LUD Literatura

Ločiti rumenJAKe od belJAKov

Komentar nominirancev za Veronikino nagrado

Veronika Šoster

Bliža se Veronikina nagrada, ki že dve desetletji postavlja vsakoletne standarde za dobro poezijo in iz nešteto strani verzov izlušči tiste bisere, za katere bi Kafka porekel, da »razbijajo zaledenelo morje v nas«. Barbara Korun, Tjaša Razdevšek in Darka Tancer Kajnih so tako 1. avgusta obelodanile pet finalnih zbirk: Dolgo smo čakali na dež Alje Adam, Ljubica Rolanda Barthesa Ane Makuc, Tišima Uroša Praha, Druga obala Petra Semoliča in Delta Kaje Teržan.

Žirija je poudarila, da je dala prednost mlajšim generacijam, in res so kar trije izmed petih nominirancev rojeni v osemdesetih. Za mlade ustvarjalce je vstop v literarni prostor zahteven, pri čemer jim nominacije vsaj malo pomagajo, je pa taka obrazložitev izbora vseeno rahlo pokroviteljska. Nominirane so kakovostne pesniške zbirke in starost avtorjev pri tem naj ne bi igrala nobene vloge. Pohvalno je, da sta izbrana dva prvenca, in sicer knjigi Kaje Teržan in Ane Makuc, medtem ko je bil lani samo en (Relikvije dihanja Jana Krmelja), se pa na tem mestu postavlja vprašanje, če so prvenci res tako konkurenčni v primerjavi z zbirkami avtorjev, ki imajo za seboj že več izdanih knjig in tudi neprimerno obširnejši opus. Sicer sta oba nominirana prvenca kvalitetna, toda prvenec, ki je bolj razburkal sceno in prinesel najbolj svež veter, je Poezija za avtomehanike Blaža Iršiča, ki je med nominiranci sploh ni najti – brez težav bi nadomestil Prahovo Tišimo, ki jo prekaša. Obenem so izpadli nekateri pesniki, ki so nagrado že prejeli (recimo Iztok Osojnik z zbirko Kosovel in sedem palčkov in Miklavž KomeljMinima impossibillia), kar prav tako ne bi smel biti faktor pri izbiri. 

Pri založbah je letos nesporni »zmagovalec« zagotovo Center za slovensko književnost, saj so tam izšle kar štiri od petih zbirk, le zbirko Ane Makuc je izdala Apokalipsa. To je popolnoma drugačna zgodba kot zadnjih nekaj let, ko je bil nabor založb veliko bolj raznovrsten. Dejansko je Center pobral nominacije za štiri od petih izdanih zbirk v tem času, kar je procentualno izvrsten dosežek. Če pogledamo izdaje poezije drugih založb, opazimo, da je bilo v preteklem letu na žalost precejšnje zatišje pri nekaterih stalnih izdajateljicah dobre domače poezije (recimo Litera, Pivec), tako da kar nekaj založb niti ni imelo kandidatov, kar je velika škoda, verjetno pa bi se dalo to pripisati tudi čakanju odgovora Javne agencije za knjigo glede razpisa, kar je zagotovo vplivalo tudi na izdajanje poezije in knjig nasploh. Preseneča tudi to, da med nominiranci ni nobene zbirke, izdane pri založbah, ki poezijo praviloma izdajajo v večjem obsegu, kot so recimo Mladinska knjiga, Goga, Sanje, LUD Literatura, Beletrina, in Cankarjeva založba.

Vprašanje je, kako se bo situacija razvila v prihodnje; JAK je namreč za naslednja štiri leta oklestila svojo podporo nekaterim založbam, in med odpadlimi sta se med drugim znašli ravno obe »nominiranki«, Center za slovensko književnost in Apokalipsa. Nominacije za Veronikino nagrado so letos – ne glede na kakega izpuščenega kandidata, ki ga je tako ali tako vedno mogoče najti –, pristale v rokah avtorjev, ki stojijo za prodornimi, dovršenimi in predvsem kvalitetnimi pesniškimi zbirkami, JAK pa njihovim založbam sporoča, da si njihove podpore ne zaslužijo, kar je zaskrbljujoče. 

Žirija letos ni imela lahke naloge, sploh na ozadju poglabljajoče se krize v slovenskem literarnem prostoru, izbrane pesniške zbirke pa v produkciji izstopajo in si naslov zaslužijo zaradi tega, ker v literarni svet jasno vtisnejo svoj pečat, pa naj ga odlikuje nežnost, aktualnost, artikuliranost, družbena kritičnost ali še kaj tretjega. Poezija je nehvaležna ljubezen, ki nas hkrati ubija in gradi, toda v svoji neponovljivosti je edina, ki nam odpira pot v nepojmljive notranje svetove. Katera od nominirank je to letos najbolje storila, pa izvemo predzadnjega v avgustu.

O avtorju. Veronika Šoster (1992) je literarna in filmska kritičarka, urednica, komparativistka, pesnica. Leta 2020 je prejela Stritarjevo nagrado za literarne kritike ter postala Ime tedna na Valu 202. Kritike piše za vse pomembnejše strokovne in splošne medije. Sodelovala je v raznih žirijah (mdr. Pesniški turnir, Mala Veronika, Zlatirepec). Je urednica rubrike … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Korektiv korektiva

    Aljaž Krivec

    Če bi se moral takole na hitro opredeliti do tega, kaj pomenijo nagrade v slovenskem literarnem polju, bi rekel, da gre v prvi vrsti za neke korektive. Po eni … →

  • To ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti

    Aljaž Krivec

    Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

  • To je Maribor, mesto spektaklov in ognjemetov

    Aljaž Krivec

    Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.