To je Maribor, mesto spektaklov in ognjemetov
Orlando Uršič, urednik in direktor založbe Litera
Aljaž Krivec
»Delam v Mariboru, ker sem tam.«
»Od Ljubljane pa tja do Murske Sobote so mogoče štiri prepoznavne založbe,« reče.
A k temu se še vrneva. Čemu sva se sploh dobila v Ljubljani? Uršič se je vračal z ene od delavnic, ki jih pod imenom Vključujemo in aktiviramo organizira Javna agencija za knjigo. Tokrat je bil gost. Sicer pa se je tudi sam znašel na mestu vodje delavnic, v lanskem letu v mariborskem zaporu, letos pa v SVZ Hrastovec.
Delo v ViA ocenjuje kot posebno izkušnjo, saj gre za prenašanje literature ljudem, ki se z njo morda pred tem sploh niso zares srečali ali jih niti ne zanima. Toda nekaj srečanj kasneje jih ta vendarle nagovori, čeprav je branje nekoliko drugačno, pravi, osnovni fokus je poistovetenje, pritegne predvsem življenjska, realistična literatura. Njegovo sodelovanje v programu pa je imelo še eno posledico: z enim od obiskovalcev delavnic so nadaljevali sodelovanje in nastala je biografija Leona Štuklja Stoja na krogih (avtor: Boris Karlovšek), prihodnje leto pa v rednem programu izide roman Ona je Ana, ki avtentično opisuje izkušnjo osebe z diagnozo shizofrenije.
Uršič je nastopil kot avtor knjige Gosposka, mater si ozka iz davnega leta 1996, a knjiga živi, pred nekaj leti je po njenih motivih nastal celo film Zapelji me (režija: Marko Šantić). Knjiga manjšin? Knjiga obrobja? Do neke mere gotovo, kaj pa Litera?
»Založba Litera zagotovo ni mainstream programsko usmerjena, niti ni usmerjena malomeščansko, upam, da to ni pregrob izraz … Mi absolutno iščemo drugačne, nove poetike, neke drugačne teme in pristope … Naš program je prepoznaven po tem, da odkrivamo nove avtorje, da smo za prvence zelo odprti, da pokrivamo neki rob, saj ne nazadnje tudi sami prihajamo z roba, mi nismo založba iz centra … Ko mi je Primož Sturman, eden od novih glasov, rekel, da so slovenske založbe zelo zaprte za zamejske avtorje, sem bil presenečen, ampak o tem nisem nikoli zares razmišljal, mi smo jih vedno izdajali, od Marka Sosiča, obeh Košut, Florjana Lipuša, Vinka Ošlaka …«
Tako sva v prvih minutah, sedeč pod uradno trgovino NK Olimpija, odprla tematiko, ki sem se je sam med svojim odraščanjem v Mariboru dodobra prenajedel.
»Jaz pač delam v Mariboru, ker sem tam … Opažam, da veliko denarja ostaja v centru … preveč,« reče, »večina javnega denarja, namenjenega izdajanju knjig ostaja v Ljubljani, ljubljanskim založbam, kot da so že v štartu toliko boljše.« Uršič predlaga, da bi lahko na razpisih upoštevali tudi geografsko umeščenost posamezne založbe, a doda: »Seveda je pa edino, kar založbo Litera legitimira, njen založniški program, ta mora biti prepoznaven, družbeno odgovoren, mora nagovarjati ljudi z vprašanji sodobnega časa, ne pa z lokalpatriotskimi zgodbami. Ko gre za kakovost programa, se nimamo kaj sklicevat na obrobje.«
Če se vendarle ustaviva pri Mariboru, a obstajajo kakšne alternative financiranja založništva? »Delno nas financira Mestna občina Maribor. Vsako leto se prijavimo na razpis, ampak že deset let je na voljo 160,000€, prijavi pa se deset založb. Verjamem, da za marsikatero od njih še nisi slišal … Princip financiranja je pa bolj dajmo vsakemu nekaj malega, da bo mir. Denar se deli po neki inerciji, marsikaj velikokrat ne štima.«
Rečem: »To je taista občina, ki ne more obnoviti rotovške knjižnice.«
Nakar Uršič: »Ne, ne more … Bomo pa videli, kako bo z novim županom, ne upam si ničesar napovedovati. Maribor je predvsem mesto spektakla, ognjemetov, ki želi pokazati nekaj velikega, nekaj zelo vidnega, s tem zdravi svoj kompleks drugega največjega mesta, kar je razumljivo. «
Rečem: »Dobra poanta.«
Reče: »To je Maribor, stari …« In kasneje nadaljuje: »Maribor je skušal biti meščanski, z univerzitetno knjižnico, gledališčem, Založbo Obzorja … Ampak kaj je Maribor danes? To mesto na žalost nima identitete. Mislim pa, da je velika priložnost Maribora v kulturi, v malih producentih, knjigarnice, male galerije … kultura je lahko identiteta Maribora. Problem je tudi, da Maribor skorajda nima intelektualne elite, ljudje, ki bi lahko kdaj dvignili glas, se večinoma skrivajo v državnih ustanovah, kjer so zaposleni. In potem vsak znotraj svoje državne institucije goji še nek svoj obskuren vrtiček, izvaja neke projekte, ki pa v resnici ne reflektirajo družbenih problemov, spletk, internih krogov, povezav. Primer letošnje podelitve Glazerjeve nagrade osebi, ki sedi v istoimenski komisiji je alarmanten. Take reči se ne bi smele dogajat in mariborska intelektualna elita bi morala popenit, zahtevat spremembe statuta te nagrade. Pa so to lepo pojedli, ker sami računajo na to nagrado, zato so raje tiho. Težil naj bi potem jaz kot založba, ampak se mi počasi to začenja zdet neumno. Pesniki, pisatelji, umetniki, intelektualci v Mariboru nimajo nikakršne družbene funkcije, morali bi biti glas, pa so le tišina.«
»Vsi smo v istem šmornu.« Ali Zoper zapiranje v samovšečnost
Ugotavljava, da Mariboru manjka neka širša literarna slika, malo založb, beg možganov in koncentracija literarnih revij v centru države so osnovne koordinate. Uršič prihodnost vidi v internetnih literarnih revijah, ki jih je mogoče vsaj začeti tudi z minimalnimi sredstvi, zaradi česar so gotovo lahko dobra vstopna točka tudi za margino. Opozori na Literin spletni portal arslitera, ki zaradi svoje mladosti šele čaka na javna sredstva, a dokler čaka, je kaj povedati tudi o obstoječih (tiskanih) revijah: »Pri revijah se mi zdi pomembno predvsem to, da se ne zapirajo v neko samovšečnost. Jaz se ne morem strinjati s tem, da nekdo reče: ›Naša revija je stara 100 let ali pa 350 let, zaradi česar nam je v javnost ni treba širiti.‹ Jaz sem za to, da so revije odprte, da privabljajo ljudi, da grejo tudi izven Ljubljane. Zakaj pa ne bi revija Literatura recimo šla s skupino svojih pesnikov šla brat v knjižnico Ormož? Knjižnica Ormož je recimo naročena na to revijo.«
A preden bi kdo začel v odgovoru vohati pretirano tržno logiko, velja dodati, da se strinjava, da prodajna zanimivost seveda ni namen literarnih revij, a vselej obstaja neki prostor, v okviru katerega je mogoče razširiti svoje polje delovanja. »Ni dovolj, da imaš en literarni večer v Cankarjevem domu na knjižnem sejmu … Slovenija je pač še marsikje drugje,« pravi Uršič in spomni tudi na društvo, ki stoji za pričujočim spletnim medijem: »Jaz se spomnim časov, ko je Literatura hodila po jazz klubih, po knjižnicah, kjer so vrteli glasbo in brali poezijo, hodili so po celi Sloveniji … To je bilo neko gibanje in to je bilo super, to je dejansko bilo delo v korist dvigovanja bralne kulture.«
A seveda obstajajo tudi povsem sistemske težave samega obstoja revij. Uršič opozori, da JAK vsako leto za literarne revije nameni 600,000€ sredstev, pri čemer bi za marsikatero od revij, ki so deležne teh sredstev, stežka rekli, da je zares literarna.
In če sva že pri literarnih revijah, seveda ne moreva mimo enega njenih ključnih delov: literarne kritike, o kateri bržkone kakšno žaltavo kdaj pa kdaj razdre vsak_a urednik_ca. »Vsako našo knjigo imam rad, včasih sem ob kakšni kritiki zato tudi prizadet … Seveda kritiko potrebujemo, me pa moti, ko se kritika spusti na raven nekega osebnega besa, nekega pametovalsko egotriparskega pisanja, ki pravzaprav nima kaj dosti zveze z obravnavnim delom.«
Hja, tako ugotavlja pisatelj in založnik. Podobno so ugotavljali na posvetu Kako pisci občutimo kritiko?, medtem, ko je denimo Julija Ovsec v Monitoringu književne kritike ugotavljala, da so konec koncev povsem odklonilne kritike pri nas prej izjema kot pravilo. Kot (med drugim) literarni kritik nisem tiho in tako počasi prihajava do skupnega jezika. Uršič prizna, da se sam ni nikoli pritožil, če kritik Literinih knjig ni bilo, ker kritik pač v teh pogojih ne gre štancat, obenem pa ugotavlja, da je tudi med avtorji_icami pogosto zaznati ihtavost, željo po čimprejšnjem številu čimvečjega števila literarnih kritik. »Dejansko smo v istem šmornu vsi,« zaključi.
Iskanje krivca
Ampak od kod ta šmorn? Strinjava se, da gre za kompleksen preplet dejavnikov, da je zakuhala tudi branža, ki izda veliko šodra, da se pri nas več piše kot bere, vseeno naposled do neke mere pokaže s prstom: »Jaz mislim, da odgovornost za nastalo stanje nosi predvsem politika, ki je vladala leta 2009. Ne spomnim se, kdo je bil takrat na oblasti, spomnim pa se, da so področju knjige v celoti odrezali 30% sredstev. Do danes se ta sredstva niso vrnila.« In JAK? »Karkoli JAK financira, komurkoli na knjižnem polju že, se v to vtakne Ministrstvo za kulturo, s čimer jemlje kredibilnost JAK komisijam … JAK torej ne deluje kot neodvisno telo, čeprav je v njenem ustanovitvenem aktu to zapisano.«
No, ampak karkoli že imamo povedati o politiki, bo tu ostajalo tudi dejstvo, da se knjige za tovrsten tempo proizvodnje preprosto premalo prodajajo. Uršič namigne, da so tudi cene knjig previsoke, kar me logično privede do zakona o enotni ceni knjige. »Seveda je vplival,« odgovori, »zelo. Enotna cena knjige je vplivala na založbe z vsebinskim leposlovjem tako, da smo izgubili približno 40% prodaje na letni ravni.«
Dvignem obrvi in zakolnem.
»Zakon o fiksni ceni knjige je bil sprejet zato, da bi ljudje začeli več hoditi v knjigarne in tam kupovati knjige. Kar se ni zgodilo, prodaja knjig je še padla. V treh letih je prodaja knjig padla za 50 %. Dokler tega zakona ni bilo, smo mi v založbi lahko iskali svoje prodajne kanale … Se pa zdaj pogovarjamo o možnosti, da bi se naredila neka izjema za založbe, kot je recimo Litera, za recimo temu vsebinske založbe.«
Da se obregneva ob primat Mladinske knjige, postane neizbežno. Uršič poudari, da gre za mrežo kvalitetnih knjigarn, nad katerimi pa žal bdi založba, ki že tri leta beleži izgubo in spomni na to, da knjigarne Mladinske knjige včasih ne izpostavijo niti nagrajenih knjig, če so te izdale druge založbe, saj imajo lastnih knjig dovolj, nagrade gor ali dol. Bi se Mladinska knjiga lahko preoblikovala v nekakšni javni servis? Se bi vzpostavila mreža neodvisnih knjigarn? Uršič pravi, da se o tem dejansko tudi resno pogovarjajo, a je ob tem seveda nujno vzpostaviti sistem, ki bo onemogočal notranje spore za primat v tovrstni novi mreži.
Za nekaj trenutkov občudujeva servis, ki so slovenske javne knjižnice (res vse teče kot po maslu + pomislimo denimo na cobiss), »nismo si pa na jasnem, kaj bi naj nabavljale in ponujale svojim obiskovalcem … Mi smo razočarani, ko recimo neka knjižnica kupi zgolj en izvod naše knjige, ki je bila celo nominirana za kakšno nagrado.«
Uršič razmišlja o tem, da bi lahko bilo tudi financiranje knjižnic zastavljeno podobno kot tisto, ki stoji za založbami. Predstavljajte si, da bi bile knjižnice financirane na podlagi predstavitev (karseda kvalitetnih) nabavnih programov. Ali pa kvote za leposlovje? Morda … Kakorkoli obrnemo, se strinjava, da bi se lahko slednjega kupovalo več.
Nezaupanje do založnikov ali »Kot da smo neki kriminalci«
Seveda pa se kupujejo … kriminalke. In od tod do letošnjega kresnika je le še korak. »Nisem za to, da bi založbe sledile temu, kar je Delo naredilo pri letošnjem kresniku. Delo je poslovni subjekt, ki bo želel zadovoljiti množice. Ampak konec koncev mi potrebujemo nacionalno nagrado za slovenski izvirni roman. DSP ima za to odlično priložnost, s čimer bi naredilo nekaj za zaščito slovenskih romanopiscev in slovenskega leposlovja.« Kasneje doda: »Jurčičeva nagrada za roman preteklega leta, zakaj pa ne?«
Poveva besedo ali dve o letošnjem kritiškem situ (ki ga Uršič vidi kot dobro protiutež kresniku), še kakšno več o večjih založniških projektih, za katere se zdi, da so v zadnjih letih nekoliko številnejši, vendar se gre Litera to igro zgolj izjemoma. Tudi zato, ker so proračuni založb že tako ali tako pogosto bolj ali manj prazni, iz rok v usta. Uršič poudari, da se založba na razpis prijavi oktobra, denar pa sledi maja prihodnje leto … »Drugje po Evropi je pogosto tako, da založbe prejmejo 80% sredstev na začetku in 20% na koncu. Pri nas pa se izkazuje neko nezaupanje, kot da smo neki kriminalci.«
Vprašam ga, ali se naj založbe bolj posvetijo tujini, tudi zato, ker ugotavljam, da se za to odloča vse več posameznic_kov, ki delujejo na področju literature. »Odkar je Slovenija kandidirala za Frankfurt, JAK kar precej dela na tem. Spodbuja tuje založnike, da bi se prijavili za sredstva, sam sem bil na treh predstavitvah nemških založnikov, na tem se dela … Vendar pa je Nemce zelo težko prepričati, da bi masovno prevajali slovenske avtorje, ker to vdira v njihov koncept, njihov program. Dejstvo je, da za nastop laže plasiraš avtorja, ki že ima prevod.«
A dokler se ne bodo uredili problemi, ki vladajo v okviru samega slovenskega knjižnega trga, bo tudi tovrsten preboj toliko težji. Na tej točki je Uršič prepričan, da je Frankfurt sicer pomembna priložnost, vendar gre predvsem za to, da Slovenija predstavi svojo literaturo, o hipni razširitvi trga iz domačega v mednarodnega pa je nespametno razmišljati.
In čeprav sva že tako lepo zaključila pogovor v prihodnosti, mi ne da miru, da se ne bi vrnil v … preteklost. Uršiča moram skoraj sam spomniti, da je svojo kariero na področju književnosti začel kot pisatelj. Kot urednik, direktor, moderator, po novem pa tudi kot sam svoj distributer, je na ta del svojega udejstvovanja tako rekoč pozabil in po njem niti ne čuti potrebe. Čeprav ima v glavi dve ideji. Ena ga močno drži in misli, da jo bo nekoč izpeljal. Pokesa se, da je to od njega nekoliko malomarno, ampak morda »ta ego še pride.«
P.S. Fotografija intervjuvanca je nastala ob drugi, kasnejši priložnosti. Ta ego še ni prišel, pa tudi prihodnost knjižnice Rotovž ostaja nejasna. Bodo pa Literine knjige v kratkem deležne grafične prenove.
V treh točkah
Založniški projekt, s katerim si povezan in ti je bil pomemben.
»680 izdanih naslovov založbe Litera.«
Projekt nekoga drugega, ki bi ga rad izpostavil.
»Beletrinin projekt izdaje Kafkovih del, ki je bil zame osebno v tistem trenutku zelo pomemben.«
Rešitev za bralno kulturo
»Nazaj h knjigi!«
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.