V letošnjem izboru za Veronikino nagrado prav nobena zbirka ne dosega najvišjih zahtev, nobene ne moremo označiti za presežek v slovenski poeziji, posebej pa nobena bralcu ne ponuja zgoščene in resnično izpiljene pesniške besede.

Če bi se moral takole na hitro opredeliti do tega, kaj pomenijo nagrade v slovenskem literarnem polju, bi rekel, da gre v prvi vrsti za neke korektive. Po eni strani finančne, čeprav se v zadnjih letih vsake toliko prikrade kakšna nagrada, ki s sabo ne prinese denarnega dela, in po drugi strani simbolne, lahko bi rekli družbene. Pravzaprav bi lahko njihovo korektivnost širil še in še. Dodal bi, da so JAK-ove štipendije v osnovi korektiv, da se DSP v svojem delovanju usmerja h korektivom, da je, nePreberi

Bliža se Veronikina nagrada, ki že dve desetletji postavlja vsakoletne standarde za dobro poezijo in iz nešteto strani verzov izlušči tiste bisere, za katere bi Kafka porekel, da »razbijajo zaledenelo morje v nas«. Barbara Korun, Tjaša Razdevšek in Darka Tancer Kajnih so tako 1. avgusta obelodanile pet finalnih zbirk: Dolgo smo čakali na dež Alje Adam, Ljubica Rolanda Barthesa Ane Makuc, Tišima Uroša Praha, Druga obala Petra Semoliča in Delta Kaje Teržan.Preberi