Čas sprememb

Drugi četrtek ob enih

Drugi četrtek v oktobru, točno ob enih – to je vsako leto znova zelo poseben čas. Vsaj zame, in vem, da nisem edini. Če sem na frankfurtskem knjižnem sejmu, se (še zdaleč ne edini) že nekaj minut prej namestim h kaki v splet povezani napravi in spremljam. Če sem v Ljubljani, zaključim predavanje pri predmetu Osnove knjigarstva ravno pravočasno, da lahko med odmorom zaženem računalnik.

To je namreč običajni čas podeljevanja Nobelove nagrade za književnost. Ko je izbrano ime oznanjeno, je na frankfurtskem sejmu zaznati poseben nemir: tisti založniki, ki so aktualnega Nobelovca objavili, v izvirniku ali vsaj v prevodu, hitijo to poudarjati na svojih stojnicah. Na Filozofski fakulteti moji študentje takoj po razglasitvi izvejo ime nagrajenca. (Nisem prepričan, če jim kaj pomeni. Kadar na pisnem izpitu za dodatne točke zastavim vprašanje, kdo je zadnji dobitnik Nobelove nagrade, ga pozna eden ali dva med nekaj deset kandidati. Letos je bilo drugače kot ponavadi – letos so ime poznali že, ko so ga slišali. Tudi na izpitu bo torej moralo biti drugače.) 

Ko je lani nagrado dobila Svetlana Aleksijevič, sem študentom to predstavil kot odlično priložnost za širjenje literarnega polja. Zanimanje za literarno novinarstvo, posebno obliko druženja med stvarnostjo, ki je običajno prepuščena v opisovanje novinarjem, in leposlovnimi izraznimi sredstvi zadnja leta upada, kolikor je še živo, se takšno pisanje iz množičnih medijev seli v precej manj množične knjige, in mislil sem si, da bo lahko nagrada avtorici, katere Černobilska molitev je zgleden primer te hibridne literarne vrste, ta tok morda malce preobrnila.

 Vendar se to ni zgodilo. Tiskani množični mediji niti v svetu, kaj šele v Sloveniji, niso pričeli bolj vabiti piscev leposlovja, naj svojo veščino uporabijo za izboljšanje bralne ponudbe na njihovih straneh. Mediji še naprej skušajo privabiti več bralcev tako, da znižujejo recepcijsko raven svojih besedil in se zanašajo, da slika pove več kot tisoč besed. Odvisno od izbire teh besed, bi rekel kdo, ki med njimi še zna zaznati razlike.

Odmev in pomen

Nekateri pravijo, da nagrade niso pomembne in strumno pristavljajo, da je pomembna le kvaliteta. Morda gre za zavidanja vredno nonšalanco ali pa za samoslepljenje – nagrade vzvratno vzpostavljajo kvaliteto in zlasti zbujajo medijsko in (v literarnem polju) bralno pozornost. Če si pogledamo knjižnično izposojo dobitnika nagrade za najboljši slovenski roman in njegovih konkurentov v mesecih po podelitvi, lahko hitro vidimo, da so zelo pomembne. Bralno preizkušanje se usmerja v tisto, kar je izpostavljeno, in najbolj v tisto, kar je najbolj izpostavljeno – Michael Bhaskar v svojih knjigah Naprava za vsebino (2015) in Curation (2016) opozarja, da v dobi preobilja ne potrebujemo le precejanja knjižnih vsebin (in seveda tudi vsega drugega), temveč tudi ojačevanje. 

Ko smo pri Cankarjevi založbi po Nobelovi leta 2008 hoteli ponatisniti Le Cléziojevo zbirko zgodb Pomlad in drugi letni časi, je bila cena avtorskih pravic petkrat višja kot ob prvem natisu. Vedeli smo, da prodaja ne bo pokrila vložka, a vseeno smo plačali. Lepo je biti založnik Nobelovega nagrajenca. Založba Modrijan je v mesecu po podelitvi lanske nagrade prodala 242 izvodov Černobilske molitve. Knjiga je bila v okviru akcije Knjigokup res pocenjena, a po redni ceni se posameznim kupcem v taki nakladi proda le malo kvalitetnega leposlovja. Spremenjeni časi, v današnjih se kvalitetnega leposlovja bere manj kot včasih (več o tem Samo Rugelj v knjigi Izgubljeni bralec, ki jo lahko kupite za pet evrov) in kar se bere, se večinsko izposodi v knjižnicah.

Ne pomnim, da bi Nobelova nagrada za književnost že kdaj odmevala tako kot letos. Pod novičko na MMC RTV Slovenija se je hitro nabralo 89 komentarjev, pa ne govorijo niti o udbomafiji niti o domobrancih. Zgodba malce spominja na običajne (in letos še posebej) divje odmeve na Prešernovo proslavo – to je pač nevralgična točka, v kateri se statistični Slovenec enkrat letno zavedno sreča s svojo kulturo in nezavedno ne prenese občutka, da ga ta kultura za vedno določa, pa mu je zavedno tako tuja.

Večino teh odmevov je mogoče brati kot zapise z bojišča, in v katerikoli bitki je najbrž težko soditi objektivno, kaj šele videti interese in koristi drugih strani – še več, v bitki so poenostavitve dobrodošle; bojevitost se tako poveča in odločitve so lažje. Nekateri, na primer zapis v Telegraphu, so nagrado za Dylana povezali s splošnim naraščanjem barbarstva. A ostanimo pri literaturi, dokler še gre. Kakor je zapisal The Atlantic, nagrada Dylanu literature ni redefinirala. Od nekdaj je literatura, še zlasti poezija, nastopala tudi v recitirani ali peti obliki. Nemara je razširila meje kanonično priznane literature, vendar ne prvič (to je, kot rečeno, storila že lanska nagrada) in morda ne na najbolj s priznanji podhranjeno polje: navsezadnje Nobelove nagrade še ni dobil avtor, ki bi se uveljavil zlasti z deli za otroke in mladino, ali avtor, ki bi pisal izrazito žanrska dela. Ko je Stephen King, sicer navdušen podpornik nagrade za Dylana, leta 2003 dobil najvišje ameriško priznanje za literarno delo National Book Award, je to povzročilo strašno vznemirjenje, čeprav je nagrado podelila založniška in ne literarna stroka. 

Teritorialni boji

Pisateljska ustvarjalna svoboda seveda ni načeta a priori, in tudi takšne podelitve nagrad, ki zbujajo nelagodje, je ne zmanjšujejo – v civiliziranih državah vsakdo lahko še zmeraj piše, kar želi. (Da se število takih držav proti pozitivnim pričakovanjem zadnje čase zmanjšuje, žal ni problem samo literarnega polja.) V stikih s svojim kulturnim okoljem pa literarno polje čuti, da izgublja avtonomijo, morda tudi podlago. Vse manj je prepoznano kot nekaj substancialnega, kot nekaj res potrebnega. Ne gre samo za krizo identitete, ki lahko z izzivom pomaga k rasti – tako ga opominja tudi vsakdanja kulturo proizvajajoča realnost, iz katere izhajajo tudi realne finančne posledice. 

Pred desetletji so, če že govorimo o povezavi besede in popularne glasbe, npr. vrsto besedil za slovenske popevke napisali pesniki od Gregorja Strniše do Milana Jesiha. Govori se, da je Strniša ta del svojega opusa zaničeval, češ da je bilo to delo za denar. Takrat so pesniki še našli delo za denar, ki jim je notranje subvencioniralo poezijo. Dandanes je tega precej manj. Res, nekateri severovzhodni pesniki še zmeraj redno sodelujejo z uglasbitelji, vendar se je status kvalificirane besede spremenil. Res, Daneta Zajca sta sleherniku najbrž približala tako Janez Škof kot Chris Eckman, vendar Siddharta ne trkajo na vrata Juretu Jakobu, če bi lahko kako popravil njihova besedila. Tudi brez njega (ali Miklavža Komelja ali …, vstavite po svoji izbiri) polnijo stadione. 

Tudi film je bil včasih bolj povezan z literaturo, v Sloveniji je recimo med letoma 1948 in 1982 od posnetih 83 slovenskih celovečercev kar 35 (ali 42 %) nastalo po slovenskih književnih delih, v obdobju od 1983 do 2008 pa je ta delež upadel na 17 odstotkov in še upada. Tudi filmskih scenarijev literati ne pišejo več, kot so jih včasih, pa celo samostojni scenaristi praktično ne – večinoma jih pišejo režiserji, v kar jih, smemo domnevati, ne sili le želja po popolni ustvarjalnosti, ampak tudi realitetni produkcijski model, v katerem je treba iz poredko in skopo pridobljenih sredstev za snemanje filma zajeti iz čim več postavk, če želimo preživeti do naslednjega filma.

Zato so komentarji, kako je literatura ob nagradi Dylanu končno stopila s slonokoščenega stolpa, v zamudi. Detronizacija literature ni več naloga za to tisočletje. To je že urejeno. K temu sestopu je tudi literarno polje dodalo svoj prispevek. Zaenkrat zadnji komite za Nobelovo nagrado, ki pa letos ni opozoril le na Dylana, ampak tudi nase. (Prvič sem šel pogledat, kdo je v tem komiteju, kdo mu predseduje, in potem še poguglal vsakega posebej.) Težko se je izogniti občutku, ki ga je pikro povzel Gary Shteyngart: »Čisto razumem Nobelov komite. Težko je brati knjige.« Komentar v New York Times pa je na koncu zapisal: »Bob Dylan ne potrebuje Nobelove nagrade za literaturo, literatura pa jo potrebuje. Letos je ne bo dobila.«

Pesniki brez žepov

Dylan je zelo znan pesnik, čeprav ne zaradi svoje poezije. Prodaja njegovih izbranih pesmi, knjige Ni še mrak, je z 255 izvodi precej presegla povprečje prodaje zbirke Lirika, v kateri je izšla: to povprečje je blizu 97 izvodov na naslov. Od tega približno 70 izvodov kupijo splošne knjižnice. Nekateri naslovi so se zasebnim kupcem prodali le v nekaj izvodih.  (Govorimo o najbolj elitni zbirki poezije v Sloveniji, ki jo izdaja največja založba z največ dostopa do knjigarn. Če so za koga te številke šokantne, ne pozna stanja stvari: prodaja kakovostnega leposlovja, domačega ali tujega, ni bistveno večja tudi pri drugih žanrih.) Številni glasovi pravijo, da bo nagrada naredila veliko za popularizacijo poezije. Morda res. Za eno možnih spodbud bi Dylanovi feni danes morali kupiti kako pesniško zbirko. Lahko tudi Dylanovo.

V svetu, kakršen je bil pred dvajsetimi, tridesetimi leti, takega oporekanja nagradi ne bi bilo. Bi se že našel kak posamezni nergač iz estetskih razlogov, ki bi razlagal, da je Dylan slabši pesnik od kogarkoli že bi hotel na njegovem mestu, večina dejavnih na leposlovni sceni pa bi rekla: »Dobrodošel med nami.« Ne le zato, ker je bil takrat bolj njegov čas. Prevladal bi občutek, da bo leposlovno prizorišče s tem močnejše. Zdaj pa se je okrepil tisti drugi – kot da je bilo literaturi še nekaj odvzeto. Če ne drugega, omejeno, pa vendar, še zlasti ob najvišjih literarnih nagradah, obstoječe območje javne pozornosti. (Rečeno z banalno nazorno metaforo: kadar je hrane veliko, je lahko vabiti k mizi. Kadar je zmanjkuje in veš, da jutri ne bo bolje, je drugače.) Pomisleki, ugovori in protesti proti najvplivnejši nagradi za literaturo na tem svetu za Boba Dylana najbrž niso znotrajtekstualni, tako rekoč estetski, ampak ontološki. So protesti proti takšnemu času sprememb, v kakršnem živimo. Znotrajtekstualen pa je domet teh protestov.

Za pisanje tega besedila ni bila uporabljena nobena vrednostna sodba.