Postopki odvzemanja prostora drugemu

Ni se spomniti dosti slovenske proze zadnjih let, ki bi v svoji zasnovi tako eksplicitno tendirala k žanru grozljivega, (pokrajinsko)fantastičnega kot Dete iz gozda, prvi roman Sergeja Curanovića: moški pride v kraj na drugi strani oceana, kjer je povsem blizu pragozda podedoval staro hišo, pri čemer v dnevniških zapisih svojega pradeda odkrije prvovrsten horror. Dnevnik namreč popisuje zgodbo lokalnega profesorja, ki je spolno občeval z drevesom in tako zaplodil naslovno dete, ki začne rasti iz ene od vej. A večina romana poteka po racionalistični liniji, ki ne zaupa dobesednosti pripovedi, ampak poskuša v njej – pravzaprav že kot njen metatekst – razbrati določeno šifro. Ker gre za zgodbo-v-zgodbi-v-zgodbi, kjer pripovedovalčeva sedanjost preskakuje v preteklost profesorjevih in pradedovih dnevniških zapisov, njuno pričevanje postane znak, torej postopek zakritja realnega dogodka, ki ga je treba interpretirati in se prebiti do resnice zgodovinskih dogodkov.

Struktura Deteta iz gozda in njegovih likov je stalno »drseča«, v smislu, da se stalno odkrivajo neke nove – predvsem družinske – povezave. Zdi se, da to postane tudi eden glavnih mehanizmov romana, s katerimi ta ustvarja občutek, da se nekaj dogaja. Skratka, razbiranje patrilinearne družinske strukture, kjer je pomembna predvsem detekcija družinske konstelacije, iz katere prihaja pripovedovalec, in ki se križa tudi z družinsko strukturo njegove ljubice, ki postane tudi partnerka. V nekaterih točkah, predvsem proti koncu, se zdi, da roman v tem smislu postane že svoja lastna parodija, ki nekako žene dogajalni tok z vedno novimi razkritji na vprašanje: kdo je tvoj očka?

Prav to zapiranje v družinski trikotnik je bila ena glavnih kritik freudovski psihoanalizi, ki sta ji jih v Anti-Ojdipu (prev. Jelka Kernev Štrajn; Krtina, 2017) namenila Deleuze in Guattari: torej tiste vrste psihologizacija, ki vse odgovore glede posameznikovega značaja, vedenja in patologij najde v družinski celici, s čimer ga dela asocialnega in odrezanega od družbenih mehanizmov in ekonomskih struktur menjave, kjer je družinska celica le ena od mnogih komponent, ki posredujejo družbeni red. Na neki način se zdi, da je prvi cilj Deteta vzpostaviti neko družinsko shemo, jo stalno dopolnjevati ter njene dopolnitve – pri čemer je strukturi včasih težko slediti – posredovati bralcu.

Ta fokus pride morda najbolj do izraza v trenutku, ko pripovedovalčev praded sprejme bitje iz gozda, zdaj že žensko, v svojo hišo. V trenutku, ko bi roman lahko razprl vpogled v svojo osrednjo drugost, pravzaprav v način delovanja svojega najbolj intrigantnega lika – spoja med človekom in drevesom –, je pravzaprav nenavadno, kako malo prostora in pozornosti nameni temu bitju. Pradedov dnevnik, skozi katerega jo spoznavamo, je osredotočen predvsem na dogodke, ki naprej ženejo zgodbo in razkrivajo družinski rodovnik: a že kmalu po tem, ko ženska, ki se je izvila iz drevesa, s pradedom donosi otroka, postane razvidno, kako zelo obsoletna je za samo zgodbo, saj jo kmalu zatem neki vaški objestneži potolčejo do smrti: v tem trenutku se nam pokaže predvsem kot pripovedna funkcija, ki naj nam ponudi manjkajoči košček družinskega drevesa. Njena pojavitev v romanu stalno ostaja drugost, a drugost, katere drugosti se – potem ko se »rodi« iz drevesa – nekako sploh ne privede v prvi plan in se nam je na nikakršen način ne da občutiti (čeprav živi s pradedom, ima z njim otroka itd., on pa o tem piše dnevnik). V trenutku, ko roman razpre možnost, da bi dejansko raziskoval način delovanja, mišljenja in bivanja tega himeričnega bitja – kakšni so njegovi spalni cikli, prehranjevalne in vsakodnevne navade, regeneracija, razmišljanje, učenje jezika, v kakšnem odnosu sta s pradedom, na kakšen način se sploh integrira v človeško družbo itd. –, se zdi, kot da mu to predstavlja prevelik izziv, in to bitje na povsem simptomatičen način potisne popolnoma v drugi plan.

Ta občutek, da romanu v tem smislu neka zaznava enostavno umanjka, ne izgine, tudi če sprejmemo premiso, s katero pripovedovalec bere dnevniške zapise profesorja in pradeda: očitno se je zgodilo nekaj tako travmatičnega in nenavadnega, da je to moralo ostati skrivnost, in del šifriranja te skrivnosti je prevod v figuro deteta iz gozda, torej drevesno-človeške himere. Če je dete iz gozda zgolj simbol za nekaj drugega, potem postane bolj razumljivo, zakaj se dnevniški zapisi ne morejo posvečati njegovi »konkretnosti«, čeprav lahko opazimo, da tudi tega simbolnega sveta ne razvijajo zares. A vse to potem pomeni neko drugo poanto: če simbol v smislu fetiša deluje na način, da zakrije zgodovino produkcije – da torej zakrije družbene, ekonomske, politične idr. okoliščine, ki iz nekega bitja oziroma bolje rečeno družbene skupine proizvajajo marginalizirane, eksotizirane druge, konkretno drevesno-človeške himere –, potem je temeljni manko romana ta, da svojega fokusa postopoma ne premika ravno na raziskovanje te robne družbene skupine na meji človeškega in njenih življenjskih pogojev.

Prav v tem smislu se pravzaprav zgodi osrednji paradoks Deteta: čeprav ga preveva racionalistični pristop, ki zgodbe o detetu iz gozda noče brati dobesedno, ampak kot šifro oziroma zakritje, ravno ta pristop proizvede nov fetiš, pravzaprav sam pade v še močnejši mit. Prostor ob pragozdu in v pragozdu namreč naseljujejo skrivnostne entitete oziroma bitja, imenovana Nemi, ki so stalno nekje na robu pripovedi in se gibljejo nekje na meji med marginaliziranim staroselskim prebivalstvom in bitji z magično močjo. Način njihove obravnave se kaže kot simptom racionalističnega pristopa, ki ostaja v individualno-družinskem okviru, kjer so stalno v ospredju partnersko-družinske intrige (kdo je bil s kom?, kdo je čigav otrok?), in ki ne zmore storiti koraka k širši družbeni artikulaciji svojih lastnih marginaliziranih skupin: tako lahko en fetiš, en simbol, en mit zgolj nadomesti z drugim fetišem, simbolom, mitom. Ali še natančneje: kar po eni strani prepozna kot fikcijsko prisvojitev oziroma preoblikovanje nekega »realnega dogodka«, se mu vsled manka raziskave družbenih okoliščin, ki tvorijo takšne fikcije, prevrne v neko novo fikcijo, ki nastane na mestu, kjer bi se moralo zgoditi prepoznanje družbene situacije določene marginalizirane skupine. Tako tudi romana ne moremo brati v smislu, da je racionalistični pristop spoznal svojo zmoto in uvidel duhovno plat življenja, ampak ta »duhovna plat življenja« vznikne ravno kot omejenost racionalističnega pristopa, ki iz individualnih okvirov ne zmore izstopiti v družbeno analizo; tako en mit nadomesti z drugim mitom, s čimer opusti svoj prvotni projekt raziskave materialnih okoliščin, ki mit šele proizvedejo. Problem je torej predvsem v tem, da vrnitev k mitu nastopi prekmalu, še preden bi racionalistični pristop s svojo materialno »analizo« izčrpal svoje zmožnosti.

Če poskusimo čim natančneje strniti, kaj se po tej liniji zdi v romanu problematično: Dete iz gozda že od začetka namiguje na obstoj skupnosti Nemih, ki pa jih – čeprav se pripovedovalec sreča z osebami, ki jih ima za njihove pripadnike – nikdar ne skuša razumeti v smislu neke družbeno-materialne umestitve. Razen nekaj pavšalnih antropoloških popisov, prek katerih spoznamo določene zakonitosti te skupnosti, niso nikdar obravnavani kot politična skupnost ali kot skupnost, ki se oblikuje kot posledica določenih političnih odločitev – oboje je konec koncev tisto, kar ključno vpliva na to, da jih pripovedovalec dojema kot nekakšne skrivnostne entitete.

A morda zadeva tudi tu ni povsem preprosta; poleg Nemih se na območju pragozda, ki je tudi območje meddržavne meje, stalno pojavljajo tudi begunci, ki jih lovijo lokalne patrulje. Na tem mestu lahko prepoznamo, da roman ravno s sopostavitvijo naracije o Nemih in naracije o beguncih pravzaprav ustvari potencial razumevanja Nemih in njihove skrivnostne pojavnosti v pragozdu kot načina, kako si določena družba pripoveduje o begunski problematiki ter jo na način fikcionalizacije tudi prikriva! Prikriva pa jo tako, da iz določene družbene skupine ustvari nekakšno mitsko prisotnost, ko bi jo morala razumevati v kontekstu družbenih, materialnih, političnih okoliščin. S to sopostavitvijo Curanović tudi nakaže mehanizme apolitizacije, kjer igra osrednjo vlogo prav mit.

V tem kontekstu odnosa do beguncev roman pravzaprav tudi kritično obravnava prisvajanja, ki jih pripovedovalec skupaj s svojo partnerko izvaja v odnosu do Drugih, in sicer v točki posvojitve otroka. Ko se namreč njegova partnerka izgubi v gozdu, jo pripovedovalec naslednji dan tam najde z otrokom, ki ga je dobila na skrivnosten način in ki je očitno otrok beguncev. Nikdar ni zares pojasnjeno, kako je ta otrok prišel do nje, in ravno z odsotnostjo te pripovedi nam Curanović daje videti, kako se takšna prisvojitev tujega otroka nekako zlepi z narativom v gozdu čudežno zraslega deteta. Roman nam tu kaže načine, kako se novopečena starša prepričujeta o pravilnosti svoje odločitve, da otroka brez kakšnih večjih intervencij in prevpraševanj obdržita, kako izvajata določene geste, ki naj jima operejo vest, kako tudi od drugih likov slišita, da je za otroka veliko bolje, da odrašča z njima kot v begunski družini. Skratka, tudi v pripovedovalčevi sedanjosti nam roman kaže postopke utajitve, zamolčanja in izbrisa, ki funkcionirajo kot legitimizacija čisto konkretnih prisvojitev, ki se dogajajo na škodo Drugih.

A na tem mestu se lahko vprašamo, koliko je roman v tem smislu subtilen, koliko pa tudi sam to problematiko enostavno pusti »zdrseti mimo«; in sicer na način, da so odsotni glasovi ali pogledi, ki bi takšno prisvojitev – tudi prek povsem minimalnih ali subtilnih gest – problematizirali; če pa jo že, kot recimo lokalni duhovnik, pa jo le za kratek čas, dokler ga pripovedovalec ne prepriča o nasprotnem. In čeprav se starša soočita z nekaj zapleti glede neujemanja otrokove starosti v realnosti in na potnem listu, se zdi, da se problematizacija dogaja na neki mimobežen način, ki se ne dotika bistveno ne njune odločitve ne postopkov, s katerimi si to odločitev legitimirata. To postane toliko bolj vidno, ker je njuna odločitev le eden od mnogih dogodkov in razkritij na pripovedni osi, ki jim ravno zaradi njihove množine pogosto umanjka vpis v družbeno polje, tj. v reakcijo drugega; tako smo pogosto priča nekim solipsističnim postopkom slabe vesti ali nekim pripovedovalčevim inertnim notranjim prevpraševanjem, kjer jih instanca drugega sploh ne zaznava: kot recimo v primeru posilstva (!), ki ga izvede pripovedovalec, kjer umanjka tako reakcija posiljenega dekleta kot tudi njegove partnerke. Dejstvo, da zadevo dokaj gladko razreši z rokohitrskim notranjim monologom, ne kaže zgolj na to, da nam roman kaže postopke zakrivanja zločinov s postopki narativizacije, temveč tudi na to, da tudi sam roman takšnim dogodkom daje enostavno premalo pripovedne pozornosti, da jih pomanjkljivo vpisuje v pripovedno fabriko, kjer bi preverjal in popisoval njihove učinke; da jih enostavno izkoristi zgolj za še en dogodek/šok na pripovedni osi, ki ostane brez resne obravnave. V takih primerih tudi roman deluje na način zabrisovanja lastnih problematičnih mest.

Na tej točki morda lahko naredimo sintezo temeljnega problema Deteta iz gozda: po eni strani se zdi, da stalno množi neke kvazidogodke in razkritja, ki pa dušijo pripoved ravno zaradi tega, ker se malokateri od teh dogodkov pred nami razkrije in razgrne prek svojih posledic in učinkovanja na tkanino pripovednega sveta, torej vpisa v polje družbe in Drugega. Množeči se dogodki tako delujejo kot vedno novi poskusi, kako dinamizirati shemo zgodbene strukture; po drugi strani pa lahko opazimo ravno večkrat odsotno instanco Drugega, tako v smislu registriranja določenih dogodkov – njihovega vpisa v javni prostor – in odziva nanje kot tudi v smislu narativizacije Drugih (dekle, rojeno iz drevesa, Nemi, begunci …), ki zakriva tako njihovo družbeno umeščenost kot tudi možnost bralčevega čutnonazornega dojetja njihove perspektive. Edino, s čimer zares pridemo v stik, so postopki zakrivanja njihovih materialnih okoliščin na način narativizacije, ki te Druge pretvori v marginalne, mitične ali kakršnekoli druge robne entitete, pa še tu se zdi, da roman pogosto tudi sam deluje simptomatično.

Dete iz gozda je – kar se zasnove tiče – zagotovo eden bolj intrigantnih romanov zadnjih let, ki mu z določenimi spoji zgodbenih elementov uspe artikulirati postopke narativizacije, ki na način fetiša zakrijejo družbene okoliščine določene skupine, a po drugi strani se skozi roman in po njegovem zaključku ne moremo znebiti občutka, da se k tovrstnim postopkom, ki jih lahko v njem kritično razbiramo in posledično tudi širše prepoznavamo, zateka tudi sam.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 413-414.