Travma in jezik

Ko preberemo zadnji esej v zbirki Živalsko mesto Mance G. Renko, se zgodi določen obrat perspektive: na celotno zbirko začnemo gledati drugače in jo – če začnemo še enkrat od začetka – najbrž drugače tudi beremo. Zadnji esej je namreč izrazito (prvo)oseben – kroži okrog travme spolne zlorabe in se jo trudi artikulirati. Obenem pa se zgodi tudi čisto povsem zvrstni premik: od forme eseja, v katerem zasledujemo predvsem razvoj določene misli, k bolj literariziranemu zapisu, kjer prevladuje občutje, misel občutja. Zdi se skratka, da se je bilo treba do pozicije zadnjega eseja šele dokopati, da kot spomin na travmatično doživetje ni mogel nastopiti drugje kot povsem na koncu zbirke. Živalsko mesto je v tem pogledu morda podobno kakšnemu večernemu druženju s prijateljem, kjer se zdi, da ure tečejo v predelovanju nekih trenutno popularnih tem, kjer misel velikokrat obstoji in jo zamenjajo generična modrovanja, dokler se v nekem trenutku, ko se bliža trenutek slovesa, ne začne dogajati določeno odprtje, kot da je ves večer s svojimi zastranitvami, poskusi govora o tem in onem, pravzaprav deloval kot priprava za izpoved nečesa tako realnega, da se je doslej lahko artikuliralo zgolj v izmikih in posrednih omembah; nečesa, kar se v poskusu artikulacije tudi ne more razrešiti, čeprav se zdi, kot da govor vsakič znova prinese določeno olajšanje: pomeni vpis v drugega, razliko med zasebnostjo kot blodenjem po sanjah in javnostjo kot odrom resnice, s tem pa tudi možnost odmika in razdalje. Zanimivo je, kako zadnji esej, ki najbolj od vseh nakazuje prehajanje v literarno, vzvratno spremeni dojemanje preostanka zbirke: čeprav lahko večkrat slišimo, da so zvrstno-žanrske oznake za razumevanje ali vrednotenje dela pravzaprav nepomembne, pa vendar ne moremo zanikati, da s sabo nosijo določena pričakovanja in predpostavke. Če zapise Živalskega mesta prvenstveno dojemamo kot eseje, bomo v njih opazovali načine razmisleka o določenih temah, njihovo sopostavljanje oziroma kolažiranje, argumentacijo; če pa jih – pod vplivom zadnjega eseja – beremo bliže spektru literarnega, pa se nam lahko elementi, ki jih dojemamo kot nerazvite argumente ali zatekanja k splošnim mestom, pokažejo tudi kot določeni zamolki, kot simptomi neuspele artikulacije, kot odlaganje in napovedovanje bistvenega, kar nas pričakuje v zadnjem eseju oziroma v loku zadnjih treh esejev.

Ti zagotovo predstavljajo vrhunec zbirke. Prvi, »A tako pač je: geniji in pridne punce« – ki mu sledita še »Duhovi med nami« in zaključni »Kot da moram« –, se začne z anekdoto o Jean-Paulu Sartru in Simone de Beauvoir, ki ji Sartre v pranje preda svoje umazano perilo, in se odpre v kritiko girlboss feminizma ter težnje po tem, da naj bi emancipacija pomenila izenačitev žensk na že vzpostavljeni strukturni ravni, v konkretnem primeru bi bil to kult ženskih genialk (poleg dolge zgodovine moških genijev). Prav tu esej demonstrira čudovit dialektični obrat: ne gre za to, da bi elementu X (moški genij) zgolj sopostavili nasprotni, a pravzaprav komplementarni člen Y (ženska genialka), temveč za to, da prizadevanje za žensko emancipacijo sestoji iz notranjega sesutja kulta (moškega) genija nasploh. Člen Y se torej ne umešča v že vzpostavljeno strukturo člena X kot zgolj njegova razširitev, ampak to strukturo od znotraj dekonstruira, to pa lahko naredi zgolj tako, da prepozna širši (eko)sistem, ki omogoča razcvet genija (pravica do lastne sobe in popolne zasebnosti v njej, ki je ne moti družinsko življenje; žena/gospodinja/služinčad, ki skrbi za dom …).

Gregor Strniša v enem od svojih esejev kult romantičnega genija vzporeja z despotizmom, kolonizacijo, izčrpavanjem virov, kjer drugi in svet postaneta zgolj instrument, platforma izkoriščanja. Gre torej za podobno pozicijo, kot jo zavzema tudi filozof Timothy Morton v Hiperobjektih (2013; prev. Katarina Rotar, Krtina, 2018), ki ukinjajo logiko lokaliziranosti in radikalno razločevanje jaz – drugi, tukaj – tam, s čimer se postavljajo osnove ekološke filozofije, kjer si vsi delimo isti problem (podnebne spremembe, onesnaževanje itd.). Renko torej v eseju dela vidne družbene okoliščine, v katerih se je lahko vzpostavil Sartrov genij (ki tu ni predmet prevpraševanja), tako v odnosu do de Beauvoir kot do njune perice. Pri tem esej izpostavlja še slovenski pisateljici Zofko Kveder in Miro Mihelič, ki sta bili obenem tudi mami in si nista mogli privoščiti izoliranega kabineta: poanta je, da njuna umetnost ni mogla živeti v privilegiranem »slonokoščenem stolpu«, ločenem od družbe, ki zagotavlja umetniku mir za njegove genialne stvaritve, temveč sta ustvarjali sredi kaosa vpetosti v družbo (oziroma družino kot njeno celico).

Kljub temu Živalsko mesto včasih zapada točno temu elitizmu, ki ga razgrajuje v omenjenem eseju in ki zdrsne v preproste spolne antagonizme, kjer biti moški pomeni družbeni privilegij in moč, biti ženska pa družbeno podrejenost. Biti – kot piše na zavihku – postdoktorska študentka in akademičarka ter se ob tem v eseju »Življenje onkraj tradicije« v družbeni hierarhiji generalno postavljati pod neke moške, ki urinirajo ob sprehajalni poti (ki naj bi – v nasprotju s pripovedovalko – posledično vedeli, kako je nahajati se na vrhu hierarhičnih razmerij in si s samoumevnostjo jemati), se zdi delno do pretežno obsceno. V takšnih posplošitvah (dejanje X pomeni status Y) se razredna senzibilnost splošči na spolni binarizem: kakšna družbena moč sploh je urinirati ob sprehajalni poti (kvečjemu – recimo temu tako – spolni privilegij)? Ali če gremo še dlje: kaj, če je uriniranje ob sprehajalni poti vsem na očeh morda edina demonstracija družbene »moči«, ki jo neki človek (oziroma v tem primeru moški) morda ima? Ob tem sledita še rokohitrski ošvrk slovenskih kmetov in hipoteza o butičnosti visokogorskih pašnikov, ki so lahko rabljeni zgolj kot krinka za izkoriščanje živali, a ker ni govora o nekem realnem kontekstu oziroma določenem problemu, ostaja občutek nekega abstraktnega, od kakršnekoli materije povsem ločenega posploševanja.

Zdi se, da nekaterim esejem, še posebej tistim z začetka zbirke, umanjka linija premisleka in razvoja teme. Prvi esej zbirke, »Are We Having Fun Yet«, strukturno pravzaprav izvrstno poustvari izkušnjo TikTok scrolla, v katerem se zvrstijo James Bond, Charles Dickens, industrijska revolucija in razvoj železnice, brata Lumière, Žižkov Perverznežev vodnik po kinu (Pervert’s Guide to Cinema, 2006), Eisenstein in oktobrska revolucija, Batman in Joker kot oboževalec Francisa Bacona, sesuvanje kolonialnih spomenikov in feministični atentati na umetniška dela, Afroditin kip kot venus pudica, v katero je že vpisan vsiljiv zunanji pogled, Buffalo Bill in spektakel kot edini način preživetja ameriških staroselcev … Fragmenti mestoma – kot v zadnjih dveh primerih – ponujajo zanimive uvide, spet drugič – npr. oktobrska revolucija – producirajo zgolj generalije, s katerimi se esej tudi zaključi: »popkulturo je treba jemati resno« in »popkultura je pametnejša od nas« se zdita zgolj generični misli, ki bi lahko zaključevali esej o čemerkoli, veliko bolj intrigantno bi bilo prebrati dejansko uresničenje te misli, torej na kakšen način jo je treba jemati resno in kje je pametnejša od nas. Esej se skratka zaplete v samonanašalno zanko, kjer deklarativno svari pred moraliziranjem, a ga v zaključku povsem konkretno poustvari. »Internet je še hitrejši. Svet je še manjši. In mi zmoremo prenesti še več zabave, neskončno zabave … A za kakšno ceno?«

Soroden problem lahko prepoznamo tudi v drugem eseju, naslovljenem »Osebna zgodovina popa«: čeprav načne temo o tem, kako se na neki točki osnovne šole pojavi delitev na punce in fante kot družbenohierarhična kategorija, pri čemer artikulira svojo željo, da bi simbolno postala fant, se esej na tej intrigantni točki premišljevanja ustavi in se enostavno zadovolji s seznamom nezadostnosti (brcanje žoge, skakanje z višine …) v primerjavi s fanti kot hitrim in učinkovitim retoričnim sredstvom, ki naj dokaže, kako je bilo biti punca v vsem drugorazredna pozicija. Kot da umanjka spust na spominski teren, ki bi lahko mogoče v sicer splošne opise vnesel nekaj občutja in konkretnega doživetja in morda posledično celo pokazal, da zadeve niso bile tako enoznačno zakoličene; ki bi torej lahko, poleg že pričakovane in torej miselno izpraznjene dihotomije prvorazredni fantje – drugorazredne punce, razpoznaval razne socialne nianse in dinamike; morda celo kakšno bando punc, kot jo lahko vidimo v še enem popkulturnem hitu zgodnjih dvatisočih, Zlobnih dekletih (Mean Girls, 2004). Esej, ki se sicer giblje po različnih obeležjih popa, ob njem velikokrat prikliče tudi pripovedovalkina lastna občutja (»Želela sem dati vse, biti vse, verjeti v vse, samo zato, da bi lahko pozabila nase«), kjer pa se zdi, da bi bil veliko bolj od velikih besed učinkovit kakšen miniaturni prizor ali impresija. Če so eseji v veliki meri tudi literarizirani, potem jim mestoma manjka prav dimenzija »čutne nazornosti«.

Zdi se, da je toliko bolj opazna kvaliteta zaključka zbirke ravno v tej nazornosti, ki se prepleta z analizo družbenih silnic in razmerij, ki so tudi spolno določena: recimo tega, kako je Zofka Kveder hranila svojo hčer, ter o njeni želji, da bi bila prepoznana tudi kot dobra mati. Tudi eseju »Duhovi med nami« – pa čeprav je dogajalno mesto arhiv – uspe artikulirati živo povezanost med avtorico/pripovedovalko in med zapisi Marice Nadlišek Bartol, Zofke Kveder ter romanom Zaznamovana Nedeljke Pirjevec, ki tudi že napoveduje zadnji esej. Prav tu artikulira presunljivo bližino s tekstom, se zatakne ob detajl opisa posilstva, kjer pripovedovalka Zaznamovane čuti kamenček pod svojim hrbtom. Zdi se, da se pripovedovalka Živalskega mesta živo naseli v tekst, se zatakne v neki njegov detajl, razmišlja o celotni situaciji, ki se je materializirala v artikulaciji točno tega detajla, in išče vzroke za to; kot bi neki detajl impliciral goro neizrečenega, doživetega, a ne – v tekstu – registriranega, kot bi detajl v sebi vseboval celoten svet, ki ga začne razgrinjati v eseju. A ob tem esej ne ostane zgolj pri občutju, temveč tudi premišljuje travmo in vzpostavi kontinuum travme med ženskami v kontekstu družine in moškimi, ki so se kot vojni veterani vračali iz Vietnama. Kjer bi lahko po inerciji vzpostavila preprosto spolno dihotomijo, Renko premišljuje travmo kot posledico širših družbenih struktur, ki se na različne načine vpisujejo v javna in zasebno-družinska življenja. In zdi se, da po stopnjevanju in vedno večji osebni udeleženosti pripovedovalke zadnji esej, »Kot da moram«, nastopi kot povsem logičen korak, ki ga čudovito napovedo že »Duhovi med nami«. Še preden namreč preberemo prvo besedo zadnjega eseja, že točno vemo, v kakšni pokrajini smo se znašli in kakšna tema jo zaznamuje. O »stvari sami«, torej spolni zlorabi, eseju niti ni treba govoriti niti nima te (spektakelske?) pretenzije: prav v tem je najbolj iskren, saj nas popelje v nekaj asociacij in situacij, ki so povezane s tem, s čimer artikulira tudi samo težavo artikulacije in sprejemanja, prihajanja k sebi, vračanja v lastno telo.

Prav z zadnjim esejem pravzaprav postane viden trud zbirke, da bi postavila neki osebni, predvsem pa družbeni kontekst travme, čeprav obstaja tudi veliko drugih okljukov, od popkulture, prijateljstva, ljubljanske nostalgije … V nekaterih esejih je – kot rečeno – ta tema izpeljana preveč idejno-tendenčno in premalo argumentativno, zdi se, kot da določena občutja, ki bi pomagala bolje razumeti določene situacije, enostavno niso prisotna, zakrivajo pa jih splošni pojmi (ti splošni pojmi – in to bi bila druga smer razmisleka – postanejo morda bolj razumljivi, če jih beremo kot sredstvo izraza travme, saj je ta preveč silovita ali neopisljiva, da bi lahko naselila neki umetniški, literarizirani jezik, in se lahko morda najbolje izrazi v najbolj izpraznjenih ali celo klišejskih obrazcih). Povsem nasprotno se zgodi predvsem v zadnjih treh esejih zbirke, kjer je osebna izkušnja prepričljivo izpisana, obenem raste v družbeno tkivo in s tem to tkivo tudi daje videti; tu tudi ni sledu o preprostih spolnih binarizmih, ampak zavedanje in artikulacija širšega družbenega ekosistema, v katerem se travme pojavljajo na različnih nivojih.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 403-404.