Ulica, na kateri živimo

To je prava môra, a stalno razmišljam o slovenskem založništvu. Cinik bi rekel, da bi kot načitan človek v tem moral razpoznati znak, da vanj pravzaprav ne sodim. Delujoči v založništvu ne reflektirajo prav veliko svojih dejanj, založništvo vidijo kot praktičen, ne intelektualen problem, pravi Michael Bhaskar v knjigi Naprava za vsebino (2013, slovenski prevod 2015) – naprava za vsebino, ki jo opisuje, je seveda knjiga. 

Slovensko založništvo je, gledano na splošno, precej butično in v njem se obrača sorazmerno malo denarja. Znana je primerjava Slavka Pregla, da ima vse slovensko založništvo skupaj take prihodke kot podjetje Paloma s Sladkega vrha, ki proizvaja drugačno vrsto papirnih izdelkov. Vendar je od nje minilo že kar nekaj časa – zdaj se skupni založniški proračun bliža tistemu, ki ga ima, na primer, ljubljanska Filozofska fakulteta. A vendar delujoči v slovenskem založništvu o njem ne razmišljajo kaj dosti, vsaj ne na kontekstualen in dokumentiran način. Oziroma tisti, ki razmišljajo, založništvo prej ali slej zapustijo, po lastni volji ali spletu usode. Kot da za razmislek ob izdelavi izdelkov, ki naj bi po definiciji sprožali razmisleke, ne bi bilo časa. Ali morda volje. Gre za fenomen, ki ga je Doris Lessing opisala z znamenitim stavkom, da imajo lastniki založb svoje urednike za tiste, ki preveč berejo in premalo delajo? In vendar je težko kontekstualno razmišljati, če ne bereš; tem težje, če hočeš razmišljati o knjigah in branju.

Kandidatov za takšna razmišljanja pravzaprav ni malo. V slovenskem založništvu naj bi bilo po zadnjih javno dostopnih podatkih polno zaposlenih kakih 600 ljudi, v splošnih knjižnicah kakih 1200, tu so potem še šolske, specialne … (Druga številka je stabilna, prva se je med 2013 in 2017 zmanjšala za četrtino.) Od več kot 300 članov Društva slovenskih pisateljev (DSP) jih sicer zelo malo živi zgolj ali večinoma od pisanja, tako da ni nič nenavadnega, da vas bo vpis kratice DSP v Google brez vnaprej ustvarjenih piškotkov pripeljal na stran Denarna socialna pomoč. S knjižnim poljem so tesno povezani tudi prevajalci, kritiki, organizatorji literarnih dogodkov … Seveda, vsi našteti radi spregovorimo o svojem položaju, vendar zlasti tako, da opozarjamo, kako slab je – da tako rekoč zahtevamo denarno socialno pomoč. Takrat se vznemirijo bralci – knjige so že tako drage, vi pa hočete še več? In založniki radi razlagajo o malem trgu, pozabili pa so, da so bile včasih cenejše vsaj tiste knjige, ki so dobile neposredne subvencije, saj je to zahteval financer in uporabljal tudi obrazec za izračun najvišje dovoljene cene. Pa je ta mehanizem v sijaju fantazme, da bo vse težave uredil trg, izginil – očitno tudi iz spomina.

Prav res, odsotnosti razmisleka je tudi izginevajoči zgodovinski spomin. Kolegi z Mladinske knjige so poskrbeli za knjigo, ki nam pripoveduje zgodbo o slovenskem založništvu nekdaj. Njen naslov je Draga Kristina in govori o legendarni urednici in ustanoviteljici Mladinske knjige Kristini Brenkovi. Ob njenem literarnem delu je predstavljeno tudi uredniško in založniško; v knjigi je objavljenih veliko gradiv, tudi dopisovanj. Takšni arhivi v sodobnem založništvu ne obstajajo več, razen če si jih kdo polni zasebno. A kako bi utegnil, če pa se število izdanih knjig v Sloveniji veča, število zaposlenih urednikov pa manjša? Ni treba biti ekonomist za izračun, da se torej s posamezno knjigo urednik ukvarja manj časa kot včasih, če sploh ne upoštevamo paradoksa, da postaja podporna služba svojim podpornim službam, torej da še lektorira, morda vnaša popravke v prelom ali besedila kar sam prelamlja, skrbi za marketinške dejavnosti in za prijave na razpise … Tudi zato bodo prihodnje generacije težko razbrale, zakaj je prišlo do padca v povprečni kvaliteti založniških izdaj v Sloveniji in bodo to tolmačile kot posledico spremembe poslovnih modelov ali bodo preprosto ugotavljale, da spremenjena ekonomija pozornosti ni več vključevala potrebe po globinskem branju. Ne pri bralcih ne pri ustvarjalcih ne pri posrednikih, kakršne so založniške službe.

Draga Kristina ni edina knjiga, ki opozarja na izginjanje založniškega spomina. 11. decembra 2019 je bila v Grand Hotelu Union predstavitev knjige Milana Matosa Hiša velikih zgodb. Dolgoletni direktor Mladinske knjige Milan Matos je bil ključna figura določenega založniškega obdobja. (Če si ogledate zapis o njem na wikipediji, ta tudi nazorno prikaže razliko med klasično (založniško!) urejanim leksikonom in takim, ki ga ustvarja in ureja ljudska volja.) Tako njemu kot založniku Srečku Mrvarju (Učila) sem pred dogodkom povedal, da je bila to zame v tistem času najtežje pričakovana knjiga. Je eden izmed redkih dokumentov, ki – včasih med vrsticami – prikazuje, zakaj je slovensko založništvo danes tu, kjer je. Precej razočaran sem bil, ko sem tisto leto takoj po odprtju novembrskega knjižnega sejma na stojnici Učil zaman povpraševal po njej. Prodajalka za knjigo še ni slišala in tudi ime avtorja ji je bilo neznano.

Za uvod je Tomaž Habe na violino zaigral Med iskrenimi ljudmi. Ha! Iskrenost v založništvu? Karkoli si mislimo o Milanu Matosu, težko je reči, da ni bil neposreden. (Med najbolj zgovornimi deli v njegovih spominih so tisti, ko se spominja, kako so mu številni odločevalci o usodah slovenskih založb govorili, da pravzaprav ne delujejo v skladu z lastno voljo, da nekako nimajo izbire, da višja sila … Matos ni bil tak. On je hotel biti sila.)

Neskončno duhovita se mi je zdela njegova reakcija, ko sem bil povabljen, da na založniškem kongresu v Portorožu spregovorim založnikom o projektu Vrhunci stoletja, ponovnem izdajanju knjig kot priloge časnika Delo, kjer so stale skoraj desetkrat manj kot v redni prodaji, približno današnje štiri evre. Panoga je škripala z zobmi. Tedanji predsednik združenja založnikov Mitja Zupančič, ki me je povabil k nastopu in napovedal kot svežega doktoranta komunikologije, je bil osupel. Povedal sem nekaj povsem nasprotnega, kot so si zbrani založniki želeli. Govoril sem namreč, da so se Vrhunci stoletja lahko zgodili, ker obstoječe slovenske založniške dejavnosti niso bile dovolj kompetentne. Matos pa je ves žareč pristopil in rekel: »Čestitam!« ter šele na moj začudeni pogled dodal: »Za doktorat, seveda!« 

(Mimogrede, tudi sprememba statusa teh založniških kongresov je zgovorna. Na prvih so bile množice poslušalcev z vseh koncev slovenskega knjižnega polja s knjižnicami vred, mediji so poročali, nastopajoči smo dajali izjave za televizije. Za zadnji kongres založnikov zunanjikom ni bilo mogoče izvedeti – ker vabilo nekako ni prišlo do mene, sem si skušal ogledati program, pa ga nisem našel na spletu, kot tudi ne drugih dejavnosti Društva slovenskih založnikov, ki kongres prireja. Seveda tudi iz medijev ni bilo mogoče izvedeti, kaj se je tam govorilo, saj ni bilo objavljenih nobenih poročil.)

Na predstavitvi svoje knjige je Milan Matos, čeprav v sklepnem stadiju svoje bolezni, komuniciral na visokih obratih in bil videti zelo zadovoljen. Pa je še sam okusil avtorsko slast, sem si na tihem mislil. Kasneje morda tudi avtorske tegobe. Knjiga ni dobila skoraj nobenega odmeva. Promocijski zapis v Delu, priložnostno besedilo v Večeru, to je bilo vse. Nobenih problemskih debat ni sprožila, čeprav je tematik, ki jih je načenjala, mrgolelo. Vse po vrsti so začrtavale temelje današnjim slovenskim založniškim težavam. Načini bliskovite privatizacije javnih dobrin, razmerja med posameznimi funkcijami založništva, med poslom in poslanstvom … Vse je utonilo v tišino. Tudi zaradi molka o odprtih vprašanjih ulica, na kateri živijo slovenske knjige, postaja vse krajša in ožja.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS