To ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti

Literarno-poslovna cona ob Letališki

Na drugi strani ceste je na betonskih preprekah za promet obtičal crossover višjega cenovnega razreda. Voznik je zmedeno pogledoval najprej pod avtomobil, nato je situacijo premeril s ceste, pa s pločnika, pa od zadaj, pa od spredaj … Zdelo se je, da ga bolj kot čimprejšnja razrešitev situacije zanima, kako se je to sploh lahko zgodilo. Gruča radovednih študentov multimedijske akademije je postala in brezizrazno premerjala situacijo, nato se je odpravila naprej.

Pridružili so se mi na drugi strani ceste in se zgnetli pred škatlasto stavbo, v katero sem bil namenjen. Skorajšnji robovi Ljubljane so prijazni samo še do avtomobilov (po postaji BTC-Emporium sem na sedemindvajsetki sedel sam z voznikom), pa še ti kdaj nasedejo, in se obenem niti ne zdijo najbolj prikladna mesta za knjižne založbe.

Kljub temu je Leskoškova 12 do knjig nenavadno prijazna, poleg UMca sta tam še založba Sanje in dislocirana enota NUK (kar tako naj omenim še Košarkarsko zvezo Slovenije, čeprav s tem nima zveze). Ko se povzpnem po stopnicah še kar paradigmatsko poslovne stavbe v prvo nadstropje in zavijem na levo, najprej srečam Sama, ki se ravno nekam odpravlja (»a se vrne«), nato pa še Renate v takisto še kar paradigmatsko poslovnih prostorih.

»Zakaj nisva v Frankfurtu?« otvorim na dan otvoritve frankfurtskega knjižnega sejma, še posebej zato, ker Renate (vsaj meni) na e-pošto pogosto odgovarja iz tujine. »Če imaš dvajset prevedenih knjižnih naslovov, nimaš kaj delati v Frankfurtu, za vse avtorske pravice se lahko dogovoriš elektronsko, poleg tega pa se tam bolj prodaja kot kupuje.« Je bila pa letos na sejmu v Londonu, načrtuje tudi zagrebškega in Beograd. Kaj pa čez tri leta, ko bo Slovenija častna gostja? Še začela nisva zares, pa se že znajdeva v nekoliko mrakobnih tonih: »V Frankfurtu se za vse države častne gostje govori, da naj predstavijo več sto svojih naslovov, prevedenih v nemščino, ampak za veliko drugih častnih gostij to pomeni ›več sto naslovov več‹, za nas pa to pomeni preprosto več sto na novo prevedenih naslovov, saj jih za sedaj še nimamo prav veliko, nekaj deset jih je iz zadnjih let. Kje bomo dobili potrebno stotinjo, ta trenutek še ni jasno, upam, da se pospešeno dela na prevodih«. Namignem, da se je morda Slovenija izkazala v lobiranju za sejem, manj pa je računala na to, kaj vse to sploh pomeni, a Renate tezo postavi pod vprašaj: »Ko se je začelo lobirati, je potencial morda še obstajal, ker je bilo to gotovo pred gospodarsko krizo ali ob njenem začetku, in ker je v založništvo kriza prišla kasneje, se zdaj domače založništvo sploh še ni pobralo … pa že prihaja nova kriza.« Doda, da so knjige pač luksuz, da ob slabšem osebnem finančnem stanju hitro nehaš hoditi v knjigarne in da ne prideš kar tako nazaj, ker si med recesijo pač napolnil_a prosti čas z nečim drugim … Iz tona je jasno, da je to povedala že neštetokrat, ampak je očitno vendarle še treba ponavljati. Ko vprašam, ali se založbi, ki je profilirana kot UMco (stvarna literatura), to pozna enako kot drugim, se izogne presojanju drugih založb, a reče, da se njim »zelo pozna«, sploh zadnje leto, nato pa doda še, da se bo treba verjetno privaditi, da »to ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti. Ne moremo več nazaj v leto 2008 ali še bolj nazaj.«

Multipleks UMco

Kje pa se podjetju UMco to sploh lahko pozna oziroma kaj vse počnejo? Renate našteje:

• Spletna knjigarna bukla.si, v kateri prodajajo knjige tudi drugih založb (med večjimi manjkata Mladinska knjiga in Učila, ki imata razvito lastno knjigarniško mrežo). Poleg njihovih se dobro prodajajo še knjige tistih založb, ki so komplementarne programu založbe UMco, ker se pač na strani zbira takšna publika.
• Revija Bukla.
• Izdajanje lastnih knjig.
• Trgovska dejavnost grosistične prodaje promocijskega tekstila, kjer Renate sicer načeloma ne sodeluje. Ta »sektor« pomaga plačevati položnice, a postaja zaradi globalne konkurence prav tako zelo težaven.

Ker izhajam bolj iz leposlovnih ali vsaj humanističnih vod, pogovor še enkrat speljem na poskus iskanja specifik izdajanja stvarne literature. Začne se že pri izobrazbi: »Kar našo založbo loči od preostalih založb, je morda to, da imava oba s Samom naravoslovno izobrazbo, zato znava bolje oceniti ali si vsaj domišljava, da znava bolje oceniti, kaj bi bilo na našem trgu iz spektra svetovne poljudne znanosti zanimivo za slovenske bralce.« Pri tem ni nepomembno, da sta s si Samom ustvarila tudi krog ljudi, strokovnjake_inje z različnih (naravoslovnih) področij … Nič kaj drugače kot v leposlovnih založbah, le provenience so druge.

Nekaj pa je precej drugače. UMco je založba, ki je od nastanka, skoraj priložnostnega izdajanja knjig o filmu, šla preko rahlo razpršenega programa do zdaj že mnogo bolj specializirane nišne založbe, kar je tudi logična posledica njunih vedno bolj nišnih interesov. Tako so nedavno poskusili s spogledovanjem z ekološko tematiko (kot sta denimo knjigi Iznajdba narave Andree Wulf ali Šesto izumrtje Elizabeth Kolbert), ki bo bržkone tudi ostala.

»Kako izgleda ta trg pri nas, če ga primerjamo s tujim?« vprašam.

»Velike razlike so. Denimo v Angliji so izjemno popularne knjige naravoslovnih in naravovarstvenih potopisov po raznih krajih angleškega podeželja … Kot da bi pri nas pisali o popotovanju po Brezovici. Angleži napišejo knjigo o vsaki možni poti čez Anglijo, prečno, vzdolžno in še kako, vključijo bogato zgodovino, geografijo, morda še malo favne in flore, pa nastane knjiga, da samo gledaš. Pri nas je vse bolj bazično.«

Debato speljem (ponovno) na film. Preprosto zato, ker sem sam UMco spoznal kot založbo knjig o filmu. Renate izstreli, da je bila to skoraj dvajset let nazaj (prvo filmsko knjigo so izdali leta 2001) super knjižna niša, a zelo ozka, ter kasneje doda še, da se jih je ta podoba kar dolgo držala. »Ko smo izdali velike temeljne filmske knjige, o zgodovini filma, nastajanju filma, več pregledov domače kinematografije in drugo, nismo več vedeli, kaj sploh še lahko naredimo, ker ni bilo več najti naslovov, ob katerih bi se vsaj pokrili stroški. Osebno poznamo skoraj vse kupce filmskih knjig, ta niša je preprosto preozka.« In nadalje ugotavljava, da je z mnogimi nišami zelo podobno. »Niše v Sloveniji hitro zapolniš. Tako izdaš pet knjig letno na isto temo, interesentov pa je malo, pa še ti ne preberejo nujno vseh teh knjig, ker imajo seveda še druga zanimanja.« Doda, da filmskih knjig niso nujno prebirali niti filmski strokovnjaki, niti študentje filma, zato so se pač počasi preusmerili drugam in naslednji korak je bila literatura s področja »osebne rasti«, malo tudi pod vplivom znanega psihologa dr. Janeza Ruglja, prizna. Kljub temu jih je film pred kratkim spet ujel za vogalom, ko so se kar naenkrat začeli prodajati nekateri njihovi starejši filmski učbeniki. Razlog: uvedba filmske vzgoje kot izbirnega predmeta v šolah.

Navežem se še na en spomin, ki se tiče UMca in filma: revijo Premiera. Hitro izvem, da se je slednja bohotila s 40000 brezplačnimi izvodi, dolgo časa kot štirinajstdnevnik. In v obeh primerih, ki sta še kako povezana, sta Renate in Samo delala po svoje … »Najprej sploh nisva razumela, zakaj nama govorijo, da knjige niso zanimive za predstavitev v reviji, ker midva sva bila že takrat velika ljubitelja filmov in knjig …« začne, ko govori o rojstvu Bukle iz duha Premiere, ki je dejansko uspela živeti na trgu. »Naenkrat sva morala prositi državo za pomoč. JAK-a takrat še ni bilo, niso nas šmirglali, smatrali so, da je to isto kot Premiera, češ ›dajte se vi tržit in pridobite sredstva iz oglasov‹ … Tako je trajalo precej dolgo, da smo dobili prvo javno podporo.« A vendar je tu le obstajal segment, ki nove revije ni spregledal in ki je tako rekoč dolgo časa zavidal filmskega prostoru in njegovi Premieri: »Založniki pa so nas podprli od samega začetka, bili smo zanimivi, ker nismo nikogar ogrožali, delali smo knjige, filmske, ki jih ni delal nihče in niso imele resne teže na trgu … Kar naenkrat smo se o sodelovanju in predstavitvah knjig pogovarjali z velikimi domačimi založbami, ki so bile takrat veliki, dobro stoječi sistemi.«

Izšla je nova Bukla

Sedaj moram znova k Bukli, ker se mi zdi, da venomer pozabljamo, za kako pomembno revijo v resnici gre. Renate pove, da so pred časom v Nacionalni raziskavi branosti izmerili, da ima vsaka številka 45000 bralk_cev (pri nakladi 25000, ki ves čas ostaja enaka) in da so med brezplačniki po branosti vedno štrleli iz povprečja. Prav … kaj pa je Bukla? Spomnil sem se, kako sem nekoč, pa ne bi smel, bleknil, da gre za katalog.

»A so v katalogu intervjuji s knjižnimi ustvarjalci?«

»Ne, niso.«

»A so v katalogu problemski članki, kot jih recimo pri nas pišejo prevajalci in knjižničarji? In Samovi razmišljujoči uvodniki …?«

»Ne, ne, ne.«

»No, torej, vsaj pol Bukle ni katalog, druga polovica pa je, lahko rečemo, bolj kataloška, bolj sistematična predstavitev knjižnih novosti … Pa še to ne, ker kataloge delajo založbe za svoje promocijske potrebe … Čim ima revija tako raznolike vsebine, ki se tičejo cele branže, to ni več katalog …«

Tako se zaključi najin sokratski dialog.

Buklo tako opredeli kot knjižno revijo splošnoinformativnega značaja, s čimer se je ukvarjala tudi v svoji magistrski nalogi iz založništva, ki jo je kasneje objavila še v knjižni obliki. Tam je ugotovila, da so se Bukle pravzaprav lotili precej naivno, saj so tovrstne revije pri nas obstajale že od konca druge svetovne vojne, a s precej manjšim dosegom. »Tega s Samom sploh nisva vedela, ko smo začeli delati Buklo. Ampak še dobro, da ne, ker bi se gotovo ustrašila, za temi revijami so namreč stali resni uredniki in pisatelji z najvišjim renomejem, v zaledju so bile velike založbe, resni organizacijski sistemi, pa takrat močno združenje založnikov …«

Še malo sva preletavala zgodovino slovenskega književnega prostora preko omenjenih revij. »V takratnih revijah je na začetku vsaka nova knjiga našla svoj prostor, ampak se je to začelo tudi hitro spreminjati … Če prebereš kasnejše uvodnike, lahko vidiš, kako se uredniki opravičujejo, da je zmanjkalo prostora za predstavitev vseh knjig, saj je knjižna produkcija tudi na naših tleh hitro rastla.« Ugotoviva, da je Buklin model avtorskih besedil (pred tem je šlo za besedila promocijske narave) star nekje 25–30 let.

Kako točno je v teh knjižnih revijah (govora je o revijah Naš tisk oz. Slovenski tisk, Slovenski knjižni trg oz. SKT, reviji Knjiga ter Revija o knjigi) potekala selekcija, sicer natančno ne ve nihče od naju. So pa pogoji za umestitev v Buklo, česar začuda nisem niti opazil, objavljeni tudi javno. Poudari pa tudi v živo, da morajo predstavljene knjige ustrezati založniškim standardom (in opozori na knjigo z enakim naslovom) ter da mora biti knjiga na voljo v knjigarnah in v knjižnicah. Če knjiga temu ne zadosti, nastopi praktičen problem, o katerem se mi ni niti sanjalo: »Če neke knjige ni moč dobiti na trgu, nam cel dan na uredništvu zvoni telefon … Ljudje nas kličejo tudi za kake knjige iz starejših številk, ki jih ni več mogoče kupiti ali si izposoditi, saj si Bukle shranjujejo, ker pač ne gre za dnevni časopis. Arhiv pa je tudi na spletu.« A Bukla predvsem krmari med javno podporo in interesom bralstva. Če knjiga dobi javno podporo, je večinoma pokrita tudi v Bukli (in zgodi se, da je kakšna med njimi predstavljena samo tam), ker ima tudi Bukla javno podporo. Iz podobnega razloga je pomembno, da je knjiga dostopna v vseh večjih knjigarniških verigah in v knjižnicah, samo spletna prodaja ne zadostuje.

Še malo številk: 35 % sredstev Bukle predstavlja javna podpora, nekaj odstotkov po novem prispevajo tudi splošne knjižnice, preostanek je treba iskati na trgu, pri založnikih, kar trenutno pač ni enostavno. Govoriva seveda o pri nas manj znanem pojmu oglaševanja knjig. »Pri Premieri smo distributerje učili delati oglase in pri Bukli še zdaj založbe učimo oglaševati knjige … Če dobro pomislimo: promocija je zelo majhen strošek, 145 € za četrt strani v Bukli lahko predstavlja samo nekaj procentov celotnega stroška izdaje knjige. Račun za oglaševanje knjige pa je po novem celo priznan strošek pri JAK.«

Na tej točki ponovno ugotoviva, da skačeva od teme do teme. A tudi UMco je splet različnih dejavnosti, ki tvorijo nekakšno krhko celoto. »Če se recimo poigramo z mislijo, da ukinemo kakšno od svojih dejavnosti, lahko vedno znova ugotovimo, da bi se ob ukinitvi ene od dejavnosti vse skupaj najbrž resno zamajalo.« In nadaljuje: »Če bi recimo ukinili Buklo, bi nastopilo resno vprašanje, kje promovirati nove knjige splošni publiki, pa ne samo naše … Poleg tega: če neki medij izgine, sploh ni samoumevno, da ga nadomesti neki drugi. To smo že doživeli pri Premieri, nič je ni nadomestilo. Čeprav je šlo tam seveda tudi za to, da sta bila medija različna, pri Premieri je šlo za tiskovino, ki je promovirala vizualne vsebine, morda bi bilo pri reviji o knjigah drugače. Knjige in revije so si vendarle bliže.«

Sedaj bi bilo že neiskreno, da ne bi ponovno naredila nekakšnega preskoka. Tako v nekaj minutah izvem, kaj so v okviru knjižnega oblikovanja (DTP ali namiznega založništva) pankrti, sirotice in vdove. Ponovno iz knjige Založniški standardi. »To knjigo bi moral prebrati vsak, ki se kakorkoli ukvarja s knjigami, saj imamo ob slabem založniškem delu vsi škodo … Čeprav je po drugi strani tudi res, da neskončno piljenje knjig in držanje zelo visokih standardov pod temi tržnimi pogoji lahko vodi tudi v likvidacijo založb.«

»Halo? Zanima me, kje se da kupiti …«

In še en preskok: Buklin telefon, zakaj zveni najpogosteje? »Trenutno so najbolj aktualne knjige, ki so se uvrstile na seznam za Cankarjevo tekmovanje, starši jih želijo kupiti za svoje otroke. Žal pa ne pokrivamo programov vseh založb, ki stojijo za njimi, nekatere so pa tudi že razprodane … In ja, pogosto nas po telefonu sprašujejo, čemu v Bukli pišemo o knjigah, ki jih ni moč kupiti na Buklinem spletu. Zgodilo se nam je tudi, da smo pisali o knjigi nekaj mesecev preden je dejansko izšla, iz česar je nastala spet velika zmeda.« Ampak zakaj bi kdo klical na Buklo, mi še vedno ni povsem jasno. »V kolofonu je naša telefonska številka, ljudje mislijo, da če pišemo o knjigah, jih tudi prodajamo, in pač pokličejo nanjo. ›Pa saj kličem na založbo!‹ pove kdo.«

Bukla je torej tudi kar pomembno prodajno in informacijsko središče knjig. In ker se pokrije toliko različnih knjig, je tudi bralski vzorec tako rekoč popoln. Kako pa Bukla zasede ta prostor? »Slovenci še nimamo nacionalne kampanje za knjige, čeprav jo imamo za hrano, varnost v prometu in celo za gibanje … Nimamo neke televizijske oddaje z dolgoletno tradicijo. Knjiga mene briga ne obstaja več, bila pa je umeščena v termin za nespečneže,« Renate po spominu navede dovtip Anje Golob. »Zdaj imamo oddajo 50 knjig, ki so nas napisale, ki je sicer dobra oddaja, ampak ni vezana na sistematično in sprotno pokrivanje novejše produkcije, usmerjena je bolj v knjige, ki so jih naredili v preteklosti … zaenkrat se zdi, da je Bukla edini projekt, ki kontinuirano, na nacionalnem nivoju, že petnajst let predstavlja vsaj neki jagodni izbor knjižnih novitet .«

Kljub temu se tudi Bukla sooča z negativnimi trendi. Čeprav naklada ostaja ista, se spreminja periodika, ki je od desetih številk letno (enako kot Premiera v zadnjem obdobju pred prenehanjem izhajanja), zdrsnila najprej na osem, nato je padla na sedem in sedaj se drži na šestih izidih letno. Dvomesečnik torej. Obisk spletne Bukle pa neprestano raste, Renate to pripiše prenovljeni spletni trgovini: »Knjiga je konec koncev produkt, ki je zelo primeren za spletno prodajo.«

Pogledam na uro in na hitro premeljem vprašanja, ki sva jih odprla ter ocenim, da bo to počasi to. Le nekaj še.

»Klub knjižnih izdajalk in preprodajalk?«

Renate se glasno zasmeje. »Zaradi Bukle poznam praktično vse založnike in vse, ki se vsaj približno resno ukvarjajo s knjigami tako ali drugače … Ampak prav pred kratkim sem opazila, da skoraj polovica članic našega kluba sploh ni več v založništvu ali knjigotrštvu, ampak so šle na druga področja. Morale bomo spremeniti ime, zdaj smo bolj knjigoljubke in popotnice. To je verjetno posledica neperspektivnosti panoge, odpuščanj, ukinitev programov …«

Klub, ki je povsem neformalne narave, pa ima zelo konkretno zgodbo o nastanku. »Cela zadeva je dejansko nastala po neki Bukli, kjer so bili na naslovnici moški založniki poimenovani kot ›založniški šefi‹ (rečeva jim tudi boysi, op. AK). Že naslednji dan so zvonili telefoni, kaj pa »ženske šefice« so spraševali in kmalu so bile na naslovnici … založnice. Take prave, z izkušnjami in tradicijo. Takrat enkrat je potem nastal tudi naš klub, več kot deset let je od tega. Večje založbe imajo pogosto moške šefe, manjše pa imajo tudi ženske na vodilnih položajih. Sama poznam več deklet iz založništva in knjigotrštva kot moških, zato mislim, da se založništvo v celoti ne maskulinizira. Se pa verjetno maskulinizirajo vodilne funkcije.« Naposled ugotoviva še to, da celo založniške šefice z omenjene naslovnice ne delujejo več aktivno v panogi.

Še preden se zavem, da je Samo nazaj, že sedi za računalnikom v sosednji pisarni. Kot vedno izmenjava nekaj besed o razmerah v domačem založništvu, tokrat o razlikah med državno podprtimi založbami in tistimi, ki živijo tudi od prodaje na trgu, le malo za tem pa ugotovim, kako vse povedano poteka v praksi. Kljub večerni uri, ko vem, da bom na avtobus najbrž že precej čakal (ni bilo hudo) sta ona pravzaprav zaključila nekakšno pavzo in znova zagrizla v delo.

Na drugi strani ceste je stal pajek, tokrat kot blagoslov. Fino je, ko ti pomaga nekdo od zunaj. Ampak še bolj fino je, če že v prvem planu ne nagaziš na betonske prepreke. Pajek je tu kvečjemu za srečo. Če verjameš.