objavo tam, odvijal v razdobju nekaj let. Kot je povedala avtorica, so jo k pisanju esejev napeljali vsakoletni natečaji revije Sodobnost za najboljši esej, tako ne preseneča, da je bilo devet izmed enajstih esejev, ki tvorijo pričujočo zbirko, objavljenih na straneh omenjene revije. Naslovni esej »Krošnja z neznanimi sadeži« se je bralcem prvič predstavil na straneh pričujoče revije, zadnji esej v zbirki z naslovom »Za spomin«, ki ga je avtorica posvetila svojemu pokojnemu možu, znanemu skladatelju Urbanu Kodru, pa je bil tokrat objavljen prvič. Prav natečaji, na katerih se je večkrat uvrstila v ožji krog nominirancev, leta 2021 pa je nagrado tudi osvojila, so torej Heleni Koder v brezvetrnih situacijah, ko ji je bilo pero težko spraviti v gibanje, rabili kot neke vrste uredniška taktirka, ki je postavila vsaj osnovna pravila igre in, kar je vsekakor pomembnejše, rok za oddajo. Ta na videz banalni nebodigatreba slehernika, pa naj je ta želel objaviti obsežen roman ali drobceno knjižno kritiko, si povsem upravičeno lasti formalne zasluge za marsikateri dragulj iz zakladnice svetovne književnosti, vključno z denimo Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja, pa še to brez aneksa o podaljšanju roka ne bi šlo. Čas je vsekakor manj prožen pri natečajih, ki privilegija podaljšanja praviloma ne poznajo – nemara so bili prav zato tako odločilni za avtoričin vstop na polje literarnega. V vsakem primeru pa se da okoliščine nastanka esejev dopolniti še z ugotovitvijo, ki se kot tiha slutnja presežnega tihotapi v bralca s sleherno prebrano stranjo Krošnje z neznanimi sadeži in se izkristalizira v misel, da je začela avtorica eseje bržkone pisati tudi in predvsem zaradi neke neubranljive notranje nuje po globokem in metodičnem premisleku ter silnega navala ustvarjalnosti, ki sta jo spodbudila k lucidnemu in globoko osebnoizpovednemu povnanjanju teh razmislekov v literarni prostor (»zares misliti začneš, kadar želiš nekaj povedati«, je dejala esejistka v enem svojih intervjujev).

Zadnja leta se vse bolj zdi, da esejistično pisanje pri nas doživlja zlate čase. Vsako leto izide nekaj odličnih esejističnih zbirk, poleg tega so te deležne večjega odziva, kar se zrcali tako v zanimanju medijev kot tudi v knjižnični izposoji novih naslovov. Ne nazadnje so pri Društvu slovenskih pisateljev v zadnjih mesecih lanskega leta izvajali niz brezplačnih delavnic Eseji brez meja (takoj ko se je prvi sklop zaključil, so nedavno že začeli z novim, ki bo trajal vse do junija), kar nedvomno implicira prepričanje, da je zanimanje za esej veliko tako na eni kot na drugi strani. Kot je v pogovoru s Tino Kozin povedal Andrej Blatnik, je slovenska esejistika močno zaznamovana z literarnostjo, kar je vidno tako v načinu izreke in oblikovanju besedne materije kot tudi v dejstvu, da se številni eseji ukvarjajo s književnostjo, filozofijo in umetnostjo nasploh. Eseji Helene Koder so neke vrste sublimat Blatnikove misli, so namreč tesno, pravzaprav organsko povezani z literaturo ter umetnostjo nasploh, njune snovalce esejistka jemlje v obzir z naklonjeno spoštljivostjo in globokim občudovanjem, za katera se zdi, da sta v sodobnem času redko, preredko prisotna. Kot da kar nekako pozabljamo, da umetnost ne potrebuje apologije, pač pa apoteozo, in to ne glede na sodobno (straho)vlado storilnosti, utilitarnosti in prodajljivosti.

Krošnja z neznanimi sadeži nikakor ne podleže tovrstnim imperativom in se nedvoumno vzpostavlja kot hvalnica umetnosti: »Odtlej se človek, pa naj živi v blaginji ali revščini, v prvem ali enaindvajsetem stoletju, prebuja v svet, ki se ga je dotaknil umetnik, dotaknil tako, kot se je Michelangelov božji prst skoraj dotaknil človeka.« Besedila Helene Koder bralce vabijo v skrivni hram literature, v neizčrpno svetišče besedne umetnosti, so umetelno ubesedena povabila k branju književnih del, ki so vzpodbudila avtoričine premisleke. Avtorici je ljuba poezija, pesmi zbira in prebira, da iz njih izcimi podobe lastnih življenjskih okoliščin in situacij (da so spomini žanrsko podobni poeziji, je pred leti na straneh časopisa Delo ugotavljala Irena Štaudohar); ta ljubezen pa se ne izraža le neposredno, v vsebini esejev, temveč tudi v prefinjeni izreki, ki je mestoma izrazito poetična. S svojo gibko in nevsiljivo pisavo, ki vselej stopa v poglobljen, oseben in celo intimen odnos s temami in predmeti premisleka, avtorica pred bralci razgrinja celo vrsto stališč, pogledov in teoretskih izhodišč, bogata referencialnost pa nikdar ni sama sebi namen. Med branjem se ne moremo otresti občutka, da nad sleherno stranjo pisanja bdi ostro oko izkušene režiserke in scenaristke, ki zna izkoristiti prostorski, časovni in razpoloženjski potencial česa tako nesnovnega, kot so misli, in česa tako neujemljivega, kot je trenutek. Poglavja so spretno kadrirana (če lahko ob esejih govorimo o čem takem), vsako se začne z nekim pobliskom preteklosti, bežno sliko (tudi dobesedno, saj jih uvajajo s predmetom razmisleka povezane fotografije) ali ugotovitvijo, ki je vzvalovala občutljive tipalke avtoričine ustvarjalne radovednosti (in radovedne ustvarjalnosti). V razmislek jo denimo pahnejo pozabljeni, a nato najdeni dnevniški zapiski, odnos Slovencev do lastnega jezika, poezija tega ali onega pesnika ali pesnice, film tega ali onega velikega mojstra, vprašanje Handkejeve Nobelove nagrade, odnos do smrti v času pandemije (esej »Brezimna« je sicer prejel glavno nagrado na natečaju revije Sodobnost) … Vse to pa so samo sprožilci, po uvodnem prizoru misel steče in se živahno preliva v različne smeri, gibko in igrivo sledeč tej ali oni asociaciji, pri čemer se avtorica že v začetku odpove pretenzijam po objektivnosti: »To pisanje hoče biti zelo osebno. Je pisanje bralke, ki k literarnemu delu in njegovemu avtorju namenoma pristopa z vsem balastom svoje osebne izkušnje«, zapiše esejistka v eseju »Gospa Bovary, to sem jaz«.

Iz zapisov samih veje pristnost, avtentičnost, ki se po avtoričinih besedah skriva ravno v zbranem aktu pisanja, ko se misli v trenutku vse skoncentrirajo okoli svojega predmeta in se ga dotaknejo tako rekoč imanentno. Zdi se, da besedila prežema jasna etična podstat, zavezujočnost, ki se izkristalizira v bistvenih vprašanjih, kot so »koliko znamo biti sočutni, kakšna družba sploh smo, ali znamo biti vsaj pietetni, če ima beseda pieteta sploh še kakšen pomen«. Avtorica se s smrtjo kot življenjskim pojavom ukvarja na več mestih, med drugim tudi v naslovnem eseju »Krošnja z neznanimi sadeži«. Prefinjene niti razmisleka so stkane okoli pesemskega cikla »Sporočila iz zasmrtja« Petra Kolška; verz iz cikla odzvanja tudi v naslovu tukaj obravnavane esejistične zbirke. Branje pesmi je esejistko speljalo na pot poetične refleksije, ki se svoje materije loteva z izjemno pretanjenostjo in osredotočeno pozornostjo, začenši z naslovom: »Kakšno prostranstvo se odpre, ko prebereš in še izgovoriš besedo zasmrtje. Kot da bi se čas razprostrl in prostor poglobil. Nova slovenska beseda? Kot da bi bila z nami od zmeraj. Ne najdem nobene, ki bi tako celovito in polno zaobjela svet mrtvih.«

Temeljna idejna izhodišča zbirke so smrt, minljivost, spomini, vprašanje pristnosti (v umetnosti in v življenju), ustvarjalnost in ustvarjanje, doživljanje, občutenje in čustvovanje (seveda ne brez navezave na občutenje lepega) itd., pri čemer ugotovitev, ki jo avtorica zapiše v zvezi s Kolškovo poezijo, vsekakor velja tudi za njeno lastno pisanje, da je torej brez sentimentalnosti, kaj šele solzavosti, ima pa ogromno mero sentimenta. Zgoraj našteta sidrišča esejev so primarno povezana s temeljnimi pogoji človekovega izkustva na eni strani ter s spoznavnostjo samih predmetov zaznavanja oziroma premisleka na drugi. Obenem pa Helena Koder ob teh univerzalnih, tako rekoč transcendentalnih dilemah svoje pisanje nedvoumno usidra v zdajšnjosti, ko denimo premišljuje določene pojave sodobne družbe, vključno z umetno inteligenco. Tudi argumentacijske reference in medbesedilne oprimke avtorica išče (in najdeva!) po celotnem območju človeške vednosti, torej po vertikali preteklost–sodobnost, kakor tudi po horizontali sodobnega bitja in žitja. Njene obravnave so vselej večglasne, svoja prepričanja in sodbe Koder brez pomislekov sooča z drugačnimi pogledi, kot da jo žene težnja, da bi z razmišljanjem nekam prišla, nekaj dosegla ali se nečesa dotaknila. Naj pripomnim, da se beseda obravnava za izvajanja Helene Koder zdi nekoliko prozaična in nezadostna, avtorica namreč predmete svojih premislekov v resnici zrcali, jim prisluškuje in nam, bralcem, prišepetava komaj slutljive pomene, ki so se ji razkrili ob srečevanju z njimi. Besede iz zadnjega eseja, ki jih je Helena Koder dahnila v večnost, namenila jih je namreč svojemu pokojnemu možu, bi lahko brali tudi kot obči moto zbirke: »To pišem zate. Pišem zase. Za spomin, maščevanje umrljive roke.« Ali na tem svetu sploh obstaja kakšno pristno umetniško delo, ki bi nastalo iz kakršnegakoli drugega vzgiba?

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 403-404.